Jedro

Temeljni kriterij razlikovanja med ničnostjo in izpodbojnostjo je v varstvu interesov, ki so zaščiteni. Določbe sedaj veljavnih delovnopravnih predpisov varujejo pravice delavca (in ne vsake zainteresirane osebe), ki ima pravico v primeru njihove kršitve uveljavljati procesno varstvo v postopku in na način kot ga določa 83. člen ZTPDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 16.7.1999 ter ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 17.7.1999, ampak mu je trajalo do 13.9.1999 (1. in 3. točka izreka). Do tega dne je tožena stranka dolžna plačati tožniku nadomestilo plače z vsemi dodatki, kot če bi delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi in vpisati ta čas kot delovno dobo v delovno knjižico (4. točka izreka). Tožbo pa je v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 10.9.1999 in 20.9.1999 zavrglo (2. točka izreka). Ugotovilo je, da za sodno varstvo ni izpolnjena procesna predpostavka iz 2. odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR). V posledici te odločitve je zavrnilo višji tožbeni zahtevek in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (5. in 6. točka izreka).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilni in stroškovni del prvostopne sodbe razveljavilo, sklep o zavrženju pa vzdržalo v veljavi.

Zoper pravnomočni zavrnilni del sklepa sodišča druge stopnje (tč. 2. izreka) je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne trditve, da s svojim tožbenim zahtevkom ni uveljavljal razveljavitve izpodbijanih sklepov tožene stranke, ampak ugotovitev njune ničnosti. Sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 10.9.1999 in 20.9.1999 sta namreč nična, saj ob njuni izdaji tožnik ni bil več delavec tožene stranke. Zato mu ni mogoče šteti v škodo, da jima ni ugovarjal. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi odločitev obeh sodišč v delu, v katerem je bila tožba tožnika zavržena.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Ker tožnik uveljavlja zgolj revizijski razlog iz 3. točke 1. odstavka 370. člena ZPP, je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijani sklep v okviru tega uveljavljenega razloga. Zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo. Sodišči prve in druge stopnje sta ob ugotovitvi, da tožnik zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja po 3. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) z dne 10.9.1999 in sklep o prenehanju delovnega razmerja po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR z dne 20.9.1999, ni ugovarjal, svojo odločitev pravilno oprli na določbo ZTPDR. Po določbi 2. odstavka 83. člena omenjenega zakona ne more zahtevati sodnega varstva pravic delavec, ki se ni najprej obrnil na pristojni organ pri delodajalcu, razen če uveljavlja denarno terjatev. Ugovor delavca oziroma zahteva za varstvo njegovih pravic pri delodajalcu, je procesna predpostavka, to je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko delavec, nezadovoljen z odločitvijo, s tožbo sproži postopek pred sodiščem pristojnim za delovne spore. Značilnost izvedbe predhodnega postopka je prav v tem, da se zaradi njegove opustitve sodno varstvo ne more več uveljavljati (ker je tožba nedopustna).

V obravnavanem primeru, ko sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da tožnik zoper oba izpodbijana sklepa pri toženi stranki ni zahteval varstva pravic, je bila tožba, s katero je zahteval ugotovitev ničnosti, v skladu z določbo 2. odstavka 83. člena ZTPDR in 274. členom ZPP pravilno zavržena. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati zatrjevanja tožnika o ničnosti obeh sklepov delodajalca (in posledično prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi) ter možnosti uporabe določb zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR) glede pravnih posledic nične pogodbe.

Predvsem je izhajati iz pravila 23. člena ZOR, po katerem se za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, uporabljajo določbe tega zakona samo glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu. Enako določbo vsebuje tudi sedaj veljavni obligacijski zakonik v 1. členu (Uradni list RS, št. 83/2001 - OZ). To pomeni, da ima obligacijski zakon naravo splošnega zakona (lex generalis), drugi zakon pa položaj posebnega zakona (lex specialis). Zato je določbe obligacijskega zakona uporabiti le tedaj, kadar posebni zakon nima ustrezne določbe.

Delovno razmerje kot pravno razmerje, s katerim so določeni vsi bistveni elementi, sestavine in značilnosti, vzroki in posledice, ki se nanj navezujejo, urejajo zakonski in podzakonski predpisi (heteronomni akti), ter avtonomni akti, kot so kolektivne pogodbe, splošni akti in pogodba o zaposlitvi. Kot nov inštitut je zakon o delovnih razmerjih v 11. členu predpisal pogodbo o zaposlitvi, s katero se v skladu s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delavec in delodajalec dogovorita o tistih pravicah in posebnostih, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero delavec sklene delovno razmerje. Po tej zakonski normi je pogodba o zaposlitvi temelj delovnega razmerja in pravni vir za posamezne pravice, obveznosti in odgovornosti. Ker je pri pogodbi o zaposlitvi potrebno upoštevati vse omejitve, ki izhajajo iz delovnopravne ureditve v ratificiranih mednarodnih pogodbah, zakonskih in podzakonskih predpisih ter kolektivnih pogodbah, ji ni mogoče priznati zgolj zasebnopravne in s tem obligacijskopravne narave.

Eno temeljnih načel obligacijskega prava je tudi prosto urejanje obligacijskih razmerij, zapisano v 10. členu ZOR. Po tej določbi udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, prisilnimi predpisi in družbeno moralo. Omejitve načela avtonomije volje pogodbenih strank so številne in se nanašajo na najrazličnejše vidike sklepanja in izpolnjevanja obligacijskih razmerij. Vse omejitve načela avtonomije volje pogodbenih strank so praviloma imperativne norme in imajo za posledico ali ničnost pravnega posla ali njegovo izpodbojnost. Po 1. odstavku 103. člena ZOR je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali družbeni morali, nična, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

Varstvo pravic delavca ureja V. poglavje ZTPDR, ki določa organe, postopek in roke za uveljavljanje delavčevih pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper sklepe, ki jih ti organi sprejemajo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Iz 83. člena omejenega zakona, ki daje pravico vlagati zahteve za varstvo le delavcu in le v prekluzivno določenih (kratkih) rokih izhaja, da je dokončna odločitev pristojnega organa (ki ima za posledico prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi) - izpodbojna, ne pa nična. Temeljni kriterij razlikovanja med ničnostjo in izpodbojnostjo je namreč v varstvu interesov, ki so zaščiteni. Določbe sedaj veljavnih delovnopravnih predpisov varujejo pravice delavca (in ne vsake zainteresirane osebe), ki je dolžan v primeru njihove kršitve uveljavljati procesno varstvo v postopku in na način kot ga določa 83. člen ZTPDR.

Kot že uvodoma povedano je v obravnavanem primeru uporabiti to določbo kot specialno normo v razmerju do določb obligacijskega zakona, s katerim so urejena vprašanja ničnosti. Tak zaključek izhaja iz 23. člena ZOR. Pa tudi v primeru, če bi bila revizijska zatrjevanja glede ničnosti izpodbijanih sklepov pravilna, bi uporaba 1. odstavka 103. člena ZOR privedla do enake pravne presoje. Samo če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (drugačno sankcijo za nedopustnost) je upoštevati inštitut ničnosti. Ker ZTPDR v določbah od 79. do 84. člena določa kot sankcijo za nezakonito odločitev oziroma prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi izpodbojnost, pravna posledica ničnosti tudi po tej določbi ne pride v poštev.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.