Jedro

Ne gre za urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema, temveč le za pooblastilo enega zakonca dano drugemu za sklenitev posojilne pogodbe s tretjo osebo, zato tudi ne gre za urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala vračilo posojila (skupaj z obrestmi) 111.780,82 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2017 do plačila. Kot nesporno je bilo ugotovljeno, da je tožnica dne 11. 6. 2015 na račun tožene stranke nakazala 100.000,00 EUR. Med pravdnima strankama je spor o pasivni in aktivni legitimaciji ter glede sklenitve ustne posojilne pogodbe z dne 11. 6. 2015. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da zakoniti zastopnik tožene stranke posojilne pogodbe ni sklenil s tožečo stranko, saj je ta za vsebino sestanka izvedela šele kasneje, soglasje volj pa je obstajalo med A. A. in B. B. (zakonitim zastopnikom tožene stranke). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je A. A. nastopal kot njen pooblaščenec. Ocenjeno neverodostojnost izpovedbe prič A. A. in C. C. sodišče utemeljuje s povezanostjo A. A. s tožnico (zakonca) in finančnim interesom C. C. v razmerju do B. B.. Nadalje sodišče prve stopnje zaključuje, da je tožnica podatek komu nakazati 100.000,00 EUR prejela od moža A. A., C. C. pa je izpovedal, da se je nekaj dni pred izvedenim nakazilom v lokalu R. v M. z B. B. ustno dogovoril za posojilo v višini 100.000,00 EUR. Prenakazilo prejetega denarja na D. D. d.o.o. ugotavlja sodišče prve stopnje pomeni izpolnitveno ravnanje tožeče stranke dogovorjeno z C. C. in A. A. Sodišče prve stopnje nadalje zaključuje, da je do pogodbe prišlo med B. B. in A. A., oba pa sta sledila interesom C. C. Ustno posojilno pogodbo je sklenil A. A., izpolnitvena ravnanja pa je izvedla tožeča stranka z nakazilom denarja na toženo stranko. Pogodba je bila sklenjena z navideznim posojilojemalcem v interesu tretjega, ki mu je bil znesek kasneje nakazan. Med navideznim in dejanskim posojilojemalcem (tožena stranka in D. D. d.o.o.) obstoji mandatno razmerje, kjer se mandatar (navidezni posojilojemalec) zaveže opraviti določene posle za naročnika (dejanskega posojilojemalca v svojem imenu, vendar za tuj račun). Nadalje sodišče prve stopnje zaključuje, da v času sklenitve posojilne pogodbe tožeča stranka dodatnih finančnih sredstev ni potrebovala, posojilo pa je bilo namenjeno D. D. d.o.o. Pooblastilo, ki naj bi ga tožeča stranka dala A. A., bi moralo biti napravljeno v notarskem zapisu, ker je šlo za urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema. Sodišče na koncu še zaključuje, da izvedbe nakazila ni šteti za sprejemanje volje, ki naj bi jo v imenu in za račun tožeče stranke podala pooblaščenca, pač pa kot izvedbo naročila, ki ga je tožeča stranka prevzela od A. A. in gre za pogodbo o naročilu. Tožeča stranka je nakazilo izvedla v svojem imenu v smeri uresničevanja interesa A. A., ki je bil v njunem notranjem (mandatnem) razmerju glavni protagonist za sklenitev ustne posojilne pogodbe.

2. Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno njene razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba sodišču očita, da je s svojo odločbo preseglo trditveno podlago strank, saj nobena ni zatrjevala, da je bila sklenjena posojilna pogodba za posojilojemalca D. D. d.o.o., še manj pa, da bi naj bila sklenjena pogodba med navideznim posojilojemalcem in posojilojemalcem in da naj bi med tožnico in A. A. obstajalo mandatno razmerje. Nedokazana je trditev, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke 11. 6. 2015 izven M. Sodišče prve stopnje je tak zaključek oprlo na pisni nalog in izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, kar je bilo predlagano prepozno v tretji pripravljalni vlogi 18. 11. 2018 po prvem naroku za glavno obravnavo. Trditvam tožnice naj bi nasprotovala njena izpovedba, da se osebno ni srečala z zakonitim zastopnikom tožene stranke. Tožeča stranka je na prvem naroku navedla, da sta se v njenem imenu in za njen račun s toženo stranko dogovarjala A. A. in C. C. Zaključek sodišča da je bila pogodba sklenjena med toženo stranko in A. A. je v nasprotju z listinskimi dokazi in izpovedbami prič. Sodišče prve stopnje je najprej zaključilo, da ni pomembno, ali je tožena stranka sklenila pogodbo z A. A. ali z C. C., nato pa zaključilo, da je bila pogodba sklenjena z A. A. kot posojilodajalcem. Tak zaključek je protispisen iz več razlogov: - posojilna pogodba ni mogla biti sklenjena 11. 6. 2015, ker takrat zakoniti zastopnik tožene stranke ni bil v M., pogodba je bila sklenjena z dnem nakazila denarja. Fizična odsotnost zakonitega zastopnika tožene stranke ne more biti razlog, da ustna pogodba ni bila sklenjena, - napačen je zaključek, da je bila posojilna pogodba sklenjena med A. A. in toženo stranko, ki je nastopala kot posrednik med A. A. in D. D. d.o.o. (v nadaljevanju D.) in je denar kot izpolnitveno ravnanje nakazala družbi D., nobena stranka ali priča ni izpovedala, da bi se na sestanku v R. dogovorili kaj takega. A. A. je izpovedal, da ni nikoli hotel niti on, niti njegova žena, to je tožnica, denarja posoditi D. Tožena stranka je do družbe D. ves čas nastopala kot upnica, priči A. in C. sta izpovedali, da tožeča stranka ni nikoli hotela denarja posoditi družbi D., to je povedala tudi priča E. E., izhaja pa tudi iz pisne izjave C. C. Sodišče se do teh izpovedb in pisnih izjav prič ni opredelilo.

- Napačen in protispisen je zaključek, da med tožnico in toženo stranko ni moglo priti do sklenitve posojilne pogodbe, saj sta tako A. A. kot C. C. izpovedala, da sta nastopala v imenu in za račun tožnice, torej ne drži, da nobena priča tega ni izpovedala.

- Priča E. E. naj bi izpovedala, da je A. A. na sestanku na sedežu njegovega podjetja 16. 5. 2017 povedal, da je 100.000,00 EUR posodil C. C. in da mu ta denarja še ni vrnil, iz česar je sodišče sklepalo, da gre za posojilo A. A. To se ne ujema z nadaljnjo ugotovitvijo, da naj bi bil dejanski prejemnik posojila D. in ne C. C. Iz izjave priče E. izhaja, da poslovno sodeluje s toženo stranko, priča je tudi izpovedala, da je vodila sanacijo D., niti tožnica, niti A. A. pa nista nastopala kot njena upnika, sodišča pa čeprav tej priči verjame, zaključuje nasprotno. Sodišče tudi ne pove, kakšen je osebni interes priče C. C., spregledalo je povezavo med E. E. in toženo stranko.

Sodba je sama s seboj v nasprotju, obe stranki in priče so izpovedali, da niti tožnica, niti A. A. nista upnika D., edini upnik je tožena stranka. Sodišče tudi zaključuje, da tožena ni podala izjave volje za sklenitev posojilne pogodbe s tožnico, nato pa, da je bila sklenjena posojilna pogodba za dejanskega posojilojemalca. V primeru, da je tožena stranka nastopala kot posrednik, ne more iti za posojilno pogodbo med A. A. in toženo stranko (ki je bila le posrednik). Sodišče prve stopnje se do pooblastila med tožnico in A. A. ni opredelilo, ker je zaključilo, da bi moralo biti sestavljeno v obliki notarskega zapisa. Tožnica ni nikoli trdila, da je posojilo v resnici posojilo A. A. Tožena je trdila, da je tožnica posojilo dala C. C. - od kod sodišču zaključek, da je bilo posojilo dano D. - sodišče je odločalo o nečem, kar nima podlage v trditvah strank, iz listinskih dokazov in izpovedbe E. izhaja, da je edini upnik D. tožena stranka, zakoniti zastopnik tožene stranke pa je tudi večinski lastnik D. Do prvega naroka je tožena trdila, da je denar posodila tožnica in ne A. A. Sodišče prve stopnje se s pooblastilnim razmerjem med tožnico in A. A. sploh ni ukvarjalo, ker je zaključilo, da bi moralo biti pooblastilo dano v obliki notarskega zapisa, zato gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnica je trdila, da je posojilno pogodbo sklenila preko pooblaščenca, to je A. A. in C. C. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da je tožnica v skladu z dogovorom med pooblaščencem in tožnico denar tudi nakazala, kasneje pa tudi toženo stranko pozivala k plačilu. Tožena stranka je trdila, da je bilo prenakazilo opravljeno v dogovoru z C. C. (elektronska pošta z dne 11. 6. 2015), pri čemer niti tožnica niti A. A. nista sodelovala - to dokazuje, da je tožena prejeti denar štela kot svoj.

Sodišče najprej zaključuje, da je bila pogodba sklenjena v R., torej pred 11. 6. 2015 in ne šele ko je bil denar nakazan. Posojilna pogodba je res konsenzualni kontrakt, vendar je možno, da je nastala šele z nakazilom denarja. Obličnostna zahteva za pravne posle med zakoncema glede posebnega premoženja velja za tiste primere, ko sta stranki pravnega posla zakonca, v konkretnem primeru pa je bila stranka posojilne pogodbe samo tožnica, ki jo je sklepala s toženo stranko in ne s svojim soprogom, zato je napačen zaključek, da posojila ni bilo. V kolikor bi moralo biti pooblastilo v notarskem zapisu, bi morala biti tako sklenjena tudi mandatna pogodba.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožnica v tožbi trdila, da sta se tožeča in tožena stranka ustno dogovorili za posojilno pogodbo 100.000,00 EUR. Navedena je pravna oseba, s katero je sklenila posojilno pogodbo, prav tako nista navedena A. A. in C. C. Tudi poziv k plačilu je podpisala tožnica, tožena stranka je trdila, da se ni nikoli srečala s tožnico, tožena je dokazala, da je bil B. B. od 8. 6. 2015 do 13. 6. 2015 odsoten in ga ni bilo v Sloveniji, v nadaljevanju tožena stranka navaja česa vsega tožeča stranka ni navedla v tožbi, kar da je tožena v času nakazila imela na računu 337.999,78 EUR, kar naj bi dokazovalo, da denarja ni potrebovala. Tožeča stranka v tožbi ni navedla, da je svoj denar posodila toženi stranki na podlagi dogovora med A. A. kot njenim pooblaščencem.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja neskladnost zaključkov sodišča prve stopnje, ko je to najprej zaključilo, da bi moralo biti pooblastilo dano A. A. s strani tožnice zapisano v notarskem zapisu, kasneje pa, da je bila med tožnico in A. A. veljavno sklenjena pogodba o naročilu, ki jo je tožnica izpolnila. Ob stališču, da bi morala biti pogodba med tožnico in A. A. sklenjena v notarskem zapisu potem pogodba o naročilu ni bila sklenjena veljavno ali pa je bilo pooblastilo za sklenitev posojilne pogodbe tudi brez notarskega zapisa veljavno. Razlogi sodbe so v tem obsegu sami s seboj v nasprotju in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da pooblastilno razmerje med tožnico in A. A. ni obstajalo ker pooblastilo ni bilo dano v obliki notarskega zapisa. Tak zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten. Na podlagi določila prvega odstavka 47. člena Zakona o notariatu mora biti v obliki notarskega zapisa sklenjena pogodba o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema (in zunajzakonskima partnerjema). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil denar (100.000,00 EUR), ki ga je tožnica 11. 6. 2015 nakazala toženi stranki, njeno posebno premoženje, zato lahko z njim samostojno razpolaga (prvi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR). Glede na takšno ugotovitev ne gre za urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema, temveč le za pooblastilo enega zakonca dano drugemu za sklenitev posojilne pogodbe s tretjo osebo, zato tudi ne gre za urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema. Prav tako ni zatrjevano, da bi tožničin zakonec A. A. ravnal v nasprotju z njeno voljo. Za pooblastilo, ki ga je tožnica dala A. A. tako ni potrebno, da bi bilo sestavljeno v obliki notarskega zapisa, ampak zadostuje, tako kakor za sklenitev posojilne pogodbe, da je dano ustno (75. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Veljavnosti pooblastila tudi ne morejo izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica za vsebino sestanka izvedela šele kasneje in je zato soglasje volj obstajalo le med A. A. in B. B. Ni ovire, da pooblastitelj posla, ki ga je sklenil pooblaščenec, ne bi mogel odobriti šele potem, ko je bil posel že sklenjen, pa čeprav ob sklenitvi pooblastila ni bilo (prvi odstavek 73. člena OZ). V tem postopku sploh ni spora o tem, da je tožnica dejanja A. A. odobrila in pogodbo tudi izpolnila.

7. Poleg povedanega je sodišče prve stopnje najprej ugotavljalo omejeno verodostojnost prič A. A. in C. C. v delu, kjer izpovedujeta, da sta bila pooblaščenca tožnice in sicer zaradi osebne zveze med tožnico in A. A., C. C. pa zaradi finančnih interesov (točka 17 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) svoje zaključke o sklenitvi posojilne pogodbe je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo istih prič A. A. in C. C. in sicer glede zneska, kraja in časa sklenitve sporne pogodbe, pri čemer o verodostojnosti njunih izpovedb v tem obsegu brez kakšnih posebnih razlogov ni dvomilo. Razlogi glede ocene izpovedbe teh prič so nejasni in tudi med seboj v nasprotju, saj jim sodišče prve stopnje v enem delu brez zadržka verjame, v drugem pa ocenjuje njihove izpovedbe kot neverodostojne in je tudi v tem obsegu podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je glede na zmoten materialnopravni pristop, da pooblastilno razmerje med tožnico in A. A. sploh ni obstajalo, v nadaljevanju tudi zmotno zaključilo, da je med tožnico in A. A. obstajalo mandatno razmerje. Zaradi navedenega je ostalo dejansko stanje v tem obsegu neugotovljeno, saj je sodišče prve stopnje že v osnovi izhajalo iz zaključka, da A. A. pooblastila tožnice ni imel. V takšnem obsegu pritožbeno sodišče ne more spreminjati ugotovljenega dejanskega stanja in sprejeti drugačnih zaključkov, pritožbena obravnava zato ne bi predstavljala ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja (postopek bi se zavlekel bolj kot obravnava pred sodiščem prve stopnje), prav tako bi bilo nesorazmerno poseženo v ustavno pravico do pravnega sredstva. Ob izhodišču, da je A. A. nastopal kot pooblaščenec tožnice, bo potrebno v novem sojenju izhajati iz te ugotovitve, da je namreč A. A. pri sklepanju posojilne pogodbe nastopal kot pooblaščenec tožnice in pravni posel sklenil v njenem imenu in za njen račun.

9. Z drugačno odločitvijo pritožbenega sodišča bi bila kršena pravica pravdnih strank do pravnega sredstva (podobno sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 32/2019), pri tem pa je bila tožba vložena sredi leta 2018 in bo lahko zadeva zaključena v primernem roku, tako da ne bo kršena pravica pravdnih strank do sojenja v razumnem roku.

10. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo tako potrebno na podlagi določila 355. člena ZPP razveljaviti, saj je pritožbeno sodišče ob tehtanju dveh ustavnih pravic, to je pravice do sojenja v razumnem roku in pravice do pravnega sredstva dalo prednost slednjemu, pri čemer je upoštevalo tudi sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (Cp 32/2019).

11. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, ali je glede na to, da notarski zapis ni potreben za veljavnost pooblastilnega razmerja med tožnico in A. A., pooblastilno razmerje vendarle nastalo, saj vse nadaljnje ugotovitve in zaključki sodbe temeljilo na stališču, da A. A. pooblastila tožnice za sklenitev posojilne pogodbe ni imel in je tako pogodbo sklenil v svojem imenu in za svoj račun. Nato bo o zadevi ponovno odločilo.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).