Jedro

Obdolženec se pri obrambi pred obtožbo zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve lahko sklicuje na okoliščine iz četrtega odstavka 171. člena KZ in z dokaznimi sredstvi, ki so mu na voljo, dokazuje resničnost svoje trditve, oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil, sodišče pa mu mora to omogočiti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni R.O. spoznan za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen 1 mesec in 15 dni zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je bilo naloženo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in drugih kršitev določb kazenskega postopka (1. in 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) in predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zatrjevane kršitve zakona niso podane. Navedbe v zahtevi predstavljajo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP izrecno izključeno.

4. O odgovoru državnega tožilca se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Obsojeni R.O. je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ, da je zasebno tožilko obdolžil pred strokovnim direktorjem Psihiatrične bolnice in nato še na izrednem delovnem sestanku v prisotnosti dveh sodelavk, da je odgovorna za samomore in poskuse samomorov večjega števila pacientov oddelka za bolezni odvisnosti. Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu (prvi odstavek 171. člena KZ). Žaljiva obdolžitev pomeni, koga po krivici obdolžiti nekega zanj žaljivega dejstva. Sestavni del tega kaznivega dejanja sta krivična obdolžitev in žaljivo dejstvo. Po določbi četrtega odstavka 171. člena KZ se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve, ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Obdolženec tako ne bo kaznovan za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, če dokaže resničnost svojih trditev ali da je ravnal v opravičljivi (nezakrivljeni) zmoti. V tem primeru pa bo še vedno lahko kaznovan za kaznivo dejanje razžalitve (prvi odstavek 169. člena KZ), če se izkaže, da so bila dejstva izrečena v obliki žaljive vrednostne ocene, torej na žaljiv način (zatrjevanje žaljivih dejstev), lahko pa bo kaznovan tudi za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen KZ), če bodo podani znaki teh kaznivih dejanj.

7. Obdolženec se pri obrambi pred obtožbo tako lahko sklicuje na okoliščine iz četrtega odstavka 171. člena KZ in z dokaznimi sredstvi, ki so mu na voljo, dokazuje resničnost svoje trditve, oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil. Če je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost trditve, potem ni mogoče pripisati njegovi zavesti, da je drugega (zasebno tožilko) po krivici dolžil nečesa, kar je zanjo nečastno (bilo je že poudarjeno, da je lahko trditev žaljiva, vendarle pa takšna trditev ni več krivična obdolžitev). Dokazno breme leži torej na obdolžencu, ki mora dokazovati resničnost svojih trditev ali vsaj dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil in da je bil pri tem tudi v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti.

8. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da obsojencu tako imenovani dokaz resnice ni uspel. Stališču in oceni prvostopenjskega sodišča je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Obsojenec je v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazoval, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev o zasebni tožilki s predstavitvijo primerov večih pacientov zasebne tožilke. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je obsojencu v zvezi z enim od pacientov uspelo dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je o zasebni tožilki trdil, medtem ko mu v zvezi z ostalimi primeri, s katerimi je dokazoval resničnost svojih trditev, dokaz resnice ni uspel. Ocenilo je tudi, da izpovedbe zaslišanih prič, to je zdravnikov, utemeljujejo sklepanje, da obsojenec ni imel utemeljenega razloga verjeti, da so trditve o zasebni tožilki resnične. Presodilo je še, da je obsojenec prekoračil upravičenje, ki mu ga daje 28. člen Kodeksa medicinske deontologije v zvezi z opozorilom na napake sodelavcev. Višje sodišče se je strinjalo z razlogi prvostopenjske sodbe in poudarilo poročilo interne strokovne komisije z dne 25.4.2002, ki jo je strokovni direktor bolnice imenoval zaradi očitka obsojenca zasebni tožilki, da v delu zasebne tožilke ni bilo najti nobenih pomanjkljivosti oziroma kršitev diagnostičnih in terapevtskih postopkov.

9. Obsojenec je tudi s predlogom za izvedbo dokaza za zaslišanje priče J.U. (enega izmed pacientov zasebne tožilke) in njegove žene želel dokazovati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svoje trditve. Zaslišanje priče J.U. in njegove žene je obsojenec predlagal, da bi se ugotovilo, da je tudi eden izmed poskusov samomora J.U. posledica nepravilnega zdravljenja zasebne tožilke. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo z argumentacijo, da se je glede na podatke o priči (izpovedba priče M.K. in medicinska dokumentacija) vzbudil vnaprejšen dvom, da bi U. kot priča izpovedoval verodostojno in zato sodišče dokaznemu predlogu ni ugodilo. Ocenilo je tudi, da je z ostalimi izvedenimi dokazi dejansko stanje dovolj razjasnjeno in zato ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje priče M.U., žene J.U. Da je argumentacija v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče J.U. neustrezna je v sodbi sicer ugotovilo sodišče druge stopnje. Presodilo pa je, da zavrnitev dokaza ni vplivala na pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

10. V zavrnitvi dokaznega predloga in načinu, na kakršen je bil zavrnjen dokaz, zagovornik obsojenca vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Zagovornik navaja, da je bilo z zavrnitvijo predlaganih dokazov poseženo v obsojenčevo pravico do obrambe, do izvajanja dokazov v njegovo korist, saj bi izvedba dokaza (zaslišanje enega izmed pacientov zasebne tožilke in njegove žene, ki je bila z zdravljenjem seznanjena) lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Z izvedbo tega dokaza bi bilo lahko obsojencu omogočeno, da dokazuje resničnost svojih trditev, oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tega, kar je trdil in raznašal o zasebni tožilki.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga onemogočilo obrambo obsojencu v smislu četrtega odstavka 171. člena KZ. Sodišče je namreč sklep, da obsojencu ni uspel dokaz resnice, gradilo na oceni izpovedb prič, ki so izpovedovale le na splošno in na presoji medicinske dokumentacije ter internega strokovnega mnenja, ki je bilo izdelano naknadno. Ugotovilo je tudi, da je obsojencu v zvezi z enim izmed primerov (pacient Z.M.) dokaz resnice uspel. Prav zato bi sodišče moralo za presojo ali je obsojenec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil in raznašal, omogočiti obsojencu, da se pred očitki brani tudi z dokazovanjem svojih navedb z izvedbo predlaganega dokaza. Glede na obrazložitev dokaznega predloga za zaslišanje J.U. in njegove žene ni mogoče zaključiti, da je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. V povezavi s potekom dokaznega postopka, ugotavljanjem dejstev o tem, ali je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je zatrjeval, je obramba v postopku, na kar utemeljeno opozarja zagovornik, izvedbo dokaza utemeljila v zadostni meri in tudi izkazala verjetnost, da bi izvedba tega dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Zato zavrnitev dokaznega predloga z utemeljitvijo, da je vprašljivo, ali bo priča U. izpovedovala verodostojno in da je dejansko stanje z izvedenimi dokazi dovolj razjasnjeno (priča M.U.) oziroma utemeljitev drugostopenjskega sodišča o kršitvi pravice do obrambe (stran 2 sodbe), predstavlja kršitev obsojenčeve ustavne pravice do zaslišanja prič, ki so mu v korist (29. člen Ustave RS), kar tudi utemeljeno poudarja zagovornik.

12. Po navedenem je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Šele po izvedenih predlaganih dokazih bo sodišče lahko ocenilo, ali je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost trditev. Če bo sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih to ugotovilo, bo moralo dodatno ocenjevati, ali pomenijo trditve, ki jih je izrekel obsojenec najprej strokovnemu direktorju bolnice nato pa še na izrednem delovnem sestanku pred sodelavkama o zasebni tožilki, kaznivo dejanje razžalitve. Ker so bile besede izrečene v ozkem strokovnem krogu (strokovnemu direktorju in sodelavkama) bo moralo sodišče presojati tudi ali ni bilo dejanje storjeno pri izrekanju resne kritike oziroma svojega (strokovnega) mnenja ali v kakšnih drugih okoliščinah, navedenih v tretjem odstavku 169. člena KZ ter presoditi, ali se je obsojenec upravičeno skliceval na določbo 28. člena Kodeksa medicinske deontologije, ki določa, da je zdravnik, če pri sodelavcih ugotovi večje napake v diagnostičnih in terapevtskih postopkih, dolžan svoja opažanja posredovati predpostavljenim, in če napake niso odpravljene tudi strokovnim telesom Zdravniške zbornice. Sodišče bo seveda moralo ugotavljati tudi, ali je bil pri obsojencu podan namen zaničevanja.

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, zaradi ugotovljene procesne kršitve razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Glede na odločitev se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo s presojo zatrjevane kršitve kazenskega zakona.