Jedro

Izpodbijana sodba tudi ni sodba presenečenja, saj je stališče VSRS bilo zavzeto že v letu 2014, Višje sodišče v Mariboru pa ga je ponovilo v zadnjih dveh razveljavitvenih sklepih, po pridobitvi četrtega izvedenskega mnenja in zavrnitvi predloga po novem izvedencu pa je bilo jasno, da se je sodišče prve stopnje odločilo slediti zadnjemu izvedenskemu mnenju.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki 1.830,00 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačati tožnici znesek 6.152.769,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2003 do plačila (I. točka izreka), v presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Skladno s III. točko izreka je toženka dolžna povrniti tožnici pravne stroške v višini 61,53%, tožnica pa toženki v višini 38,47%, ki jih bo sodišče prve stopnje izhajajoč iz 57. točke obrazložitve izpodbijane sodbe s sklepom odmerilo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2.Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi novega izvedenca ekonomsko finančne stroke. V zvezi s tem pritožba pojasnjuje, da je toženka v vlogi z dne 20.5.2022 povzela zaključke izvedenke A. A. in predlagala dopolnitev mnenja oz. pritegnitev drugega izvedenca ekonomsko finančne stroke. Na straneh 5-8 je izpostavila pomanjkljivosti izdelanega izvedenskega mnenja, vendar ne povsem substancirano. Izrecno je prerekala zavajajoč napotek sklepa VSM I Cp 682/2020 z dne 3. 11. 2020 o načinu upoštevanja zneska obveznic izdanih za prevzem terjatev. Izvedensko mnenje je bilo sicer dopolnjeno, vendar brez novih izračunov. Tudi dopolnitev izvedenskega mnenja je toženka prerekala v celoti in predlagala pritegnitev novega izvedenca ekonomsko finančne stroke, vendar pa v zadnji vlogi ni substancirano ugovarjala ugotovitvam izvedenke iz razloga, ker novih zaključkov ni bilo, glede prejšnjih pa je toženka izčrpno podala pripombe. Graja tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da izpodbijana sodba temelji na zmotnem stališču VSRS v zadevi II Ips 19/2011 z dne 22. 5. 2014, da uveljavljenih pogojnih obveznosti ni dopustno odšteti od premoženja doseženega s prodajo slabih terjatev. Ker ni bila izdelana zaključna bilanca B. B., je sodišče prve stopnje povsem hipotetično ugotavljalo višino nevnovčenega premoženja. Posledično je vrednost, ki jo zahteva tožnica ugotovljena arbitrarno in zgolj na podlagi zadnjega izvedenskega mnenja. Toženka (hipotetično) simulacijo izračuna ocenjuje kot zmotno ugotovitev dejanskega stanja in meni, da gre po treh zavrnilnih sodba, v primeru izpodbijane ugodilne sodbe za sodbo presenečenja. Vztraja, da je bil izkupiček bančne sanacije negativen ter da posledično subordinirane terjatve ne obstajajo kot pozitivne denarne vrednosti, sklicujoč se na sklep Vlade RS, ki zgovorno izkazuje rezultat bančne sanacije. Opozarja, da je bilo s strani izvedenca ekonomske stroke C. C. izrecno navedeno, da je odločitev VSRS v delu, ki se nanaša na način obračunavanja obveznic, strokovno napačna. Tako je pravno pravilo, ki ga je določilo samo VSRS, v neskladju s pravili ekonomske stroke. Sodišča prve in druge stopnje so vezana le na ustavo in zakon, ne pa nujno tudi na sodno prakso VSRS, za katero se naknadno v postopku izkaže, da predstavlja pravno fikcijo, ki je v nasprotju s pravili stroke. Sodišče prve stopnje zato pri svoji odločitvi ne bi smelo upoštevati odločbe VSRS v že citiranem delu in odstopiti od uporabe le-te, saj je vezano le na ustavo in zakon. Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v predmetni zadevi tožnica s tožbo, ki je bila vložena dne 25. 7. 2003, zahtevala izplačilo subordiniranih terjatev v višini 31.409.011,19 EUR iz naslova 79.128 delnic KMB d.d. In LB d.d., kar predstavlja 2.4942875% od skupnega števila delnic obeh bank in ji tako pripada 2,5% izplena, ki ga je imela toženka ob sanaciji obeh navedenih bank. Dne 5. 10. 2015 je tožnica znižala svoj tožbeni zahtevek na 10.000.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v vlogi z dne 6. 12. 2022 pa je znižala zahtevek na 6.152.770,00 EUR. Toženka je navedbe tožnice prerekala z utemeljitvijo, da od sanacije obeh bank ni bilo ostanka, ki bi se lahko razdelil med imetnike subordiniranih terjatev.

7.V zvezi z uveljavljanjem bistvene kršitve določb postopka iz razloga, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi novega (petega) izvedenca ekonomsko finančne stroke, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženka v vlogi z dne 20. 5. 2022 podala pripombe na izdelano izvedensko mnenje A. A. in predlagala dopolnitev mnenja oz. pritegnitev drugega izvedenca ekonomsko finančne stroke. Toženka je v pripombah na izdelano izvedensko mnenje navedene izvedenke grajala drugačen pristop k izračunu, kot so ga izbrali ostali izvedenci, nadalje, da je izvedenka namesto vrednosti iz bilanc uporabila svoje izračune in da se njeni izračuni prej razlikujejo od izračunov preostalih izvedencev. V zvezi z izračuni izvedenke je toženka grajala metodologijo, vendar ne na način, da bi se porajal dvom v pravilnost ugotovitev izvedenke. Sodišče prve stopnje je pravilno, glede na pripombe toženke, naložilo izvedenki dopolnitev mnenja, kar je izvedenka tudi storila. V dopolnitvi svojega izvedenskega mnenja je izvedenka odgovorila na pripombe toženke. Posebej se je opredelila tudi do izračuna preostalih treh izvedencev in pojasnila vzroke za odstop njenega izvedenskega mnenja od preostalih treh.

8.Toženka je v zvezi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja v vlogi z dne 12.10.2022 zapisala, da prereka izvedensko mnenje z dopolnitvijo v celoti in podala predlog po postavitvi drugega izvedenca ekonomsko finančne stroke. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da to ne more predstavljati substanciranega dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca, ker so toženkine navedbe po postavitvi novega izvedenca neobrazložene, saj ni navedla, v čem dopolnitev izvedenke ni jasna, popolna in pravilna. Dokazni predlogi morajo biti zadostno substancirani, saj sodišče ni dolžno izvajati dokazov, če dokazni predlog ni substanciran. Substanciranje pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi. Predlagatelj dokaza nosi torej breme prepričevanja sodišča, da je dokaz, ki ga predlaga, smiselno izvesti. Sodišču namreč ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, prav tako pa tudi ne neprimernih dokazov, takih, ki že na prvi pogled niso sposobni dokazati dokazne teme.

1

9.VSRS je že pojasnilo, da stranka nima samodejne pravice do drugega izvedenskega mnenja; nepopolnost mnenja ali strankino nestrinjanje z njim še nista razlog za postavitev novega izvedenca. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je izvedenka A. A. v celoti sledila napotilom sodišča in pri izdelavi svojega izvedenskega mnenja upoštevala vsa dosedanja stališča, zavzeta v odločbah Višjega sodišča v Mariboru in VSRS. Izdelano izvedensko mnenje je bilo jasno, razumljivo in popolno, zaradi česar ni bilo nobene podlage za postavitev novega sodnega izvedenca. Toženka je podala pripombe na osnovno mnenje, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zahtevalo od izvedenke še dopolnitev izvedenskega mnenja. Vendar ker na dopolnjeno mnenje toženka ni imela konkretnih pripomb razen, da je mnenje v celoti prerekala, podlage za postavitev novega izvedenca ni imelo. Sodišče prve stopnje je pravilno toženkine pripombe zoper osnovno mnenje upoštevalo, pravilno pa teh istih pripomb ni moglo upoštevati kot pripombe na dopolnitev izvedenskega mnenja, za kar se zavzema toženka v pritožbi. V kolikor je imela toženka konkretizirane pripombe na dopolnitev izvedenskega mnenja, bi morala te tudi v svoji vlogi z dne 12. 10. 2022 navesti, ne pa zgolj pavšalno prerekati celotno dopolnitev izvedenskega mnenja.

10.Glede na navedeno očitana bistvena kršitev določb postopka zaradi neizvedbe dokaza z novim izvedencem ni podana.

11.Nadalje pritožba graja izračun ostanka premoženja po poplačilu vseh pogojnih obveznic in stroškov sanacije. Vztraja, da so nekdanji delničarji glede na to, da je B. B. od KBM d.d. in LB d.d. prevzela slabe terjatve in potencialne (pogojne) obveznosti upravičeni do sorazmernega dela morebitnega preostanka premoženja, ki ga je B. B. oz. toženka pridobila z vnovčenjem slabih terjatev in po poplačilu uveljavljenih pogojnih obveznosti ter stroškov sanacije, pri čemer se od navedenega izračuna vrednost obveznic izdanih bankam, ne odšteva.

12.V obravnavani zadevi ni sporno, da so bili tožnica oziroma njeni singularni pravni predniki na osnovi 79.128 delnic LB d.d. in KBM d.d. do višine 2,4942875% udeleženi v osnovnem kapitalu obeh bank. Z namenom lažjega razumevanja argumentacije v nadaljevanju naslovno sodišče znova najprej strnjeno povzema nekatere ključne pravne ter dejanske vidike za odločitev v predmetni zadevi. In sicer, sanacijski postopek v starih bankah je bil na podlagi 9. člena Zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (v nadaljevanju ZPSS) uveden z odločbama guvernerja Banke Slovenije (27. 1. 1993 za LB d.d. in 30. 3. 1993 za KBM d.d.). Na osnovi teh odločb so prenehala korporacijska upravičenja delničarjev, ti pa so pridobili t.i. podrejeno oziroma subordinirano terjatev, to je pravico v sorazmerju s prejšnjo udeležbo v osnovnem kapitalu bank zahtevati delež morebitnega preostanka denarnega premoženja, katerega višina bo odvisna od uspešnosti izvedene sanacije oziroma od rezultata unovčenja slabih terjatev. Skladno z 11. členom ZPSS mora banka, v kateri je uveden sanacijski postopek, odpisati svoje izgube in potencialne izgube v breme jamstvenega kapitala. Ker so bile potencialne izgube v primeru obeh starih bank večje kot ostanek jamstvenega kapitala po pokritju izgube bank, je B. B. po prevzemu preostanka jamstvenega kapitala (prevzem delnic nekdanjih delničarjev) in potencialnih izgub dejansko prevzela negativni jamstveni kapital. Skladno s prvim odstavkom 12. člena ZPSS ter V. točko odločb guvernerja Banke Slovenije o uvedbi sanacije v LB d.d. in KBM d.d. (priloga A3 in A4) so pravice delničarjev iz naslova delnic prenehale. Ker pa zaradi ugotovljenega negativnega jamstvenega kapitala delnice niso imele nobene vrednosti, skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS ni mogoče govoriti o nezakonitem razlaščanju delničarjev v postopku sanacije bank. ASBH je v postopek sanacije sicer stopila s pozitivnim jamstvenim kapitalom, vendar šele po tem, ko je v zameno za izdane obveznice prevzela potencialne izgube skupaj z ustreznim delom pasive. Če torej B. B. ne bi vlagala v sanacijo stari banki, sploh ne bi razpolagala s pozitivnim jamstvenim kapitalom. Po prepričanju Vrhovnega sodišča RS zato nekdanji delničarji LB d.d. ter KBM d.d. niso upravičeni participirati pri tistem, česar brez vlaganj B. B. oziroma toženke ne bi bilo. B. B. je od starih bank prevzela slabe terjatve in v zameno za to bankam izročila obveznice, izdane v enaki nominalni višini. Za prevzete pogojne obveznosti bank pa je »izdala in rezervirala« obveznice v enaki nominalni višini (rezervirana emisija obveznic). Že zgoraj je pojasnjeno, da je bila vrednost podrejene terjatve odvisna od rezultata unovčenja slabih terjatev bank. Stališče, da nekdanji delničarji ne morejo participirati pri tistem, česar brez vlaganj B. B. oziroma toženke ne bi bilo, bi načeloma privedlo do zaključka, da je od premoženja, pridobljenega z unovčenjem slabih terjatev, zraven uveljavljanih pogojnih obveznosti ter stroškov sanacije potrebno odšteti tudi vrednost za prevzem teh terjatev s strani B. B. izdanih obveznic. Vendar pa odštevanje vrednosti obveznic, izdanih bankam v sanaciji za odkup slabih terjatev, v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj je bil vložek B. B. oziroma toženke v sanacijo bank na podlagi UZITUL-A že vrnjen. Na osnovi trinajstega odstavka 22.č člena citiranega ustavnega zakona so se namreč z dnem uveljavitve tega zakona, to je 27. 7. 1994, B. B. vrnile obveznice, bankam v sanaciji izdane v zameno za slabe terjatve. Vrnjene obveznice je B. B. kot ustanoviteljica novih bank (NLB d.d. in NKBM d.d.) po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 22.č člena UZITUL-A prenesla na novi banki kot vplačilo kapitala (trinajsti odstavek 22.č člena UZITUL-A), lastnica delnic NKBM ter NLB pa je kasneje postala toženka (tretji odstavek 68. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe - ZZLPPO). Te delnice je toženka kasneje tudi že delno odsvojila in tako pridobila ustrezno nadomestno korist.

13.Kot že navedeno so bile torej v zameno za sanacijske obveznice, ki so bile B. B. vrnjene na podlagi trinajstega odstavka 22.č člena UZITUL-A, je ASBH starim bankam namreč v isti nominalni višini vrnila terjatve, ki z uveljavitvijo UZITUL-A dne 27. 7. 1994 niso prešle na novi banki, to je terjatve do bank držav bivše Jugoslavije (drugi in tretji odstavek 22. b člena UZITUL-A). Že v razveljavitvenem sklepu I Cp 38/2019 (opomba št. 7) je naslovno sodišče poudarilo, da za pravno presojo ni bistveno, ali je toženka z uveljavitvijo UZITUL-A ustvarila kakšno novo ekonomsko vrednost, temveč je ključna okoliščina, ali je B. B. oziroma toženka svoj vložek v sanacijo bank v obliki obveznic dobila povrnjen. Na to pravno relevantno dejstvo, v kolikor je pozitivno ugotovljeno, Vrhovno sodišče RS namreč opira zaključek, da se od premoženja, pridobljenega z unovčenjem slabih terjatev, ne odšteva vrednost obveznic, izdanih bankam v sanaciji za odkup slabih terjatev. Povsem logično sprejemljivo in razumsko dojemljivo pa tak zaključek utemeljuje z ugotovitvijo, da bi drugačno stališče, z ozirom, da bi sto odstotno unovčenje slabih terjatev zadostovalo zgolj za povračilo vložka B. B. v obliki obveznic, saj je B. B. prevzela slabe terjatve v isti nominalni višini, v kateri je izdala in na stare banke prenesla obveznice, pomenilo, da podrejene terjatve tudi teoretično ne morejo obstajati, zato bi bilo nesmiselno, da so bile sploh podeljene. Pri tem je potrebno imeti pred očmi, da so bile subordinirane terjatve nekdanjim delničarjem starih bank priznane z odločbami guvernerja BS o uvedbi sanacijskega postopka v KBM in LB (V. točka odločb v prilogi A3 in A4), že v samih teh odločbah pa je bila predvidena izterjava na B. B. prenesenih slabih terjatev s 75% izgubo (četrti odstavek v obrazložitvi na 5. strani odločbe v prilogi A3 (KBM) in tretji odstavek v obrazložitvi na 6. strani odločbe v prilogi A4 (LB)). V kolikor bi bilo mogoče pričakovati sto odstotno unovčljivost slabih terjatev, uvedba sanacije že ob pravilih logičnega sklepanja namreč niti ne bi bila potrebna, kar je ugotovilo v svoji odločbi tudi že Vrhovno sodišča RS.

2

3

4

5

6

7

14.Po metodi izračuna višine subordiniranih terjatev, kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 19/2011 in kot je bilo pravkar pojasnjeno, torej izhaja, da se od premoženja, pridobljenega z vnovčenjem slabih terjatev, ne odšteva vrednost obveznic, izdanih bankam v sanaciji za odkup slabih terjatev. Pritožbeno vztrajanje pri nasprotnih zaključkih je neutemeljeno, kot je tudi neutemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno sledilo napotilom VSRS v delu, ki se nanaša na način obračunavanja obveznic, saj napačno določa, katera pravila ekonomske stroke se naj uporabijo. V odsotnosti nasprotnih argumentov pritožbe (nepojasnjenih in nekonkretiziranih pravilih ekonomske stroke, na katera se sklicuje pritožba), ki bi narekovali drugačno materialno razlago, je sodišče prve utemeljeno sledilo izpostavljenemu materialno pravnemu stališču VSRS, ki se mu pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Pritožba pa tudi konkretizirano na obrazloži, zakaj meni, da je izvedensko mnenje C. C. oz. stališče njenih izvedencev pravilno.

15.Sodišče prve stopnje je v skladu z napotili VSRS in Višjega sodišča v Mariboru pravilno imenovalo novo izvedenko ekonomsko finančne stroke A. A., ki je v nasprotju s svojimi predhodniki, na podlagi jasnih navodil sodišča prve stopnje v svojem izvedenskem mnenju povzela že citirano stališče VSRS v delu, da je bil toženkin vložek v sanacijo KBM d.d. in LB d.d. v obliki obveznic že vrnjen in se pri izračunu morebitnega preostanka denarnega premoženja le-ta ne odšteva. Pravilno je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev v celoti na zadnje izdelano izvedensko mnenje, kar je bilo že pojasnjeno.

16.Pritožba nadalje očita, da je sodišče druge stopnje naložilo sodišču prve stopnje, da opravi simulacijo sanacijskega izida, kljub temu, da se v spisu nahaja sklep Vlade RS, ki zgovorno izkazuje rezultat bančne sanacije. Da je bil izkupiček bančne sanacije negativen in da subordinirane terjatve ne obstajajo kot pozitivne denarne vrednosti, je po oceni pritožbe splošno znano dejstvo, ki ga ni potrebno dokazovati. Kot pravilno pojasnjuje tožnica v odgovoru na pritožbo očitane simulacije izida sanacije ne bi bile potrebne, v kolikor bi bila v predmetnem postopku predložena zaključna bilanca B. B., ki ni bila izdelana. Nadalje očita sodišču prve stopnje, da se je postavilo v vlogo ekonomista in zgodovinarja, ko je samo zaključilo, da je bila sanacija bank zaključena 14.2.1998, nato pa kot datum zaključka sanacije bank navedlo še 6.9.2002 in 31.5.2001. V spisu ni dokaza o tem, kdaj so se sanacijske aktivnosti dejansko zaključile, vendar pa je to mogoče ugotoviti na naslednji način, kot je bilo že pojasnjeno v zadevi VSRS II Ips 3/2013 z dne 22.4.2014: B. B., ki je bila ustanovljena izključno zaradi opravljanja poslov oziroma nalog sanatorja (14. člen ZPSS), je 14. 2. 1998 prenehala delovati oziroma od takrat dalje je opravljala zgolj še dejanja, ki so bila nujno potrebna za upravljanje s sredstvi in obveznostmi ter za prenos teh sredstev in obveznosti na druge subjekte (drugi odstavek 1. člena Uredbe o prenehanju delovanja Agencije Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic), iz česar logično sledi, da tudi ni več izterjevala slabih terjatev in plačevala potencialnih obveznosti oziroma izvajala sanacijskih nalog. Glede na navedeno je VSRS zapisalo, da se je sanacija de facto zaključila najkasneje 14. 2. 1998. Takrat bi podrejene terjatve tudi zapadle, če ne bi bilo z odločbo BS o zaključku sanacije v NLB določeno, da se bo toženka v postopku privatizacije NLB odločala o podrejenih terjatvah, s čimer je bila zapadlost podrejenih terjatev naknadno odložena do privatizacije NLB. Privatizacija je bila opravljena 6. 9. 2002. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zahtevek tožnice še ni zastaral, hkrati pa je pravilno upoštevalo stroške sanacije do leta 1998, ko je B. B. prenehala delovati. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo oba datuma, ki sta zgodovinsko dejstvo in ne stvar ugotovitvenega postopka, pri čemer je očitek, da je sodišče prve stopnje prevzelo vlogo zgodovinarja, neupravičen.

17.V nadaljevanju pritožba zgolj pavšalno graja odstotek izterljivosti terjatev v višini 25% in stroški izterjave terjatve v višini 11,675%. Glede izterljivosti terjatev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je že iz odločb guvernerja BS o uvedbi sanacijskega postopka v KBM d.d. in LB d.d. predvidena izterjava na B. B. prenesenih slabih terjatev s 75% izgubo. Tako je bilo za slabe terjatve ocenjeno, da jih bo mogoče izterjati v 25%. Sodna izvedenka Č. Č. je v sojem mnenju ugotovila, da je odstotek izterljivosti v povprečju 33,15 %, ob upoštevanju terjatev iz nekdanjih jugoslovanskih republik pa 19%. Tudi sodni izvedenec D. D. je prišel do zaključka, da je izterljivost okoli 21,5%. Izvedenka mag. A. A. pa je ugotovila, da je realen odstotek izterljivost 25%, pri čemer je potrebno upoštevati še stroške, povezane z vnovčevanjem terjatev, ki v konkretnem primeru znašajo 11,675%, tako da je poštena vrednost sredstev 22,08%. Tako ugotovljen odstotek, kot tudi izračuna višine tožničine terjatve kot izhaja iz tč. 53, pa toženka v pritožbi graja zgolj pavšalno.

18.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pripada tožnici 2,4942875% izplena preostanka premoženja, pri čemer pri metodi izračuna preostanka premoženja upoštevalo sanacijske stroške, odstotek izterljivosti in dejstvo, da se vrednost obveznic, izdanim bankam v sanaciji za odkup slabih terjatev, ne odšteva, kar predstavlja znesek 6.152.769,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.7.2003 dalje do plačila.

19.Izpodbijana sodba tudi ni sodba presenečenja, saj je stališče VSRS bilo zavzeto že v letu 2014, Višje sodišče v Mariboru pa ga je ponovilo v zadnjih dveh razveljavitvenih sklepih, po pridobitvi četrtega izvedenskega mnenja in zavrnitvi predloga po novem izvedencu pa je bilo jasno, da se je sodišče prve stopnje odločilo slediti zadnjemu izvedenskemu mnenju. Za sodbo presenečenja bi šlo v primeru, če bi sodišče prve stopnje sprejelo odločitev na podlagi drugačne pravne ocene, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, oziroma je svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati. tega pa sodišče prve stopnje ni storilo.

20.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21.Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

22.Sodišče druge stopnje je tožnici priznalo njene stroške odgovora na pritožbo, ker je z njim podrobno odgovorila na vse pritožbene navedbe toženke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Tožnici je v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT, Uradni list RS št. 67/03, 70/03 in 67/08 - ZOdvT) priznalo naslednje stroške, upoštevaje sporno vrednost 6.152.769,98 EUR: za sestavo odgovora na pritožbo 2500 točk (Tar.št. 21/1 OT), kar upoštevaje vrednost točke 0,6 EUR znaša 1.500,00 EUR. K temu je potrebno prišteti še 22% DDV (12. člen OT), ki znaša 330 EUR. Tožnica je tako upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo v znesku 1.830,00 EUR. Ker tožnica ni zahtevala zakonskih zamudnih obresti od stroškov v primeru zamude, jih sodišče druge stopnje ni prisodilo.

-------------------------------

8.Sodišče prve stopnje in pred njim VSRS ter sodišče druge stopnje so že izčrpno pojasnili, zakaj izračun izvedencev C. C.. C. C. je izdelala sicer izrecno izvedensko mnenje in odgovorila na simulacije izračunov tožnice, edini očitek tem izračunom, ki jim je nato sledila zadnja izvedenka, pa je bil, da toženka ni odštela celotne emisije obveznic v višini 1,566 milijarde DEM. To pa je to, kar se VSRS upoštevaje materialno pravo ne odšteje.

9.Ko je dalo jasna navodila, kako je potrebno narediti simulacijo izračuna. Izvedenka A. A. je izrecno pojasnila, da v danem primeru ne gre za tipično sanacijo bank in da zato ne pride v poštev izračun kot so ga naredili izvedenci C. C.

10.Kar je bilo že pojasnjeno s strani VSRS v zadevi II Ips 3/2013 ter v sklepu VSMB I Cp 312/2017 z dne 30.5.2017, ki je bil izdan v tem postopku.

11.Banka Slovenije je v svojih sanacijskih odločbah opredelila, da se za slabe terjatve lahko računa odstotek izterljivost v višini 25%, VSRS pa je v sklepu II Ips 3/2013 odločilo, da naj se ta odstotek uporabi pri izračunu vrednosti neizterjanih terjatev.

12.Tako tudi Ustavna odločba Up-312/03 z dne 15.9.2005.