Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje in tožene stranke o tem, da je tožnik lažno zatrjeval, da je izvorno državo zapustil zaradi groženj s strani dveh zamaskiranih oseb, kar naj bi se zgodilo tri mesece pred vložitvijo prošnje za azil, v mesecu avgustu 2006. V tem času je namreč tožnik na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, od 1.3.2006 do 23.11.2006, opravljal sezonska dela pri gradbenem podjetju M.d.o.o.., na podlagi 34. člena Zakona o tujcih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je Upravno sodišče Republike Slovenije kot sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 13.12.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. in 5. alinejo 36. člena ZAzil. Tako je odločila, ker je ugotovila, da tožnik zavaja oziroma zlorablja azilni postopek s tem, ko lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje razlogom in odločitvi tožene stranke. Navaja, da je bil tožnik prijet 24.11.2006 s strani Policijske postaje ... Iz prošnje za azil z dne 25.11.2006 izhaja, da je iz uradnih evidenc tožene stranke razvidno, da je tožnik opravljal v Sloveniji sezonsko delo od 1.3.2006 do 23.11.2006, ko mu je dovoljenje za prebivanje v Sloveniji poteklo. Tožnik je zatrjeval, da nikoli ni delal in tudi ne prebival v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je od pristojnega organa pridobila dovoljenje za sezonsko zaposlitev za delodajalca M. d.o.o., iz katerega izhaja, da je bilo dovoljenje za sezonsko zaposlitev izdano na ime tožnika za čas od 1.3.2006 do 23.11.2006. Tožnik je kot razlog, zakaj je zapustil izvorno državo, navedel, da sta mu leta 2004 grozili dve osebi in nato še tri mesece pred odhodom iz izvorne države, ker ni sodeloval v vojni in so mu grozili, da ga bodo ubili, ker ni ničesar prispeval za državo. Sodišče pa lahko sledi zaključku tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na podatke, da je bilo tožniku izdano dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in v ta namen pridobila listine, ki to dokazujejo. Ker je tožena stranka svoj zaključek oprla na podatke javne listine, ki dokazujejo tisto, kar se v njej potrjuje, sodišče nima nobenega razloga, da ne bi sprejelo zaključka tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje. Sodišče je odločilo na seji. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, vendar ni navedel nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi. Odločba tožene stranke je nepravilna, saj je v tožbi navedel, da je prošnjo za azil vložil zaradi groženj s strani v črno oblečenih oseb oboroženih s pištolami. Te so mu očitale, da je vohun, da ni sodeloval v vojni in da ga bodo ubili, če takoj ne odide iz države. Tožnik je albanske narodnosti in državljan Srbije in ni pripadnik politične stranke, ciljna država mu je Slovenija, ker ve, da je varna država. Sodišče prve stopnje bi ga moralo zaslišati.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alineja).

Na podlagi tožnikovih izjav tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče sklepati, da je na verodostojen in prepričljiv način predstavil razloge, zaradi katerih prosi za azil, kar je bil dolžan storiti v smislu 29. člena ZAzil in na kar je bil pred podajo vloge za azil tudi opozorjen. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje in tožene stranke o tem, da je tožnik lažno zatrjeval, da je izvorno državo zapustil zaradi groženj s strani dveh zamaskiranih oseb, kar naj bi se zgodilo tri mesece pred vložitvijo prošnje za azil, v mesecu avgustu 2006. V tem času je namreč tožnik na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, od 1.3.2006 do 23.11.2006, opravljal sezonska dela pri gradbenem podjetju M. d.o.o. na podlagi 34. člena Zakona o tujcih. Navedeno dejstvo je tožena stranka ugotovila na podlagi svoje uradne evidence, v upravnem spisu pa se nahajajo listine, ki to potrjujejo.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilna odločitev tožene stranke o zavajanju in zlorabi azilnega postopka in o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi navedenih določb ZAzil. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je odločilo na seji. Tožnik v tožbi ni navedel, glede katerih razlogov oziroma okoliščin, ki jih je navedel v prošnji za azil, naj bi bil zaslišan na glavni obravnavi. V zvezi s tem ni navedel nobenih podrobnosti dogodkov, prav tako pa se tudi ni opredelil do listin v zvezi z dovoljenjem za sezonsko zaposlitev pri delodajalcu M. d.o.o..

Glede na navedeno določbe postopka v upravnem sporu niso bile kršene, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožnikovi pavšalni ugovori v pritožbi, v katerih zatrjuje, da je prošnjo za azil vložil zaradi groženj s strani v črno oblečenih oseb, oboroženih s pištolami, glede na navedeno ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 v zvezi z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.