Jedro

Pri tožniku je podana deformacija prsno-ledvene hrbtenice že iz otroških let, zaradi česar bi bilo mogoče pri njem ugotavljati zmanjšano delovno zmožnost (invalidnost) le v primeru dokazanega poslabšanja tega zdravstvenega stanja. Ker tovrstnega poslabšanja iz medicinske dokumentacije ni ugotoviti, tožbeni zahtevek za (odpravo odločb toženke in za) razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravic na podlagi invalidnosti ni utemeljen. .

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odločbi toženca št. ... z dne 26. 3. 2007 in št. ... z dne 1. 10. 2007 spremenita tako, da se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delovnem mestu direktorja s polovico delovnega časa od 29. 1. 2007 dalje in naloži tožencu, da v roku 30 dni odloči o višini invalidske pokojnine za preostali delovni čas in naloži povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka po izdaji sodbe so plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva ponovno obravnava pred sodiščem prve stopnje. Navaja, da se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da iz opisa del in nalog direktorja ne izhaja, da bi opravljal fizično delo in da iz medicinske dokumentacije ni razbrati, da bi po nastopu dela prišlo do poslabšanja stanja hrbtenice in do objektivnih pokazateljev, da je prišlo do poslabšanja stanja, zaradi katerega bi bila omejena njegova delovna zmožnost. Vztraja, da obstaja nasprotje med mnenjem dr. R.S. in mnenjema dr. P.R. in V.A.. Na pomanjkljivosti obeh mnenj izvedencev je opozoril že v pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2010. Mnenje izvedenca prof. dr. P.R. je nejasno, neobrazloženo in neargumentirano. Mnenje tudi ni imelo nobenih stališč v zvezi s temeljnim vprašanjem, koliko ugotovljena bolezenska stanja vplivajo na tožnikovo delovno zmožnost. Prof. dr. V.A. pa je ocenjeval le ortopedski status, kar pomeni, da kardiološki vidik posebej sploh ni ocenjen. Vztraja, da sodišče prve stopnje ni opravilo primerjave tega izvedenskega mnenja z mnenjem prof. dr. R.S.. Sodišče je sicer dopolnilno zaslišalo izvedenca dr. P.R. na obravnavi, ki pa ni pripomoglo k razjasnitvi spornih vprašanj. S takšnim mnenjem izvedenca prof. dr. P.R. ni bilo mogoče argumentirano zavrniti mnenja prof. dr. R.S.. Pričakovati bi bilo najmanj to, da bi sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za soočenje obeh izvedencev. Tudi ortopedski del mnenja Komisije za izvedenska mnenja ni bil jasen, popoln in argumentiran ter prepričljiv. Ob ugotovitvi, da je prišlo pri tožniku do poslabšanja stanja hrbtenice in še degenerativnih sprememb, ni bilo mogoče izključiti obstoja invalidnosti, prav tako pa ni mogoče trditi, da pomanjkljiva dokumentacija ni omogočala zaključka o obstoju invalidnosti. Razen tega tudi sodišče ni pojasnilo, na kakšni podlagi je ugotovilo, da delovno mesto direktorja ne zahteva nobenih fizičnih obremenitev. Meni, da je izvedenec prof. dr. R.S., ki sicer ni ortoped, bistveno bolj poglobljeno opisal tožnikove ortopedske težave in ocenil njihov vpliv na druga področja in predvsem na tožnikovo delovno zmožnost. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za soočenje obeh izvedencev oziroma za postavitev novega izvedenca ortopedske stroke. Sodba v svoji obrazložitvi nima navedenih argumentiranih razlogov za sporno odločitev, razlogi, ki so navedeni, ne predstavljajo zadostne podlage za zavrnitev zahtevka. Gre prav tako za bistveno kršitev postopka 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določbe 8. člena ZPP.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo, opr. št. Ps 2799/2007 z dne 25. 3. 2009, s katero je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 1. 10. 2007 in št. ... z dne 26. 3. 2007 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 29. 1. 2007 dalje in mu od tega dne dalje priznalo pravico do dela na delovnem mestu direktor s polovico polnega delovnega časa po štiri ure dnevno ter pravico do delne invalidske pokojnine. Hkrati je odločilo, da bo o višini delne invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe in da mu je toženec dolžan povrniti stroške postopka v znesku 826,85 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 334/2009 z dne 23. 9. 2009 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predvsem je izpostavilo kot sporno dejstvo, da je sodni izvedenec za interno medicino in kardiovaskularne bolezni utemeljil svoje mnenje na podlagi ortopedskega obolenja in hkrati sam ugotavljal, da pekoče bolečine v hrbtenici niso bile ugotovljene v smislu nekih drugih vzrokov in da funkcionalne preiskave niso bile opravljene oziroma jih v medicinski dokumentaciji ni. Prav tako pri tožniku ni ugotovil pljučne hipertenzije in kroničnega pljučnega srca, kot možen razvoj bolezni v primeru deformantne in rigidne torakalne kifoskolioze in predlagal, da tožnik opravi določene konkretne preiskave. Pritožbeno sodišče je dodatno opozorilo tudi na to, da ortoped v dokumentaciji omenja, da operativna korekcija ne pride v poštev, tako da naj bi bila zavarovančeva sposobnost za fizično delo trajno omejena, po opisu delovnega mesta direktorja, pa tožnik koordinira in vodi delo 27 delavcev, pretežno v pisarni, kjer uporablja računalnik, največ dve uri dnevno, bremen pa praviloma ne dviguje. Sodišču prve stopnje je naložilo, da v ponovljenem postopku najprej zasliši izvedenca v zvezi s pripombami toženca, nato o tem, na katero dokumentacijo je oprl svoje mnenje in kateri so medicinski razlogi za podano mnenje, s tem, da mu bo predočilo tudi pogoje dela, ki ga tožnik opravlja in da se opredeli še do obeh mnenj invalidskih komisij II. stopnje.

Skladno z napotki pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje zaslišalo sodnega izvedenca prof. dr. R.S. (list. št. 61 in 62), pridobilo pa je še mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista ortopeda prof. dr. V.A. in specialista kardiologa prof. dr. P.R. ter na podlagi mnenj slednjih dveh specialistov, ki jih je tudi zaslišalo, zaključilo, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta mnenji skladni s predloženo medicinsko in delovno dokumentacijo in da ni našlo razlogov za dvom v strokovnost in objektivnost podanih mnenj. Takšnemu zaključku se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. V mnenjih obeh specialistov je sodišče prve stopnje za takšen zaključek imelo dovolj prepričljive in objektivizirane podlage. Konkretnim ugotovitvam specialista kardiologa dr. P.R. pritožba ne ugovarja, pač pa le ugotovitvam specialista ortopeda dr. V.A.. Izvedenec specialist dr. V.A. je res izpovedal, da je pri tožniku ugotovil degenerativne spremembe, ki so nastale postopoma v času zavarovanja, ker ima hudo obliko skolioze in kot je zapisal že v mnenju, ni prišlo do takšnega poslabšanja, ki bi narekovalo priznanje delovne sposobnosti oziroma ugotovitev invalidnosti. Kar zadeva dokumentacijo, pa je poudaril, da je iz področja ortopedije zelo skopa, saj obstaja le izvid z dne 16. 6. 2005. Tudi prof. dr. R.S. je upošteval zgolj možne posledice tožnikovih ortopedskih težav, ki pa niso izkazane z medicinsko dokumentacijo. Specialist kardiolog dr. P.R. je na glavni obravnavi izpovedal, da pri tožniku angina pektoris ni diagnosticirana, težave, zaradi katerih je bil hospitaliziran februarja 2003 in sicer zaradi močno povečanega krvnega tlaka in slabo urejene sladkorne bolezni ter povišanega kreatinina, kot posledica slabše funkcije ledvic, pa so se pri tožniku uredile oziroma so dobro urejene. Navedeni specialist je korektno tudi pojasnil, da tožnika ni pregledal, ker je imel dovolj medicinske dokumentacije. Ker je ocenil, da razpoložljiva dokumentacija zadostuje za oceno tožnikove delovne zmožnosti in njegovega zdravstvenega stanja, tudi z razliko od dr. R.S., ni videl potrebe za dodatne preiskave, niti razlogov za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, kar je zagovarjal dr. R.S..

Dodatne preiskave bi tudi v vsakem primeru bile odraz tožnikovega sedanjega zdravstvenega stanja in ne stanja za obdobje do dokončne odločbe toženca, ki je predmet tega postopka. Tudi sicer dodatne preiskave niso stvar toženca, kot zmotno meni pritožba, ampak so v pristojnosti izbranega osebnega zdravnika v fazi zbiranja dokumentacije in tedaj, če dokumentacija ni popolna in jo je po navodilih toženca potrebno še dopolniti in opraviti dodatne preiskave.

Ne drži, da sta mnenji obeh specialistov nejasni, neobrazloženi in neargumentirani. Dodatno v zvezi s pripombami na mnenji, sta bila oba izvedenca tudi zaslišana, da se je odpravil kakršenkoli dvom v njuno strokovnost in objektivnost pri ocenjevanju tožnikove delovne zmožnosti.

Med mnenjem prof. dr. R.S. in mnenjema prof. dr. P.R. in prof. dr. V.A so obstajala nasprotja in medicinsko strokovna razhajanja. Razloge, zakaj je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri M. fakulteti v Ljubljani, podano v sestavi specialista ortopeda in specialista internista – kardiologa in ne sodnega izvedenca prof. dr. R.S., je tudi pojasnilo. Poudarilo je, da je mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri M. fakulteti v Ljubljani skladno s predloženo medicinsko in delovno dokumentacijo in da ni našlo razlogov za dvom v strokovnost in objektivnost podanega mnenja. Mnenje prof. dr. R.S. pa je ocenilo, da ni skladno s predloženo medicinsko dokumentacijo, ker ga je utemeljil z možnimi posledicami ortopedskih težav, ki pa v medicinski dokumentaciji, ki je bila predložena tako tožencu kot sodišču, niso izkazane. Poudarilo je, da je izvedenec za interno medicino in kardiovaskularne bolezni (dr. R.S.) svoje mnenje utemeljil na podlagi ortopedskega obolenja in da tudi subjektivne težave, ki naj bi praviloma bile posledica tožnikovih ortopedskih težav, v dokumentaciji niso bile zapisane. Tako je dr. R.S. navajal, da je pri hudih oblikah deformantne in rigidne torakalne kifoskolioze možen razvoj na primer pljučne hipertenzije in kroničnega pljučnega srca, vendar teh obolenj pri tožniku ni ugotovil. Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenca prof. dr. R.S. ocenilo, da temelji na predvidevanjih ob možnih posledicah, ki pa z medicinsko dokumentacijo niso izkazane in tudi zgolj zatrjevanje izvedenca, da se razume na ortopedske težave, ne daje podlage, da bi sodišče sledilo njegovemu izvedenskemu mnenju. Ustrezno pa je obrazložilo tudi razloge, zakaj je sledilo mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri M. fakulteti v Ljubljani oziroma izvedencu specialistu ortopedu in specialistu internistu kardiologu. Poudarilo je, da so številni zdravniki specialisti, ki so sodelovali v senatu Invalidske komisije II. stopnje in oba izvedenca specialista, menili, da pri tožniku invalidnost ni podana in da so takšna mnenja skladna med seboj in tudi s predloženo medicinsko ter delovno dokumentacijo. Po opisu delovnega mesta direktorja, ki ga je podpisal tako tožnik kot pooblaščeni zdravnik medicine dela, ne izhaja, da bi tožnik na tem delovnem mestu opravljal fizično delo, to je delo, za katero je po mnenju specialista ortopeda njegova sposobnost trajno omejena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri tožniku podana deformacija prsno-ledvene hrbtenice že iz otroških let, zaradi česar bi bilo moč pri tožniku ugotavljati zmanjšano delovno zmožnost le v primeru izkazanega poslabšanja tega zdravstvenega stanja, tovrstnega poslabšanja pa iz medicinske dokumentacije ni bilo mogoče ugotoviti. Med dokumentacijo se je nahajal le en izvid specialista ortopeda, pri katerem se je tožnik zglasil po zlomu reber in kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni iskal druge zdravniške pomoči pri ortopedu, kar kaže na to, da ga tovrstne težave niso ovirale pri delu, da bi moral iskati zato zdravniško pomoč.

Zaključek sodišča prve stopnje, da ne izvedenska organa toženca in niti sodni izvedenci, niso imeli na razpolago izvidov oziroma objektivnih pokazateljev za ugotovitev, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana, je glede na vse obrazloženo, zato povsem pravilen. Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z določbo 8. člena ZPP in vestno ter skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka tudi odločilo. Na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje tudi ni imelo nobene podlage za soočenje obeh izvedencev z dr. R.S., konkretnih in utemeljenih razlogov za takšno soočenje pa pritožba niti ne navaja. Prav tako je neutemeljen očitek, da je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ker je sodišče prve stopnje z izvedbo dodatnih dokazov in sicer na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista internista – kardiologa in specialista ortopeda, ugotovilo, da pri tožniku v zdravstvenem stanju ni prišlo do takšnih sprememb, da bi bilo mogoče ugotoviti skladno s 60. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) invalidnost oziroma zmanjšano delovno zmožnost ter pogoje, določene v 3. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, je utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz enakih razlogov je tudi pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.