Jedro

Tožnica trajno ni zmožna za delo konfekcionar, je pa zmožna opravljati druga dela s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami. Pri tem ni nepomembno, da je tožnica po poklicu tekstilno konfekcijski tehnik in ne konfekcionar in se stvarne in časovne razbremenitve na drugem delu upoštevajo tudi znotraj tega poklica. Pri tožnici pa ni prišlo do takšnega stanja, da bi bila pridobitno nezmožna za vsakršno delo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki IV izreka razveljavi; v točki VII pa spremeni tako, da se znesek 170,60 EUR nadomesti z zneskom 276,38 EUR.

II. V preostalem izpodbijanem delu (točka I) se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 29,96 EUR, v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožečo stranko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, ter da se ugotovi, da je vzrok invalidnosti poklicna bolezen (točka I izreka); odpravilo je odločbi št. ... z dne 30. 7. 2012 in ... z dne 6. 11. 2012 (točka II izreka). Tožečo stranko je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala lažje fizično delo, z ročnim premeščanjem bremen do 7 kg teže, izmenoma sede in stoje, pri delu sede z možnostjo vstajati in se razgibati, brez globokega sklanjanja, dela v predklonu in brez pogoste prisilne drže ledvene hrbtenice, brez upravljanja nožne komande z desno spodnjo okončino, samo v dopoldanski izmeni od 18. 7. 2012 (točka III izreka). Določilo je, da je kontrolni pregled potreben oktobra 2014 (točka IV izreka). Odločilo je, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo (točka V izreka); zavezalo delodajalca, da je dolžan tožnici zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu (točka VI izreka) ter naložilo toženki, da tožnici povrne stroške postopka v višini 170,60 EUR v roku 15 dni. Sodišče je sledilo izvedenskemu mnenju specialista medicine dela, da pri tožnici ni podana I. kategorija invalidnosti in da je invalidnost posledica degenerativnih sprememb na hrbtenici tožnice, ne pa posledica poklicne bolezni. Štelo je, da je tožnica v pravdi uspela v višini 30 %.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica. Prepričana je, da je pri njej podana I. kategorija invalidnosti, saj dela, ki ga je opravljala ne more več opravljati. Glede na zdravstvene težave ni zmožna opravljati niti dela z dodatnimi časovnimi in fizičnimi razbremenitvami. Tožnica vse življenje praktično dela eno in isto, drugega znanja kot opravljati delo konfekcionarja nima. Pri svojem delodajalcu je službo že izgubila. Z omejitvami, kot so sicer določene, pa ne more dobiti službe. Do sedaj je bila praktično ves čas v bolniškem staležu in ni zmogla opravljati dela niti z omejitvami kot so bile že predhodno določene s strani toženke. Odločitev sodišča glede potrebnega kontrolnega pregleda je napačna, saj je bila odločitev sodišča sprejeta dne 14. 7. 2015, datum kontrolnega pregleda pa določen za oktober 2014. Sodišče ni obrazložilo, zakaj bi bil kontrolni pregled potreben in se tako tožnica v tem delu ne more opredeliti. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da ta ni potreben. Tožnica je nadalje prepričana, da gre pri njej za poklicno bolezen, saj so vse njene težave povezane z njenim poklicem in opravljanjem dela. Težave so posledica konstantne prisilne drže, sedenja in stanj, ko hrbtenica nikoli ni bila v ustreznem, primernem, zdravem položaju, ko je bilo potrebno stegovanje rok, dvigovanje rok, s tem pa tudi obremenjevanje hrbtenice in tudi okončin, še posebej desne, s katero je pritiskala na nožne pedale. Pri tožnici ne gre le za hernio disci in degenerativne spremembe, ampak za številne zdravstvene težave, ki pa niso le posledica bolezenskega stanja, ampak opravljanja poklica. Tožnici tudi ni bilo omogočeno, da se pravilno in strokovno ustrezno ugotovi njeno zdravstveno stanje, sploh vzroki za takšno stanje, kar predstavlja hujše kršenje njenih pravic. Sodišče je tožnici priznalo zgolj 30 % stroškov, čeprav je ugotovilo, da so bile odločbe toženke nepravilne in jih je odpravilo ter tožnici priznalo dodatne razbremenitve, pri tem pa z zavrnilnim delom niso nastali posebni stroški. Tožnica je z zahtevkom uspela, kar je v predmetni zadevi bistveno in bi morali biti priznani vsi stroški, ki jih je potrebno tudi pravilno upoštevati, kot so bili priglašeni. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih navedb in v obsegu, kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede invalidnosti in vzrokov zanje ter v tem delu tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V delu, ki se nanaša na določitev kontrolnega pregleda pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta del ni mogoče preizkusiti, saj sodišče svoje odločitve ni obrazložilo, odločitev pa je tudi v nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca, ki meni, da kontrolni pregled ni potreben. V posledici navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi v celoti ugodilo in izpodbijano IV. točko sodbe razveljavilo. Prav tako je prvostopenjsko sodišče glede uspeha tožnice v postopku napačno uporabilo določilo drugega odstavka 154. člena ZPP glede doseženega uspeha, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, v nadaljevanju: ZDSS-1) preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 6. 11. 2012, s katero sta bili zavrnjeni pritožbi delodajalca tožnice in tožnice, v reviziji pa odločba Območne enote A. št. ... z dne 31. 7. 2012 spremenjena, tako da se je zavarovanka razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, izmenoma stoje in sede, brez opravljanja z nožnimi komandami z desno nogo, s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno od 18. 7. 2012 dalje. Kontrolni pregled je bil določen za mesec oktober 2014. Toženka je odločila, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo, delodajalca je zavezala, da je dolžan zagotoviti zavarovanki pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu.

6. Materialno pravna podlaga za odločitev v tem sporu je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki se v tem sporu uporablja glede na 390. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-2) upoštevajoč, da se je postopek ugotavljanja invalidnosti začel 4. 6. 2012. Invalidnost je v skladu s 60. členom ZPIZ-1 podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije. V I. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

7. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je pri tožnici podana preostala delovna zmožnost. Pri tožnici gre za okvare medvretenčne ploščice lumbalne in drugih delov hrbtenice z mielopatijo, za bolečine v križu z išiasom ter za izrazit bolečinski sindrom ledveno. Zaradi težav s hrbtenico je bila tožnica operirana oktobra leta 2010 (diskus hernie na nivoju L5-S1) in v mesecu novembru 2011 zaradi obsežnih brazgotin po prvi operaciji. Kljub operativnemu posegu in v rehabilitaciji v zdravilišču so še vedno prisotne bolečine v ledveni hrbtenici in desni nogi, zmanjšana je moč dorzifleksije in plantarne fleksije desnega stopala. Sodni izvedenec, specialist medicine dela, prometa in športa, je menil, da pri tožnici ni prišlo do trajne popolne izgube delovne zmožnosti, temveč so pri tožnici potrebne stvarne in časovne razbremenitve, kakor je odločilo tudi sodišče. Na glavni obravnavi je izvedenec odgovoril na vse pripombe tožnice na podano izvedensko mnenje. Iz zapisnika z glavne obravnave nedvoumno izhaja, da po navedenih pojasnilih tožeča stranka ni imela dodatnih vprašanj ali dokaznih predlogov glede invalidnosti in vzrokov zanjo.

8. Prvostopenjsko sodišče je glede izgubljene delazmožnosti tožnice podalo pojasnila v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah od 13 do 18. Navedeno obrazložitev pritožbeno sodišče sprejema in razlogov ne ponavlja. Dodaja le.

9. Tožnica za delo „konfekcionarke“ ni več zmožna. Pri ugotavljanju tega, ali je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti je potrebno upoštevati tudi, da tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1 določa, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Definicija poklica je opredeljena širše in ne zajema zgolj del, ki jih je zavarovanec nazadnje opravljal. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca in njegovih pojasnil na glavni obravnavi določno izhaja, da tožnica za delo konfekcionar trajno ni zmožna. Je pa zmožna opravljati druga dela s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami. Pri tem, po mnenju pritožbenega sodišča, ni nepomembno, da je tožnica po poklicu tekstilno konfekcijski tehnik in ne konfekcionar in se tako stvarne in časovne razbremenitve na drugem delu upoštevajo tudi znotraj tega poklica. Pravilno tudi ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da iz predložene in dosegljive medicinske dokumentacije tožnice, izdane predvsem s strani nevrokirurgov oziroma nevrologov, nikjer ne izhaja, da je pri tožnici prišlo do takšnega stanja, da bi bila tožnica pridobitno nezmožna za vsakršno delo ter so pritožbene trditvene v tej smeri dokazno nepodprte in jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

10. V skladu z 62. členom ZPIZ-1 so vzroki za nastanek invalidnosti poškodba pri delu, poklicna bolezen, bolezen ali poškodba izven dela. Tožnica zatrjuje, da je nastanek invalidnosti pri njej poklicna bolezen. V skladu s 65. členom ZPIZ-1 so poklicne bolezni določene bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, in pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni, določi minister, pristojen za delo, v sodelovanju z ministrom, pristojnim za zdravstvo. Po tako podani definiciji poklicne bolezni, kakor jo določa prvi odstavek 65. člena ZPIZ-1, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji, da se obolenje zavarovanca šteje kot poklicna bolezen: da je zavarovanec delal na delovnem mestu (ali opravljal dejavnost), za katerega je v posebnem seznamu določeno, da se na tem delovnem mestu pojavlja takšna bolezen kot poklicna bolezen; da je zavarovanec obolel za takšno boleznijo oziroma, da izpolnjuje pogoje, da se pri njem šteje takšno obolenje za poklicno bolezen; da je kot taka izkazovana v navedenem seznamu poklicnih bolezni in da obstaja vzročna zveza med daljšim neposrednim vplivom škodljivih agensov na določenem delovnem mestu in boleznijo zavarovanca. Poklicna bolezen je torej izključno bolezen, ki je navedena v seznamu poklicnih bolezni. Če bolezen ni opredeljena kot poklicna bolezen v navedenem seznamu, je lahko bolezen v zvezi z delom ali bolezen, pri čemer sta obe izenačeni pri ugotavljanju pogojev in odmeri pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri boleznih v zvezi z delom je posledica obremenitev oziroma škodljivosti pretežno pri poklicnem delu in manj zunaj njega. Prav tako ne gre za poklicno bolezen z zdravstvenega in tudi ne s pravnega vidika, ker ni zajeta v seznam poklicnih bolezni. Poklicne bolezni se torej ne prepoznavajo od primera do primera, ker so določene v posebnem seznamu, tako se določajo le obolenja v zvezi z delom, ki pa niso posebej zavarovano tveganje v socialnem zavarovanju, ki bi zavarovancem zagotavljale pravice iz zavarovanja pod ugodnejšimi pogoji.

11. Izvedenec je ugotavljal obremenitve oziroma izpostavljenosti tožnice na delovnem mestu. Te niso dosegle kriterijev, da bi bil upravičen nadaljnji postopek. Ugotovil je, da prisilne drže znašajo manj kot 10 % delovnega časa, statistične obremenitve pa tudi ne dosegajo dve tretjini dopustne vrednosti. Operacija hrbtenice ni povezana z delom tožnice, težave s stopalom pa so povezane z operacijo hrbtenice, kar vse tudi ni povezano z delom.

12. Pritožba trdi, da pri tožnici ne gre za le za hernio disci in degenerativne spremembe, temveč ima tožnica še številne zdravstvene težave, ki pa niso le posledica bolezenskega stanja, ampak opravljanje poklica in tako posledično poklicne bolezni. Katere naj bi bile te številne zdravstvene težave, ki so posledica opravljanja poklica pa tožnica ne v pritožbi ne tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ne pove. V pritožbi zgolj dodaja, da ji je bilo onemogočeno pravilno in strokovno ugotoviti zdravstveno stanje, kar predstavlja hujšo kršenje njenih pravic. V kolikor bi to držalo, bi seveda takšen postopek pred sodiščem prve stopnje bil obremenjen s hibo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba pa ne navede dejanskega stanja, iz katerega bi takšne kršitve ali kršitev tudi izhajala. Zgolj pavšalno zatrjevanje nekih kršitev brez konkretnih navedb pa ne zadošča in v tej smeri pritožbe niti ni mogoče preizkusiti. Pritožbene trditve so neskladne z ugotovljenim dejanskim stanjem tekom predsodnega in sodnega postopka, kakor to izhaja iz sodnega spisa in dokumentacije v upravnem spisu.

13. Stroški postopka so bili s strani prvostopenjskega sodišča odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08; v nadaljevanju ZOdvT) in v zvezi s tem pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenega očitka, da sam obseg stroškov sodišče ni pravilno ugotovilo.

14. V tem sporu je tožnica deloma uspela, deloma propadla. V takšnem primeru je potrebno uporabiti določilo drugega odstavka 154. člena ZPP. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh določi, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da sta bili odločbi tožene stranke nezakoniti, da so bile potrebne dodatne fizične in časovne razbremenitve pri delu ter da tožnica ni uspela glede tega, da je pri njej podana I. kategorija invalidnosti in kot vzrok invalidnosti poklicna bolezen, pritožbeno sodišče šteje, da je dosežen uspeh tožeče stranke ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin primera, polovičen. Tožeča stranka je tako v pravdi do polovice uspela. Upoštevajoč odmerjene stroške v skupni višini na 552,77 EUR je tožena stranka dolžna tožnici povrniti polovico teh stroškov, to je 276,38 EUR.

15. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške v skladu z ZOdvT in ZPP odmerilo v skupni višini na 299,63 EUR (po tar. št. 3210 in 6002 ter upoštevajoč 22 % DDV). V zavrnilnem delu tožnica glede I. kategorije invalidnosti in vzroka invalidnosti ni uspela. Uspela je deloma le glede stroškov postopka, in glede razveljavitve kontrolnega pregleda. Pritožbeno sodišče šteje, da je njen uspeh v pritožbi 10 % tako, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 29,96 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16. Na podlagi do sedaj navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice zoper I. točko izreka zavrnilo, v skladu s 354. členom ZPP razveljavilo IV. točko izreka in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP VII. točko izreka spremenilo.