Jedro

Domneva o obstoju delovnega razmerja predpostavlja obstoj pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki nista sklenili v pisni obliki. Vsak poseg delodajalca v veljavnost take (ustne) pogodbe o zaposlitvi pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar le v za to predpisanih rokih, konkretno v 30-dnevnem roku od prenehanja veljavnosti (domnevne) pogodbe o zaposlitvi oziroma od prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje naslovnemu sodišču. V pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da za vložitev tožbe niso izpolnjene procesne predpostavke iz prvega in drugega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja za čas 14. 4. 2010 do 15. 6. 2010, zato ima neposredno sodno varstvo glede na določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR. Tožnik je konec maja 2010 na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zvedel, da ga je tožena stranka odjavila z dne 14. 4. 2010, čeprav bi moralo tožniku, na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi, delovno razmerje trajati do 15. 6. 2010. Tožena stranka je tožnika nezakonito odjavila iz socialnega zavarovanja, zato mu je tudi nezakonito prenehalo delovno razmerje. Tožnik je predmet spora označil „zaradi obstoja delovnega razmerja“, vendar je s tožbenim zahtevkom najprej zahteval, da sodišče ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 14. 4. 2010, temveč dne 15. 6. 2010. V tem primeru pa bi moralo sodišče upoštevati določila tretjega odstavka 204. člena ZDR, ki določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, lahko delavec zahteva, v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravic, pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožena stranka se je pri tem sklicevala na sodbo VDSS opr. št. Pdp 479/2009 z dne 19. 8. 2009. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično tožbo zavrglo. Tožnik je uveljavljal obstoj delovnega razmerja za čas 14. 4. 2010 do 15. 6. 2010. Pri tem se je skliceval, da je v začetku aprila 2010, tik pred iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenil ponovno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 10. 3. do 15. 6. 2010. Konec meseca maja 2010 pa je na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zvedel, da ga je tožena stranka odjavila z dne 14. 4. 2010 in da mu je takrat tudi nezakonito prenehalo delovno razmerje.

Materialno pravo je pomembno za opredelitev pravne narave spora. Za kakšen spor gre, presodi sodišče na podlagi tožbenih navedbe in tožbenih zahtevkov. Tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja za čas od 14. 4. 2010 do 15. 6. 2010. Tožnik je trdil, da je sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 10. 3. 2010 do 15. 6. 2010 in da je na podlagi te pogodbe tudi opravljal delo, medtem ko je tožena stranka trdila, da do podpisa pogodbe o zaposlitvi za določen čas za obdobje 10. 3. 2010 do 15. 6. 2010, ni prišlo in da tožnik pogodbe ni podpisal ter je ni vrnil toženi stranki.

Domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi obstoj pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki nista sklenili v pisni obliki. Vsak poseg delodajalca v veljavnost take pogodbe o zaposlitvi pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar v zato predpisanih rokih. Tudi prenehanje veljavnosti (domnevne) pogodbe o zaposlitvi pomeni poseg delodajalca oziroma kršitev pravice, ki jo delavec lahko uveljavlja v skladu s tretjim odstavkom 204. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je že večkrat odločilo, da v primeru, ko je obstoj delovnega razmerja sporen, ima delavec namreč dve možnosti: dokler razmerje še traja (oziroma dokler ni odpovedano) lahko delavec, na podlagi tretjega odstavka 15. člena in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR, zahteva od delodajalca priznanje obstoja delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko razmerje že preneha (oziroma je odpovedano), mora delavec uveljavljati sodno varstvo (glede obstoja delovnega razmerja in prenehanja le tega), v roku določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR (sodbe VS RS opr. št. VIII Ips 67/2006 z dne 5. 12. 2006 in sklep opr. št. VIII Ips 34/2006 z dne 9. 1. 2007, sklep opr. št. VIII Ips 373/2006 z dne 4. 12. 2007, sklep opr. št. VIII Ips 339/2006 z dne 25. 10. 2007, sklep opr. št. VIII Ips 123/2007 z dne 27. 9. 2007 in sodba opr. št. VIII Ips 468/2009 z dne 5. 4. 2011).

Tožniku je delovno razmerje prenehalo pri toženi stranki dne 14. 4. 2010, zato ima tožnik pravico do neposrednega sodnega varstva po tretjem odstavku 204. člena ZDR. Tožnik je tožbo vložil dne 22. 6. 2010, za kršitev pravic pa je tožnik zvedel (kot je to trdil tožnik) konec maja 2009, kar pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti ali je tožnik tožbo vložil v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev (v skladu s tretjim odstavkom 204. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi tožnik moral predhodno zahtevati varstvo pravic pri delodajalcu po prvem odstavku 204. člena ZDR. Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo na odločitvi VDSS opr. št. Pdp 1141/2007 in opr. št. Pdp 1244/2009, vendar kot je pritožbeno sodišče že navedlo je enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča RS spremenila navedeni odločitvi VDSS.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje napačna in je pritožbeno sodišče sklep sodišča, iz tega razloga razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).