Up-160/95

26.2.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe I.V., v priporu, na seji senata dne 26.2.1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Up 323/95 z dne 13.10.1995 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 123/95 z dne 5.9.1995 se n e s p r e j m e. O b r a z l o ž i t e v

A.

1.V ustavni pritožbi pritožnik uveljavlja kršitev 19., 20. in 27. člena Ustave. Navaja, da je sodišče nepravilno ocenilo posebne okoliščine, ki naj bi opravičevale bojazen, da bi na prostosti ponovil kaznivo dejanje. Po njegovem mnenju te posebne okoliščine niso takšne, da bi kazale na realno nevarnost, da bi ponovil kaznivo dejanje in da bi bilo v skladu z 20. členom Ustave to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Sodišče naj kot posebne okoliščine ne bi smelo upoštevati njegove predkaznovanosti, čeprav je bil dvakrat kaznovan zaradi kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 166. člena KZ SRS (vlomna tatvina), češ da to kaznivo dejanje ne vsebuje prvin nasilja in se torej iz njegove predkaznovanosti ne bi smelo sklepati, da bo na prostosti ponavljal kazniva dejanja v zvezi z eksplozivnimi snovmi, za katera pa še ni bil obravnavan v kazenskem ali upravnem postopku. Zakon o kazenskem postopku v 2. točki prvega odstavka 432. člena zahteva obstoj bojazni ponovitve pomoči h kaznivemu dejanju povzročitve nevarnosti in ne le bojazen, da bo ponovil kakršnokoli kaznivo dejanje. Pritožnik tudi uveljavlja, da sodišče ni upoštevalo, da ima sedaj urejeno stalno prebivališče ter da si je uredil tudi nadaljnje izobraževanje; v ta namen prilaga dopis Srednje ekonomske šole v Mariboru z dne 18.9.1995, iz katerega je razvidno, da mu je bilo odobreno opravljanje razrednih izpitov.

2.Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom z dne 5.10.1995 pritožniku pripor podaljšalo iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in 70/94, v nadaljevanju: ZKP). Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bil pritožnik s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. III K 123/95 z dne 10.8.1995, ki pa še ni pravnomočna, spoznan za krivega pomoči h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena v zvezi s 27. členom Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94 in 70/94, v nadaljevanju: KZ) in da mu je bila izrečena kazen dve leti zapora. V izpodbijanem sklepu sodišče ugotavlja, da se razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen in nato podaljšan tudi po izreku sodbe, niso v ničemer spremenili ter da še vedno obstaja utemeljena bojazen, da bi pritožnik na prostosti ponovil kaznivo dejanje, s katerim se lahko ogrozi varnost ljudi - njihova telesna integriteta. Kot okoliščine, ki opravičujejo ponovitveno nevarnost, sodišče navaja:

- da je bil pritožnik že dvakrat pravnomočno kaznovan; - da naj bi kaznivo dejanje, zaradi katerega je sedaj v kazenskem postopku, storil le dober mesec po tem, ko je bil izpuščen iz pripora, v katerem se je nahajal prav tako zaradi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti;

3.Sodišče v izpodbijanem sklepu še poudarja, da se okoliščine, ki opravičujejo ponovitveno nevarnost niso spremenile in da jih je obširno pojasnilo v svojem sklepu o podaljšanju pripora z dne 5.9.1995.

4.Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem sklepu z dne 13.10.1995, s katerim sta bili pritožbi pritožnika in zagovornika zavrnjeni kot neutemeljeni, ocenilo, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri obrazložilo, zakaj pri pritožniku obstaja priporni razlog ponovitvene nevarnosti; posebej pa je poudarilo, da gre v obravnavani zadevi za takšno kriminalno dejavnost, ki predstavlja veliko družbeno nevarnost, ter da na odpravo pripora ne more vplivati namen pritožnika, da nadaljuje z šolanjem.

B.

5.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, zoper katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP dopušča odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti v skrajšanem postopku, to je v postopku za kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let, v zelo omejenem obsegu (2. točka prvega odstavka 432. člena). Sodišče lahko odredi pripor le, če gre za kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali za kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora dveh let zapora, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo obdolženec to kaznivo dejanje ponovil, ali da bo storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.

6.Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja enake razloge, kot jih je že uveljavljal v pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in na katere je po oceni Ustavnega sodišča pritožbeno sodišče argumentirano odgovorilo in jih tudi pravilno ocenilo kot neutemeljene.

7.Iz izpodbijanih sklepov, kakor tudi sklepov, ki jih pritožnik prilaga svoji ustavni pritožbi izhaja, da je sodišče presojalo obstoj ustavnih in zakonskih pogojev za podaljšanje pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti. Pritožnikove navedbe v ustavni pritožbi, da sodišča pri odreditvi pripora ne bi smela upoštevati njegove predkaznovanosti, ker iz nje ne izhaja bojazen, da bo ponavljal kazniva dejanja s prvinami nasilja, kakor tudi ne okoliščin sedaj očitanega kaznivega dejanja, so neutemeljene.

8.Sodišče mora sklepati na obstoj ponovitvene nevarnosti na podlagi okoliščin, ki zadevajo kaznivo dejanje, ki je predmet tekočega kazenskega postopka, kakor tudi na podlagi vseh drugih okoliščin, ki se nanašajo na osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi. Sodišča morajo upoštevati tudi obdolženčevo dosedanje življenje, posebno pa obdolženčevo predkaznovanost. Razlog za odreditev pripora pri pritožniku je nevarnost, da bo na prostosti ponovil določeno kaznivo dejanje.

Sodišče, s tem ko je na podlagi okoliščin kaznivega dejanja sklepalo na nevarnost ponavljanja določenih kaznivih dejanj, ni kršilo domneve nedolžnost iz 27. člena Ustave. Iz izpodbijanih sklepov je povsem jasno razvidno, da sodišče ni sklepalo na obstoj ponovitvene nevarnosti le na podlagi pritožnikove predkaznovanosti zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, ampak je upoštevalo še druge okoliščine, ki so skupaj s predkaznovanostjo pritožnika opravičevale oceno takšne stopnje nevarnosti, da je bilo neizogibno potrebno odrediti pripor zaradi varnosti ljudi.

Ustavno sodišče poudarja, da v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi (prodaja eksploziva), zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanjih, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena.

Sodišči sta v izpodbijanih sklepih upoštevali tudi stališča Ustavnega sodišča v odločbah št. Up-57/95, Up 74/95, Up-75/95 in 123/95, s katerimi je odločalo o ustavnih pritožbah v zvezi s pripori, ter ugotovili in presodili vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v pritožnikovo pravico do osebne svobode.Ker zatrjevane kršitve ustavnih pravic iz 19., 20. in 27. člena Ustave očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št.15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata

dr. Boštjan M. Zupančič