Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bilo opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podano utemeljeno (iz razloga, ker je tožnica spornega dne predčasno zapustila delovno mesto). Svojo obrazložitev je oprlo na izjavo kontrolorja in čistilca pri toženi stranki. Zaslišalo je le kontrolorja. Svojo odločitev je oprlo na pisno izjavo čistilca in se z zaslišanjem ni prepričalo, ali njegova pisna izjava drži. V ponovljenem postopku bo zato sodišče prve stopnje moralo zaslišati tudi čistilca in na podlagi vseh izjav ponovno oceniti, ali je tožnica dejansko neupravičeno zapustila delovno mesto pred koncem dela.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, vročena tožnici dne 24. 5. 2013, nezakonita in se razveljavi (I/I. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi in ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilo mesečnih neto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne neto plače dalje pa do plačila, ter vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo, ter jo prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje in druga zavarovanja, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I/II. točka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnica podaja pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma, da tožbenemu zahtevku samo v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Delodajalec, ki želi delavcu podati redno odpoved iz krivdnega razloga, mora predhodno delavcu vročiti pisno opozorilo na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, da mu bo za primer, če bo s kršitvami nadaljeval, redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici res vročila dve pisni opozorili in sicer prvo z dne 5. 11. 2012 in drugo z dne 11. 2. 2013, obe pa sta neutemeljeni. Sodišče je zaključilo, da je bilo opozorilo z dne 5. 11. 2012 podano utemeljeno, saj naj bi tožnica 25. 10. 2012 predčasno zapustila delovno mesto. Sodišče utemeljuje svojo odločitev na izjavi A.A. in B.B.. Sodišče navaja, da ni verjelo izpovedi tožnice. Sodišče je odločitev oprlo na pisno izjavo B.B., ki pa pred sodiščem sploh ni bil zaslišan, tako da se sodišče v iskrenost njegovega zapisa ni moglo prepričati. Sodišče je verjelo izpovedi A.A., ki je potrdil, da je tožnica dne 25. 10. 2012 predčasno zapustila delovno mesto. Tožnica 25. 10. 2012 delovnega mesta ni predčasno zapustila. Tožena stranka bi lahko predlagala zaslišanje priče C.C., pa tega ni naredila. Tožena stranka tudi ni vodila nobene evidence prisotnosti, pa bi jo po Zakonu o evidencah s področja dela in socialne varnosti morala, zato tožnica ne more nositi negativne posledice opustitve zakonske dolžnosti. Glede pisnega opozorila z dne 11. 12. 2013 pa je tožnica navajala, da je imela od nadrejenih delavcev ustno dovoljenje za predčasen odhod na zabavo dne 14. 12. 2012. Tožnica je skupaj še z drugimi sodelavkami že teden dni pred 14. 12. 2012 nadrejeno D.D. vprašala za dovoljenje za predčasen odhod iz službe zaradi „poslovilne“ slovesnosti E.E.. Predpostavljena se je s tem predlogom strinjala. O predčasnem odhodu je bil obveščen tudi A.A., kar je zaslišan kot priča tudi potrdil. Dne 13. 12. 2012 je F.F. predpostavljeno ponovno obvestila, da bodo vse delavke delovno mesto zapustile 30 minut predčasno. Ker je tožnica želela predpostavljeno še osebno obvestiti o predčasnem odhodu, je D.D. tudi zaradi „spornega“ dne 14. 12. 2012 klicala po telefonu, vendar se ji ta ni javila. Povsem enako in prepričljivo je kot priča pred sodiščem povedala F.F., kateri sodišče ni poklonilo vere, čeprav je bila tudi bivša zaposlena pri toženi stranki, enako kot priča A.A.. Soglasje je podal tudi A.A., kateri je dovoljenje za predčasen odhod podal F.F., ki je nadrejenega klicala v imenu vseh delavk, ki so se nameravale zabave udeležiti. To je F.F. prepričljivo izpovedala na zaslišanju dne 22. 4. 2014. Glede dogodka z dne 19. 4. 2013 je tožnica prepričljivo izpovedala, da je tega dne z delom pričela ob 18.30 uri. 15-minutni odmor za malico je koristila na koncu delovnega časa, tako je bil njen odhod pred 23. uro povsem upravičen in zakonit. Tožnica je predložila izjavo G.G., prav tako je predlagala njeno zaslišanje. Sodišče tega dokaza ni izvedlo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, kar ima za posledico, da dejansko stanje sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo. Priča G.G. bi lahko izpovedala, da je tožnica z delom dne 19. 4. 2013 pričela ob 18.30 in da so imele čistilke pri toženi stranki fleksibilen delovni čas. Prav tako bi lahko predlagana priča izpovedala, da so vse čistilke, ki so imele 4-urno delovno obveznost, koristile čas za malico na začetku ali na koncu delovnega časa. V kolikor bi tožena stranka vodila evidenco prisotnosti, bi prav gotovo lahko ugotovila, kdaj je tožnica dne 25. 10. 2012 zapustila delovno mesto, prav tako bi lahko ugotovila, kdaj je tožnica dne 19. 4. 2013 nastopila delo. Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti v določbi 18. člena določa, da delodajalec dnevno vpisuje v evidenco o izrabi delovnega časa za posameznega delavca podatkov število opravljenih ur. Tožnica navaja, da se pri toženi stranki evidenca delovnega časa ni nikoli vodila, čeprav so jo na to delavke, zaposlene predhodno v Zdravstvenem domu H., pozivale. Razlog pa je bil preprost, saj so delavke pri toženi stranki opravljale več ur, kot je bila njihova dolžnost. To bi lahko izpovedale tudi priče I.I., A.A. in D.D.. Tožena stranka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni imela utemeljenega razloga. Delavka je delo opravljala vestno in pošteno ter po najboljših zmožnostih. Tožena stranka in tudi njen predhodnik ZD H. se nad delom tožnice ni nikoli pritožil. Tožnica je podala pisne izjave zobozdravnikov, ki dejavnost opravljajo v okviru ZD H.. Tožena stranka je skonstruirala postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zgolj z namenom tožnice se znebiti, saj je tožnica delovni invalid in član sindikata in predstavlja breme za toženo stranko. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Glede delovnega časa tožena stranka navaja, da je bil delni čas pri toženi stranki za vse delavce fiksen in ni bil gibljiv. Navedeno so izpovedale priče F.F., I.I., A.A. in D.D.. Delovnik tožnice je bil od 19.00 ure do 23.00 ure, iz opozorila zaradi kršitve delovnih obveznosti pa izhaja, da je delovni čas od 18.00 do 22.00 ure - torej fiksni delovni čas, enako izhaja tudi iz Pravilnika o evidentiranju delovnega časa v ZD H.. Ob fiksno določenem delovnem času je brezpredmetno navajanje tožnice, da naj bi prihajala prej na delo. Delavec mora opravljati delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Tožnica je sama navedla, da je predčasno prihajala na delo, da spije kavo s kolegicami, ko so le-te imele polurno pavzo za malico, in ne zato, da bi opravljale svoje delo. Delavci so vodili svojo evidenco prisotnosti, ki so jo ob zaključku meseca dali delodajalcu, pri čemer je delodajalec pravilnost njihovih zapisov preverjal z rednimi kontrolami prisotnosti na delu. Glede podanega opozorila z dne 5. 11. 2012, da ni prišlo do kršitve očitane v opozorilu, je tožnica ponudila kot dokaz samo svojo trditev, da predčasno ni zapustila delovišča. Tožena stranka je ponudila naslednje dokaze: pisne izjave prič A.A., B.B. in J.J. (sodelavka tožnice, s katero je tožnica prišla v spor zaradi svojih predčasnih odhodov z dela). Glede opozorila z dne 11. 2. 2013, ko tožnica ni dobila soglasja za predčasni odhod z dela na dan 14. 12. 2012, tožnica ni poklicala nobenega in ni osebno prosila za odobritev predčasnega odhoda. Tako priča A.A. kot D.D. sta potrdila, da jih tožnica ni nikoli poklicala, niti ni zahtevala odobritve predčasnega odhoda z dela na dan 14. 12. 2012, kljub trditvam priče F.F., da naj bi sama imela odobritev od A.A. za predčasni odhod z dela, le-ta, ker ni uspela poklicati nadrejeno D.D., ni zapustila delovnega mesta in se ni udeležila zabave. Glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2013 pa je prišlo iz razloga, ker je tožnica ponovno neodobreno predčasno odšla z delovnega mesta. To so navedle tudi priče I.I. in D.D.. To, da je tožnica koristila 15-minutni odmor za malico na koncu delovnega časa, je brezpredmetno. Tožnica ni izjavila, da je koristila malico ob koncu delovnega časa. Tožnica je predhodno navajala, da je zapustila delovno mesto, ker je ob zaključku dela odnesla smeti in se pri kontejnerju za smeti nahajala več minut. Delovno mesto bi naj zapustila po 23.00 uri. 15-minutni odmor za malico se koristi med delovnim časom. Tožnica bi morala delovni čas spoštovati v celoti. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče storilo zatrjevane bistvene kršitev pravil postopka in posledično dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice in priče F.F., I.I., A.A., D.D. ter z vpogledom v video posnetek nadzornih kamer Zdravstvenega doma H., zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter posledično reparacije in reintegracije. Tožnica je bila prevzeta k toženi stranki od Zdravstvenega doma H., pri čemer je bila zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu čistilka ambulantnih prostorov s skrajšanim 4 urnim delovnim časom zaradi svoje invalidnosti III. kategorije.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013-ZDR-1) v 85. členu ureja obveznosti delodajalca pred podano odpovedjo in določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti, možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Pisno opozorilo se lahko pošlje tudi na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in v uporabo nalaga delodajalec. Pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga mora delodajalec delavca pisno seznaniti z očitnimi kršitvami oziroma z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pa so določeni v 89. členu ZDR-1 in sicer je to kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog).

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovilo in štelo, da je bilo opozorilo z dne 5. 11. 2012 podano utemeljeno iz razloga, ker je tožnica dne 25. 10. 2012 predčasno zapustila delovno mesto. Sodišče je svojo obrazložitev oprlo na izjavi A.A., kontrolorja pri toženi stranki, in B.B., čistilca pri toženi stranki, pri čemer pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče zaslišalo le A.A., ne pa tudi B.B., ki je bil enako kot A.A. predlagan za zaslišanje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo le na pisno izjavo B.B., ki je bil sicer predlagan kot priča, tako da se z zaslišanjem ni prepričalo, ali njegova pisna izjava drži. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zaslišati glede kršitve z dne 25. 10. 2012 tudi B.B. in na podlagi vseh izjav ponovno oceniti, ali je tožnica dejansko neupravičeno zapustila delovno mesto pred koncem dela.

Sodišče prve stopnje se tudi zelo pavšalno opredeli do storjene kršitve z dne 14. 12. 2012, pri čemer je sodišče poklonilo vero A.A. in D.D., ob tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o zaslišanju priče F.F. izhaja, da so se zaposlene snažilke „en teden pred poslovilno od E.E.“ zmenile z A.A., da lahko gredo (več sodelavk in med drugim tudi tožnica) na praznovanje pol ure prej, pri čemer je priča cel dan klicala A.A. in D.D. in se niso hoteli oglasiti na telefon, a A.A. je prej obljubil, da lahko gredo, tako da delajo lahko tudi v soboto, da poberejo smeti. Sodišče prve stopnje se do navedene izjave oziroma do spleta navedenih okoliščin ne opredeli, pač pa navede, da tožnica A.A. o svoji odsotnosti ni vprašala. Zato naj se v novem sojenju opredeli do tega, ali je morebiti šlo za dovoljenje več delavkam (očitno so šle tri), saj je šlo za poslovitev od odhajajoče sodelavke E.E..

Glede kršitve z dne 19. 4. 2013 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta zapustila delovno mesto že pred 22.50 uro kljub temu, da ji nadrejena delavka na ta dan izrecno ni dovolila predčasnega odhoda ter da je bila le-ta seznanjena z delovnim časom med 19.00 do 23.00 ure. Iz video posnetka nadzornih kamer izhaja, da je tožnica ob 22.52 uri zapustila delovno mesto, pri čemer je sodišče prve stopnje štelo, da je bil delovni čas fiksen. Tožnica je ves čas postopka trdila, da delo ni bilo fiksno določeno, pač pa so si delavke lahko tudi prilagajale delovni čas. V ta namen je tožnica predložila tudi izjavo G.G. in predlagala njeno zaslišanje, česar pa sodišče prve stopnje ni izvedlo, niti se do izvedene izjave G.G. ni opredelilo. Navedeno bo moralo ugotoviti v ponovljenem dokaznem postopku ter zaslišati tudi G.G.. Ugotoviti namreč je, da je tožena stranka v spis predložila Pravilnik o evidentiranju delovnega časa zaposlenih, pri čemer gre očitno za izsek iz Pravilnika o evidentiranju delovnega časa v Zdravstvenem domu H, ne pa za Pravilnik tožene stranke. Iz njega tudi izhaja, da je v enoti, v kateri poteka enoizmensko delo samo popoldan po 8 ur, traja delovni čas od 14. do 22. ure (od ponedeljka do petka) - tehnična služba (čistilke). Sodišče prve stopnje se ne opredeli do predloženega Pravilnika o evidentiranju delovnega časa, ter ne pojasni svojega stališča glede določila 3. točke glede ureditve delovnega časa, zlasti glede na to, ker so bile snažilke prevzete od Zdravstvenega doma H.. Glede kršitve z dne 19. 4. 2012, ko je bila ob 22.50 uri vršena kontrola glede tožničinega 15-minutnega odmora, je tožnica navajala, da je odmor koristila na koncu dela, ker ga prej ni mogla. Sodišče prve stopnje je glede na določila četrtega odstavka 154. člena ZDR-1 štelo, da tožnica ni dokazala, da je šlo za drugačen odgovor o koriščenju odmora s toženo stranko, dejstvo pa je, da bi morala tožena stranka urediti koriščenje odmora tako, kot to določa ZDR, pri čemer pa je ugotoviti, da tožena stranka ni predložila nikakršnega pravilnika, v katerem bi bilo določeno, kdaj smejo čistilke koristiti odmor. Tako ni bila tožnica dolžna dokazati drugačnega dogovora o koriščenju odmora, pač pa bi morala tožena stranka dokazati, kdaj je tožnici to dovoljevala, zlasti glede na to, ker je le-ta delala 4 urni delovni čas zaradi svoje invalidnosti. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je tožena stranka predložila v spis le obrazec št. 9: Prerazporeditev iz katerega izhaja razporeditev delovnega časa le od 8. 4. 2013 dalje - od 19.00 - 23.00, ne pa za druge časovne termine. Iz 4. člena pogodbe o zaposlitvi tudi ne izhaja, da bo delavka opravljala delo v popoldanskem času. Sodišče prve stopnje se naj opredeli tudi do izjav prič, da so tudi one kdaj zamudile na delo kakšnih 15 minut in so potem delo podaljšale za 15 minut (F.F.), ali do I.I., ki je povedala, „da se je tožena stranka, ko je prevzela delavke od Zdravstvenega doma H., sprejela zavezo, da bodo delali tako kot so oni delali, to se pravi, da bodo prevzeli njihov urnik, ki pa ga nikoli niso prav tako fiksno napisali. Vendar je bilo glede tega splošno znano, da delajo tiste, ki delajo osem ur dnevno, od dveh do desetih, tiste, ki delajo štiri ure, pa pač kasneje.“ Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.