Jedro

Sodišče vedno sklepa na krivdo storilca na podlagi presoje njegovega ravnanja in na podlagi te presoje napravi zaključke o tem, ali mu je krivda dokazana.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 480,00 EUR.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici z dne 23. 1. 2017 je bila obsojena K. H. spoznana za krivo kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovanca D. J. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24. 8. 2017 zavrnilo pritožbo obsojene K. H. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso v višini 360,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkina zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP (kršitev pravice do obrambe). Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pravnomočno sodbo tako spremeni, da obsojenko oprosti obtožbe, ali pa sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve, ki jih uveljavlja, niso podane. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevo zavrne.

4. O odgovoru državnega tožilca se je zagovornica pisno izjavila.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zagovornica v zahtevi uvodoma trdi, da je bila v pravnomočni sodbi storjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker niti sodba sodišča prve stopnje niti sodba sodišča druge stopnje nimata prepričljivih razlogov o odločilnih dejstvih, da obrazložitev sodb ni jasna, da je mestoma pavšalna in v precejšnji meri sama s seboj v nasprotju; o odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki.

7. Kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zagovornica citira določbo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar razen v delu, ki se nanaša na obrazložitev krivde (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), z navedbami ne utemeljuje zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V obširnih navedbah se ne strinja s presojo dokazov v izpodbijani sodbi, ne sprejema ocene sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedb prič, na podlagi katerih sodišče ugotavlja, da je obsojenki dejanje dokazano in da se je obsojenka zavedala, da je bil odvoz lesa izvršen iz oškodovančevega gozda (oškodovanec D. J., priče S. V. - reverni gozdar, M. Š., S. C., A. B., M. Z., L. K. in druge) ter zakaj ne sledi izpovedbam prič N. H., V. Š., L. K., F. K., F. M. ter M. K. Sodišče prve stopnje je v točki 10, na straneh 10 do 14 sodbe navedlo jasne in konkretne razloge o tem, zakaj izpovedbam določenih prič sledi in jih sprejema kot verodostojne ter zakaj izpovedbam določenih prič ne sledi in kako ocenjuje njihovo izpovedbe. V povezavi z oceno obsojenkinega zagovora in izpovedbo oškodovanca ter drugimi izvedenimi dokazi (poleg izpovedbe prič - npr. skica izvedenca pri ugotavljanju katastrske meje, ki prikazuje lokacijo šestih panjev - posekani bukovih dreves na parceli oškodovanca, stran 14 sodbe) je navedlo določne in jasne razloge v dokazni oceni. Dejanskim razlogom v sodbi sodišča prve stopnje je pritrdilo sodišče druge stopnje v točki 7 do 10 sodbe. Teh razlogov zagovornica ne sprejema in jih izpodbija v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, v katerih nasprotuje oceni izpovedb posameznih prič, presoji dokazov in zaključkom o odločilnih dejstvih. Z navedbami ne uveljavlja kršitve zakona, ampak zatrjuje, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

8. Enako velja za navedbe, s katerimi zagovornica poskuša uveljaviti, da je bila obsojenka v dejanski zmoti in da je zmotno mislila, da gre za posekan les bukve v njenem gozdu. S temi navedbami zagovornica izpodbija dejansko presojo sodišča prve stopnje, da se je obsojenka zavedala, da je bilo sekano v oškodovančevem gozdu in da je bil les pripeljan iz oškodovančevega gozda, ne pa iz njenega. Tudi navedbe o pomenu oškodovančeve kazenske ovadbe in motivih zanjo ostajajo na ravni nestrinjanja z dejanskimi ugotovitvami v pravnomočni sodbi in z odgovorom na pritožbene navedbe v sodbi višjega sodišča v točki 12. 9. Zagovornica trdi, da se sodbe v zvezi z časom storitve kaznivega dejanja ne da preizkusiti. S temi navedbami sicer nakazuje na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Nasprotuje ugotovitvam v postopku, ki z gotovostjo potrjujejo, da dejanje sodi v obdobje, ki je navedeno v opisu dejanja, upoštevaje, da je obsojenka prodala les družbi V. dne 22. 12. 2007 in zanj prejela plačilo dne 3. 11. 2008. Pravnomočna sodba ima tako zadostne razloge tudi o tem, kdaj je bilo dejanje storjeno in zagovornica ponovno uveljavlja nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča o času storitve kaznivega dejanja.

10. Kot uveljavljene navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka pa je mogoče oceniti zagovorničine navedbe, da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o krivdi. Zagovornica trdi, da se sodišče prve stopnje do subjektivnega odnosa obsojenke do dejanja ni opredelilo in da ni navedlo razlogov o obsojenkini krivdi.

11. Strinjati se je z zagovornico, da v sodbi sodišča prve stopnje ni izrecno navedeno, da je obsojenka ravnala z direktnim naklepom. Sodišče je na več mestih v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da se je obsojenka zavedala, da je bil les posekan v gozdu oškodovancev. Sodišče se je sklicevalo na izvedene dokaze in na izpovedbe prič. Ugotovilo je tudi, da je obsojenka vedela za pravo uživalno mejo, da je prodala les podjetju V. koncem leta 2007 in da je v začetku leta 2008 prejela plačilo za les (stran 14 sodbe sodišča prve stopnje). Na strani 15 sodbe pa je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da si je obsojenka protipravno prilastila les na škodo oškodovancev J. ter da je s tem obsojenki dokazana storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 211. člena KZ. Sodišče druge stopnje je v točki 13 sodbe ocenilo, da je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi obsojenkino krivdo za očitano kaznivo dejanje in poudarilo, da je treba obrazložitev sodbe gledati kot smiselno celoto, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je obsojenka vedela, da odkazane in posekane bukve niso njene, temveč oškodovančeve, pa si je les vseeno prisvojila, ko ga je dala odpeljati in zanj prejela plačilo.

12. Sodišče je sklepalo na obsojenkino krivdo na podlagi presoje njenega celotnega ravnanja (sodišče vedno sklepa na krivdo storilca na podlagi presoje njegovega ravnanja in na podlagi presoje ravnanja napravi zaključke o tem, ali mu je krivda dokazana). Sodba ima tako razloge o obsojenkini krivdi. O direktnem naklepu je sodišče prve stopnje sklepalo v obrazložitvi sodbe v točki 10 na podlagi presoje obsojenkinega celotnega ravnanja in na podlagi izvedenih dokazov o obsojenkini zavesti, da gre za tujo premično stvar in o tem, da si je tujo premično stvar protipravno prilastila. Tako se je mogoče strinjati s stališčem sodišča druge stopnje izraženem v točki 13 sodbe, da ima sodba sodišča prve stopnje razloge o direktnem naklepu. O odločilnem dejstvu, to je o krivdi oziroma o subjektivnem odnosu do dejanja ima pravnomočna sodba razloge zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

13. Zagovornica uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe. Kršitev zagovornica vidi v zavrnitvi dokaznega predloga, da se opravi ogled na kraju samem. Ocenjuje, da je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza zavrnilo zato, ker bi izvedba dokaza pomenila le zavlačevanje postopka. Sodišču druge stopnje pa očita, da je nekritično pritrdilo sodišču prve stopnje, da ogled kraja ni potreben (v navedbah se prepletajo nestrinjanje z zavrnitvijo dokaznega predloga, navedbe o kršitvi pravice do obrambe, izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje ter oporekanje dokaznim zaključkom sodišča, da so bukve rasle na oškodovančevi parceli in da les ni obsojenkin, kar ji je bilo znano).

14. Po presoji izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje na strani 14 sodbe presodilo, da je obsojenka vedela, na kateri parceli so bukve rasle, ter da ji je bila meja znana in tako na podlagi izvedenega obširnega dokaznega postopka ocenilo, da ogled kraja ni potreben. Sodišče prve stopnje ni zavrnilo dokaznega predloga po presoji, da bi z izvedbo dokaza prišlo do nepotrebnega zavlačevanja postopka, ampak po presoji, da je dokazni postopek prepričljivo pokazal, na čigavi parceli so bile posekane bukve, da je šlo za oškodovančevo parcelo in da se je obsojenka tega zavedala. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da izvedba dokaza ni potrebna ter da je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, tako da z izvedbo dokaza ne bo mogoče ugotoviti nobenega pravno relevantnega dejstva. Razlogom sodišča prve stopnje je pritrdilo sodišče druge stopnje v točki 6 sodbe, pri čemer je povzelo merila, po katerih sme sodišče prve stopnje zavrniti dokazni predlog. Neutemeljeno je zato zatrjevanje zagovornice, da je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga kršena obsojenkina pravica do obrambe. Zapis, da bi se z izvedbo dokaza dodatno zavlekel dokazni postopek, za zavrnitev dokaznega predloga ni ključen in sodišče ni iz tega razloga zavrnilo dokaznega predloga, ampak je le dodatno obrazložilo, da bi z izvedbo (nepotrebnega) dokaza prišlo do dodatnega zavlačevanja (že tako dolgega) postopka.

15. Ker kršitve zakona po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in ker zagovornica uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Odločba o stroških temelji na 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, določeno v tarifni št. 7252 taksne tarife Zakona o sodnih taksah.