Jedro

V primeru tožnika gre za prava neuko stranko in ker je doslej vedno pravočasno podaljševal dovoljenja in ker je nedvomno v njegovem interesu, da se njegovo prebivanje in delo nadaljuje, mu vsekakor ni možno očitati naklepne kršitve in je torej mogoče za oceno njenega bodočega ravnanja upoštevati tudi druge okoliščine in dejanja te osebe v preteklem obdobju.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-16154/2022-15 z dne 28. 11. 2022 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik 31. 1. 2022 vložil prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v skladu z določbo 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik zamudil rok za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, saj mu je to poteklo 10. 12. 2021. Nadalje tožena stranka še ugotavlja, da je tožnik 13. 3. 2021 podal vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki pa je še v postopku reševanja. Tožnik je bil po elektronski pošti obveščen, da naj poda vlogo za podaljšanje dovoljenja do 10. 12. 2021, saj mu takrat poteče status v Republiki Sloveniji, a tega ni storil. Nadalje tožena stranka še ugotavlja, da je bilo tožniku 11. 2. 2022 s strani Upravne enote Ljubljana po pomoti izdano potrdilo o pravočasno oddani vlogi, ki mu omogoča legalno bivanje v Sloveniji do dokončne odločitve ali izdaje novega dovoljenja ali zavrnitve le tega. Ugotavlja tudi, da je tožnik ves čas zaposlen, saj je priložil plačilne liste in bančnih izpiske o nakazilih plač.

3.Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Po mnenju tožene stranke se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu zato, ker nima urejenega statusa v Republiki Sloveniji od 10. 12. 2021 naprej, a še vedno dela v Sloveniji. O tem, da mora pravočasno podati vlogo, je bil pravočasno obveščen po elektronski pošti pred potekom dovoljenja. Upravna enota Ljubljana pa je naredila napako, ko mu je izdala potrdilo o pravočasno vloženi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, s katerim si je podaljšal zdravstveno zavarovanje prek svojega delodajalca. Nadalje je napako naredil ZZZS, ker mu je podaljšal zdravstveno zavarovanje na podlagi potrdila o pravočasno vloženi prošnji.

4.Tožniku je bila pred izdajo odločbe dana možnost, da se opredeli do ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev organa. Tožnik je odgovoril, da je bil prepričan, da je z njegovo prošnjo vse v najlepšem redu, saj je prejel potrdilo o pravočasno vloženi prošnji in s strani Zavoda RS za zaposlovanje je prejel dovoljenje za delo. Nikoli ni prejel elektronskega sporočila, da mu bo poteklo dovoljenje.

5.Tožena stranka se ne strinja z navedbami tožeče stranke glede navedenega. Elektronska pošta mu je bila poslana na njegov elektronski naslov o poteku roka, poleg tega se je zglasil na Veleposlaništvu Republike Slovenije v njegovi matični domovini in tam oddal prstne odtise in je zato moral vedeti, da ne gre za podaljšanje dovoljenja za prebivanje in da nima urejenega statusa v Republiki Sloveniji. Zajem prstnih odtisov pri veleposlaništvu je nujen le pri vlogah za izdajo prvega dovoljenja za prebivanje. Tožena stranka sklepa, da se tožnik ne podreja pravnemu redu, ker je zaposlen in dela, čeprav mu je poteklo dovoljenje za prebivanje in delo, in ni pravočasno podal prošnje za podaljšanje dovoljenja za prebivanje. Za navedena dejstva je vedel, saj to ni bilo njegovo prvo podaljšanje prošnje za začasno prebivanje. Naslovni organ pa je naredil napako in izdal potrdilo o pravočasno vloženi prošnji in prav tako je naredil napako ZZZS, ker mu je po pomoti podaljšal zdravstveno zavarovanje.

6.Tožnik v tožbi navaja, da ni bil nikoli pozvan s strani tožene stranke, da mora do 10. 12. 2021 podati novo prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Maila, ki ga navaja tožena stranka, tožnik ne uporablja že od novembra 2021, ker do njega nima več dostopa (telefon se mu je pokvaril, gesla pa ne more obnoviti). Če bi takšen poziv prejel, bi nemudoma vložil prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, saj glede na to, da ves čas izpolnjuje vse pogoje za pridobitev enotnega dovoljenja, resnično nima interesa, da bi zaradi prepozno vložene prošnje izgubil vse do sedaj že pridobljene pravice. Poleg tega si želi pridobiti tudi dovoljenje za stalno prebivanje, zato je tudi vložil prošnjo za dovoljenje za stalno prebivanje. Res je 31. 1. 2022 vložil prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja in tožena stranka mu je 11. 2. 2022 izdala potrdilo o vloženi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja. Iz tega potrdila izhaja, da to potrdilo velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne oziroma do pravnomočne odločitve o prošnji. Glede na dejstvo, da mu je bilo izdano to potrdilo, ima veljavno dovoljenje za prebivanje vse dokler o njegovi prošnji ne bo pravnomočno odločeno. Res je bil v juliju 2022 pozvan na odvzem prstnih odtisov, vendar je bil prepričan, da gre za postopek v zvezi z dovoljenjem za stalno prebivanje. Tožnik se na postopke ne spozna. Zato so neutemeljene navedbe tožene stranke, da bi se tožnik moral na takšne postopke spoznati, ker je prošnjo vlagal že večkrat. Prošnjo za stalno prebivanje je namreč vložil prvič. Na poziv pred izdajo odločbe je tožnik odgovoril, da predlaga tudi izvedbo določenih dokazov, med drugim svoje zaslišanje ter vpogled v kazensko in prekrškovno evidenco, teh dokazov pa tožena stranka ni izvedla niti ni neizvedbe obrazložila in je s tem storila procesno kršitev. Navedla je zgolj to, da se z njegovimi navedbami ne strinja. Glede poziva, ki naj bi mu ga tožena stranka poslala po elektronski pošti tožnik še navaja, da je takšne pozive s strani tožene stranke vedno prejel po navadni pošti. Tožnik se tudi ne strinja s tem, da naj se ne bi podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Prepričan je, da ima urejen status, ker ima potrdilo o vloženi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do pravnomočne odločitve o njegovi prošnji za podaljšanje. Tožena stranka pa se ne more kar med postopkom odločanja odločiti, da je potrdilo izdala pomotoma, sploh potem, ko je potrdilo že izdala in ga vročila tožniku.

7.Poleg tega je pojem podrejanja pravnemu redu RS po stališču sodne prakse nedefiniran pojem. Da bi bilo mogoče tožniku očitati kakršenkoli prekršek ali kaznivo dejanje, bi bilo potrebno najprej dokazati, da je to storil naklepoma. Tožnik bi moral biti zaradi prekrška ali kaznivega dejanja pravnomočno obsojen, kar pa ni bil. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019 izhaja, da zgolj iz dejstva, ker je bila oseba enkrat spoznana za odgovorno za storitev določenega prekrška, sploh če je ta oseba dlje časa bivala v Sloveniji, še ni mogoče izvesti ocene, da se ne bo podrejala pravnemu redu RS. Tožnik biva v Sloveniji že več kot pet let in v vsem tem času nikoli ni storil nobenega prekrška niti kaznivega dejanja. V to bi se lahko tožena stranka prepričala, kot je predlagal tožnik. Tožnik je v Sloveniji že od samega začetka redno zaposlen, redno plačuje vse davke in ostale dajatve ter prejema plačo za svoje delo. Tožniku to, da prebiva in dela v Sloveniji, pomeni največ na svetu. Tu si je uredil socialno in družabno življenje. Pravilno pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik ves čas zaposlen, pridobil pa je tudi podaljšanje dovoljenja za delo z veljavnostjo od 11. 12. 2021 do 10. 12. 2024. Vsakič mu je bilo tudi podaljšano zdravstveno zavarovanje. Neutemeljeno je sklicevanje na lastne napake upravne enote ter napake ZZZS. Tožnik v tožbi meni, da lahko prav vsi organi delajo napake, svoje napake pa potem lahko odpravljajo v škodo malega posameznika. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naj naloži upravni enoti, da mora nov upravni akt izdati v 30 dneh od prejema sodbe, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

9.Tožba je utemeljena.

10.Izpodbijana odločba temelji na določilu šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka sklepa, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije iz razloga, ker ni pravočasno podal vloge za podaljšanje bivanja. Po presoji sodišča so bile pri reševanju tožnikove vloge storjene napake, zaradi česar je bilo potrebno odločbo odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje toženi stranki, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11.Tožnik v tožbi med drugim navaja, da nikoli ni bil pozvan pred 10. 12. 2021, da mora podati novo prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja, saj mu je bil poziv poslan le po mailu, ki ga ne more več uporabljati. Res se v upravnem spisu nahaja mail z vsebino "v kolikor stalno dovoljenje do 10. 12. 2021 ne bo izdano, morate vložiti vlogo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji", pri čemer pa se postavlja vprašanje, ali je tožnik to elektronsko sporočilo odprl in prebral, saj to zanika. Zaradi tega bi bilo treba izvesti dokaz z zaslišanjem tožnika.

12.Prav tako je tudi po mnenju sodišča neutemeljen očitek tožniku, da je zagotovo vedel, da mora podaljšati dovoljenje, ker je bil pozvan k odvzemu prstnih odtisov, saj je tožnik menil, da gre za postopek v zvezi z dovoljenjem za stalno prebivanje. Treba je izhajati iz dejstva, da gre za prava neuko stranko in da se na postopke ne spozna. Tudi iz tega razloga mu ni mogoče očitati, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

13.Nadalje se je mogoče tudi strinjati s tožbeno navedbo, da je tožnik v postopku predlagal izvedbo dokazov in sicer vpogled v kazensko in prekrškovno evidenco ter svoje zaslišanje, tožena stranka pa teh dokazov ni izvedla in tudi ni obrazložila, zakaj teh dokazov ni izvedla. S tem je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in se zaradi tega odločbe ne da preizkusiti.

14.Poleg tega se sodišče tudi strinja s tožbeno navedbo, da se tožena stranka ne more sklicevati na to, da je potrdilo o pravočasno vloženi vlogi izdano pomotoma, sploh potem, ko je bilo potrdilo že izdano in vročeno tožniku. Zaradi napak organa ne more trpeti posledic stranka.

15.Sodišče se tudi ne strinja z navedbami tožene stranke v izpodbijani odločbi, da zato, ker naj bi tožnik zamudil rok za vložitev vloge za podaljšanje dovoljenja, to kaže na domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Ker gre za prava neuko stranko in ker je doslej vedno pravočasno podaljševal dovoljenja in ker je nedvomno v njegovem interesu, da se njegovo prebivanje in delo nadaljuje, mu vsekakor ni možno očitati naklepne kršitve. Vrhovno sodišče je v sodbi Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019, na katero se sklicuje tudi tožeča stranka, zavzelo stališče, da ni mogoče ocene, da se določena oseba ne bo podrejala pravnemu redu, izvesti zgolj iz dejstva, da je ta oseba enkrat že bila spoznana odgovorna za storitev določenega prekrška, če je ta oseba zakonito prebivala v Sloveniji dlje časa in je torej mogoče za oceno njenega bodočega ravnanja upoštevati tudi druge okoliščine in dejanja te osebe v preteklem obdobju (tč. 12. obrazložitve). Tudi v obravnavanem primeru gre za podobno situacijo, le s to razliko, da ni izkazano, da bi tožnik bil spoznan za določen prekršek. Sicer pa tožena stranka vpogleda v kazensko in prekrškovno evidenco ni izvedla, kot je predlagal tožnik v upravnem postopku, zaradi česar je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

16.Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2. 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V skladu s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, zaradi česar sodišče v izreku te sodbe ni posebej odločalo, v kakšnem roku je treba nov akt izdati, ker je to določeno že v samem zakonu.

17.Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V takem primeru pa ZUS-1 daje sodišču v prvi alineji drugega odstavka 59. člena izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

18.Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mora tožena stranka v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti tožniku stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na podlagi drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva namreč ni bila rešena na glavni obravnavi, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 55, 55/1, 55/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.