Jedro

Člen 58 Zakona o stanovanjskih razmerjih ne more biti podlaga za izključitev protipravnosti motilnega dejanja, ki je bilo opravljeno z zamenjavo ključavnice na vhodnih vratih stanovanja in z zapečatenjem stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka motila tožnika v posesti in uporabi stanovanja s tem, da je dne 10.12.1992 zamenjala ključavnico na vhodnih vratih stanovanja, to stanovanje zapečatila in prilepila opozorilo, da je vstop in odstranitev pečata kaznivo dejanje. Toženi stranki je sodišče naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja, to je vgraditev prejšnje ključavnice ali pa izročitev ključa nove ključavnice, omogočiti pa mora tudi nemoten vstop v stanovanje in nadaljnjo uporabo stanovanja. Toženi stranki so prepovedani bodoči enaki ali podobni posegi v posest tožeče stranke, mora pa tudi povrniti stroške tožeče stranke v znesku 35.300,00 SIT.

Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožba vložena prepozno, ker ni vložena v 30 dnevih od dneva, ko se je zvedelo za motenje in storilca. R. H. pa je dne 3.12.1992 izvedel, da bo stanovanje zapečateno, to pa mu je dne 7.12.1992 osebno potrdil tudi svetovalec za stanovanjsko pravne zadeve Ministrstva za obrambo RS M. Š. S. K., ki mu prvostopno sodišče priznava posest, je stanovanje dobil v začasno uporabo v nasprotju z Zakonom o stanovanjskih razmerjih, kot posredni posestnik pa bi bil aktivno legitimiran za posestno tožbo. Ker S. K. posestne tožbe ni vložil, bi moralo pristojno sodišče tožbo zavreči tudi iz tega razloga. Sicer pa je tožena stranka pristojna za upravljanje stanovanj, ki so bila last bivše JLA, za prevzem teh stanovanj pa so bile ustanovljene občinske komisije za prevzem stanovanj iz bivšega vojaškega stanovanjskega sklada ter za prevzem in pečatenje praznih stanovanj. Pravna podlaga prevzema in pečatenja stanovanj je v členu 58 ZSR. Uporabnika stanovanja J. H. in B. H. stanovanja pred pečatenjem nista uporabljala več kot 6 mesecev, zato je imetniku stanovanjske pravice in uporabnikom stanovanja decembra 1992 de facto prenehalo stanovanjsko razmerje in so bili izpolnjeni vsi pogoji za prevzem in pečatenje stanovanja.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR, Uradni list SFRJ št. 6/80), ki se po določbah ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis, določa v 77. členu, da je mogoče sodno varstvo zahtevati v 30 dneh od dneva, ko se je zvedelo za motenje in storilca. V obravnavanem primeru je bilo motenje storjeno dne 10.12.1992 z zamenjavo ključavnice na vhodnih vratih v sporno stanovanje, z zapečatenjem in s prilepljenjem opozorila, da je vstop in odstranitev pečata kaznivo dejanje. Motilno dejanje je bilo onemogočenje vstopa v stanovanje in onemogočenje uporabe stanovanja, kar vse je pomenilo odvzem posesti stanovanja, zato je 30-dnevni rok iz člena 77 ZTLR pričel teči dne 11.12.1992. Brez pomena je pritožbeno navajanje datumov 3.12.1992, ko naj bi drugi tožnik izvedel, da bo stanovanje zapečateno, ali dne 7.12.1992, ko naj bi drugemu tožniku isto potrdil tudi svetovalec za stanovanjskopravne zadeve tožene stranke. Motenje posesti ni bilo izvršeno niti s pisnim niti z ustnim obvestilom o bodočem pečatenju stanovanja, saj tako obvestilo ne predstavlja odvzema posesti. Zaradi konkretnega dejanja, storjenega nesporno dne 10.12.1992, je dejansko tedaj prišlo do odvzema posesti spornega stanovanja, računajoč od tega datuma dalje pa je bila tožba vložena pravočasno (dne 8.1.1993). Zato prvostopno sodišče ni imelo razloga za zavrženje tožbe in je pravilno izrecno ugotovilo njeno pravočasnost. Tudi nadaljnja pritožbena trditev, češ da bi moralo sodišče tožbo zavreči, ker je ni vložil S. K., ki je imel stanovanje v začasni uporabi, ni utemeljena. V kolikor pritožba meri na zmotno aktivno legitimacijo, glede zavrženja tožbe nima prav, ker se tožbeni zahtevek osebe, ki zanj ni aktivno legitimirana, lahko le zavrne. V obravnavanem primeru pa tožena stranka prezre, da so v posestnih pravdah aktivno legitimirani tako neposredni, kot tudi posredni posestniki (člen 77/2 ZTLR v zvezi s členom 75 ZTLR). Začasni uporabnik stanovanja S. K. bi lahko tudi vložil tožbo zaradi motenja posesti, vendar ker je ni, to ne vpliva na pravico tožnikov zahtevati posestno varstvo, saj sta bila oba posestnika, kot je povsem pravilno obširno obrazložilo prvostopno sodišče. Dejanskim in materialnopravnim zaključkom o njuni posesti se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje, tožena stranka pa navedenemu v pritožbi ne ugovarja, enako kot tudi ne motilnemu dejanju dne 10.12.1992. Smiselno pa zatrjuje, da ravnanje tožene stranke ni protipravno, ker je imela za svoj poseg podlago v členu 58 Zakona o stanovanjskih razmerjih.

Že prvostopno sodišče je takšne trditve tožene stranke zavrnilo, kljub temu pa jih tožena stranka v pritožbi ponavlja. Mnenje tožene stranke, da je bil njen poseg dne 10.12.1992 pravilen in dovoljen, je popolnoma zmotno. Sporno stanovanje je bilo v posesti tožnikov, zaprto in zaklenjeno. Čeprav je tožena stranka postala lastnica stanovanja, to samo po sebi ni vplivalo na posestno stanje. Posest se namreč lahko pridobi v sodelovanju s prejšnjim posestnikom, ali pa z enostranskim aktom, to je odvzemom stvari. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se je tožena stranka poslužila druge možnosti, torej samovoljne spremembe, pravni red pa samovoljnih sprememb ne dovoljuje. Posest je pravno varovana, namen posestnega varstva pa ni samo začasna ureditev dejanskega stanja, ampak predvsem v preprečevanju, omejevanju in sankcioniranju samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic. Če samovoljni posegi v posest kot dejansko oblast nad stvarjo ne bi bili prepovedani in sankcionirani, bi lahko vsak na svoj način in v skladu s svojo voljo urejal dejanska razmerja. Tožena stranka zatrjuje pravico iz člena 58 ZSR, vendar te pravice, naj bo resnična ali namišljena, ne more uveljavljati samovoljno z uporabo nasilja. Ne člen 58 ZSR, ne kakšen drug predpis ni toženi stranki dajal pravice do ravnanja, ki se ga je poslužila, torej do samovoljne preprečitve posesti in uporabe stanovanja posestnikom tega stanovanja. Ni šlo za dovoljeno dejanje, ni šlo za izključitev protipravnosti ravnanja tožene stranke, zato je dodelitev posestnega varstva tožnikom utemeljena.

Ker tožena stranka vztraja pri sklicevanju na člen 58 ZSR, je potrebno še enkrat poudariti, da določbe navedenega člena lastnika stanovanja ali stanodajalca ne pooblaščajo, da proti volji uporabniku stanovanja zamenja ključavnico vhodnih vrat ali zapečati stanovanje.

Člen 58 določa prenehanje stanovanjskega razmerja zaradi neuporabe stanovanja in daje lastniku stanovanja ali stanodajalcu možnost po sodni ali upravni poti zahtevati izpraznitev stanovanja. To je zakonita pot, vsaka drugačna pa samovoljna in zato prepovedana. Člen 58 ZSR torej ne more biti podlaga za izključitev protipravnosti dne 10.12.1992 storjenega motilnega dejanja.

Glede na vse navedeno je odveč odgovarjati na pritožbeno trditev, češ da iz listine z dne 9.4.1990 izhaja, da je bilo sporno stanovanje prazno. Izvedeni dokazni postopek je zanesljivo pokazal, da je bilo stanovanje v posesti tožnikov in tega s predloženim pregledom praznih stanovanj ni mogoče ovreči. Nepravilna pa je tudi pritožbena trditev, češ da J. H. in B. H. pred pečatenjem več kot 6 mesecev nista bila uporabnika stanovanja. Z listinami je dokazano, da sta iz Ljubljane odpotovala dne 18.7.1992, tako da do 10.12.1992 še ni poteklo 6 mesecev. Ta okoliščina pa je za to pravdo popolnoma nepomembna, saj ne gre za ugotavljanje pravice do uporabe stanovanja. Odločilno je zadnje posestno stanje, ki je bilo v obliki neposredne oziroma posredne posesti tožnikov ustrezno ugotovljeno in obrazloženo. Zato torej pritožbeno sodišče zaključuje, da ni podan nobeden izmed zatrjevanih pritožbenih razlogov, saj je bilo tudi materialno pravo v celoti pravilno uporabljeno. Prvostopno sodišče je pravilno naložilo toženi stranki vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in ji prepovedalo bodoča enaka ali podobna motitvena dejanja (čl 79 ZTLR).

Ker tudi ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo.