Jedro

Tožničin zahtevek, da se ugotovi, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo poškodba pri delu, ni utemeljen, saj je bilo na podlagi izvedenih dokazov (dopolnilno mnenje imenovanega zdravnika, zaslišanje tožnice in osebne zdravnice, mnenje sodnega izvedenca) ugotovljeno, da so njene zdravstvene težave posledica bolezni, konkretno skeletnih sprememb in okvar živčnih korenin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 17. 3. 2010 in št. … z dne 5. 5. 2010 ter se ugotovi, da je vzrok bolniškega staleža od 17. 2. 2010 do 10. 4. 2010 poškodba pri delu.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje naslovnemu sodišču. Navaja, da sodbo izpodbija predvsem zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V razlogih sodbe je sodišče sicer opozorilo na nasprotje med izpovedmi osebnih zdravnic in mnenjem izvedenca, vendar je mnenje izvedenca nasprotno tudi ugotovitvenem mnenju lečeče nevrologinje dr. C.. Le-ta v svojih izvidih na podlagi izvidov MRI ugotavlja, da gre za stanje po poškodbi glave. Ni nepomembno, da je tudi dr. C. sodni izvedenec, dejstvo pa je, da je mnenje izvedenca dr. M. osamljeno. Zato bi sodišče ob navedenih nasprotjih zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja moralo izvesti dokaz, ki ga je predlagala tožnica in sicer s postavitvijo novega izvedenca nevrologa. S tem, ko se je sodišče postavilo za razsodnika med različnimi mnenji zdravnikov, je tudi bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Predmet presoje sta v tem postopku odločbi toženca št. ... z dne 17. 3. 2010 in št. ... z dne 5. 5. 2010, sporen pa je vzrok začasne nezmožnosti za delo. Tožnica vztraja, da je bila v obdobju od 17. 2. 2010 do 10. 4. 2010 začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe pri delu.

Po 63. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), na katerega uporabo napotuje določba 29. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju pravila), se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan; poškodba, povzročena na način iz prejšnje alineje, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo; obolenje, ki je neposredno in izključno posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan.

Glede spornega vzroka začasne nezmožnosti za delo je sodišče prve stopnje potem, ko je pridobilo dopolnilno mnenje imenovanega zdravnika, zaslišalo tožnico, obe osebni zdravnici (osebno zdravnico v času poškodbe in sedanjo osebno zdravnico), zaradi razhajanj osebnih zdravnikov in nevrologinje z MRI preiskavo, ki je navajala spremembe v senčničnem predelu, pridobilo mnenje sodnega izvedenca specialista nevrologa. Ta je po pregledu medicinske dokumentacije tožnice pred prometno nesrečo in po njej, zlasti pa dokumentacijo za obdobje od 17. 2. 2010 do 1. 4. 2010 menil, da je vzrok tožničine začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju bolezen. Svoje mnenje je utemeljeval s tem, da v izvidih za sporno obdobje prevladujejo težave v ledveni hrbtenici in spodnjih okončinah. Te težave so posledica skeletnih sprememb in okvar živčnih korenin, ki niso poškodbene narave. Manjše spremembe so na tem področju s slikanjem sicer ugotovljene v vseh letih po poškodbi, do izrazitega poslabšanja pa je prišlo tri leta po poškodbi, točneje spomladi 2009. Tedaj je bila pri tožnici ugotovljena hernia disca, ki je pred tem ni bilo, vendar ne gre za posledice poškodbe, zadobljenih v prometni nesreči oziroma za posledice poškodbe pri delu. V zvezi s temi zdravstvenimi težavami je izvedenec pojasnil, da postoperativni potek (po operaciji hernie disci v marcu 2009) ni bil ugoden, občasno so se težave poslabšale, med drugim tudi v februarju in marcu 2010. Kar zadeva poškodbo glave, gibalnih motenj ter psihičnih težav pa je sodni izvedenec podrobno pojasnil, da je slikanje možganov dne 24. 1. 2010 pokazalo le majhne spremembe, ki so posledica udarnine levega režnja, ki pa nima nikakršne vloge pri gibanju ali kakšne pomembne funkcije za določene aktivnosti, saj gre za skrajni stranski del senčnega režnja in nemo cono. Ostali deli možganov pa so bili nepoškodovani. Vidne so bile le posledice stare poškodbe in ne sveža okvara. Zato je sodni izvedenec menil, da tudi ni nobenega razloga, da bi se zaradi poškodbe psihične težave v spornem obdobju poslabšale. Ko je bil izvedenec še zaslišan, je z vpogledom v novejše izvide iz leta 2011 takšno mnenje samo še potrdil. V zvezi s piramidno hemisimptomatiko desno, ki se je omenjala v izvidih, je pojasnil, da piramidna proga ne poteka tam, kjer se ugotavlja sprememba v levem senčnem polu, kar prikazuje MRI iz leta 2010. Razen tega pa po mnenju sodnega izvedenca ni dokazano, da je ta proga okvarjena.

V takšnem izvedenskem mnenju, ki je skladno z medicinsko dokumentacijo in strokovno prepričljivo obrazloženo, je sodišče prve stopnje imelo vso podlago za zaključek, da je vzrok tožničine začasne nezmožnosti v obdobju od 17. 2. 2010 do 10. 4. 2010 bolezen in ne poškodba pri delu. V tem času je imela tožnica težave v ledveni hrbtenici in spodnjih okončinah oziroma križu, pred spornim bolniškim staležem pa so izvidi iz istega leta, ki se izključno nanašajo na hrbtenične težave. V letu 2007 se namreč omenjajo težave v vratnem delu in zgornjih okončinah, podobno leta 2008, od leta 2009 pa se težave nanašajo na težave v križu in nogah oziroma živčnih koreninah, ki izhajajo iz križa. Sodišče utemeljeno ni sledilo navedbi v izvidu z dne 29. 1. 2010, da so gibalne motnje posledica poškodbe. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je slikanje možganov z dne 24. 1. 2010 pokazalo le majhne spremembe, ki so posledica udarnine levega senčnega režnja, ki pa nima nikakršne vloge pri gibanju, ostali deli možganov pa niso bili poškodovani. Poleg tega se med dokumentacijo nahajajo izvidi nevrologa in sicer z dne 29. 11. 2006, v katerem ne ugotavlja, refleksnih razlik ali senzibilitetnih motenj, saj so izmerjene hitrosti prevajanja po perifernih živcih normalne. V izvidu z dne 2. 4. 2007 pa nevrolog ugotavlja, da so refleksi obojestransko enaki in normalno izzivni. Prav tako EMG od miotoma C5 do Th 1 ne kaže znakov denervacije, prevajanje po živcih pa je normalno.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo, za kakšne poškodbe glave je šlo pri tožnici ter tudi, ali so ugotovljene poškodbe glave imele za posledico težave pri gibanju ter nenazadnje tudi na psihične težave. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokaza z novim izvedencem nevrologom. Med mnenjem in medicinsko dokumentacijo ni nikakršnih odstopanj niti takšnih odprtih vprašanj, na katere izvedenec ne bi dovolj strokovno odgovoril, niti v izvidih dr. C., na katere se sklicuje pritožba.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.