Jedro

Kdor v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih interesov, mora ves čas postopka izkazovati pravovarstveno potrebo, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njegove pravice oziroma pravni interes ne bo zavarovan. Po 1. odstavku 4. člena ZUS je namreč upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. V obravnavani zadevi je bilo z izpodbijano odločbo v celoti ugodeno tožnikovi pritožbi in vzpostavljeno pravno stanje pred izdajo odločbe organa prve stopnje. To pa pomeni, da izpodbijana odločitev ne posega v pravice ali pravne koristi, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 787/95-17 z dne 19.6.2001

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 18.4.1995. S to odločbo je tožena stranka ugodila njeni pritožbi in odpravila odločbo Carinarnice C. z dne 28.10.1994, po kateri mora tožeča stranka v petih dneh od dokončnosti odločbe vrniti osebno vozilo pod carinski nadzor. Tožena stranka je odločila na podlagi ugotovitve, da je izdaja navedene odločbe organa prve stopnje brezpredmetna, nepotrebna in brez pravne podlage.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka z odpravo navedene odločbe organa prve stopnje odpravila vse pravne posledice, ki so iz nje nastale, in vzpostavila pravno stanje pred njeno izdajo. Ker je s tem v celoti ugodila pritožbi tožeče stranke, ta nima pravnega interesa za odpravo odločbe tožene stranke, izpodbijane v tem upravnem sporu. Tožeča stranka s tožbo tudi ne utemeljuje svojega pravnega interesa, temveč razlaga, v čem in kako naj bi po njenem mnenju tožena stranka kršila določbe postopka. V tožbi uveljavljani ugovori, ki se sicer nanašajo na isto dejansko stanje, vendar na druga pravna akta organa prve stopnje, to je na odločbi z dne 2.9.1994 in z dne 16.9.1994, so neupoštevni, ker navedeni odločbi nista izpodbijani v tem upravnem sporu. Ker je tožena stranka izdala odločbo, ki je pravilna in ki temelji na zakonu, je potrebno tožbo tožeče stranke zavrniti.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v nov postopek. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da s tožbo ni utemeljila pravnega interesa za odpravo izpodbijane odločbe. Če tožba ne bi bila vložena, skladno z določbami ZUS, bi že Vrhovno sodišče RS, ki je opravilo njen preizkus, postopalo po določbah 29. člena ZUS. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tožbenih ugovorov, in sicer, da tožena stranka ni odločila v skladu z 242. in 243. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) in da bi bilo potrebno ustaviti carinski postopek, uveden po uradni dolžnosti v zvezi z uvozom osebnega vozila in odločiti o stroških. Sodišče prve stopnje je kršilo pravila postopka, ker ji je odreklo pravico, da jo zastopa pravna oseba, družba A., d.o.o., Š.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kdor v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih interesov, mora ves čas postopka izkazovati pravovarstveno potrebo, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njegove pravice oziroma pravni interes ne bo zavarovan. Po 1. odstavku 4. člena ZUS je namreč upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku.

Obstoj pravnega interesa se ugotavlja iz tožbe, predvsem iz vsebine oziroma pravnih učinkov akta, zoper katerega je naperjena tožba, iz razlogov, zakaj se toži in predloga, kako in v čem naj se izpodbijani akt odpravi. V primeru ugotovitve, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa, po ZUS ne gre za nepopolno ali nerazumljivo tožbo, ki bi jo bilo mogoče popraviti v skladu z določbo 29. člena ZUS, kar zmotno meni pritožnica.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima pravnega interesa oziroma ne izkazuje pravovarstvene potrebe za odpravo izpodbijane odločbe. Pravni interes oziroma pravovarstvena potreba je možnost, da stranka izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi tožeča stranka, tudi po presoji pritožbenega sodišča, svojega pravnega položaja ne more izboljšati, ker je tožena stranka v celoti ugodila njeni pritožbi in z izpodbijano odločbo vzpostavila pravno stanje pred izdajo navedene odločbe organa prve stopnje. Vzpostavitev takšnega pravnega stanja pa je v celoti v korist tožeče stranke. Že zaradi tega je očitno, da izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. Že zato so podani razlogi za zavrženje tožbe iz 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je presojalo le vprašanje obstoja pravnega interesa tožeče stranke in pravilno odločilo, ko tožbi ni ugodilo. Da je zavrnilo tožbo, kot da bi po vsebini presojalo zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe, pa ni v škodo pravic tožeče stranke.

Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tožbenih ugovorov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je izrecno navedlo, da tožbene navedbe v zvezi z zatrjevanimi kršitvami ZUP/86 ne morejo izkazovati pravnega interesa tožeče stranke in da predmet odločanja v tem upravnem sporu ne morejo biti tožbeni ugovori, ki se nanašajo na pravne akte, ki v tem upravnem sporu niso izpodbijani. S takšno presojo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in zato zavrača pritožbene ugovore, s katerimi tožeča stranka ponavlja tovrstne tožbene ugovore.

Ni pravilno prepričanje tožeče stranke, da bi v obravnavanem primeru bilo potrebno zaradi odprave navedene odločbe organa prve stopnje ustaviti carinski postopek, ki se vodi v zvezi z uvozno carinsko deklaracijo z dne 2.9.1994, in odločiti o stroških. Po podatkih upravnih spisov je namreč navedena odločba organa prve stopnje le ena izmed odločitev navedenega carinskega postopka, pri čemer njena odprava v ničemer ne vpliva na njegov potek.

Podlago v določbah ZUS ima stališče sodišča prve stopnje, da pravna oseba ne more biti pooblaščenec. Po določbi 16. člena ZUS se namreč za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku. Po Zakonu o pravdnem postopku, ki je veljal ob vložitvi tožbe (ZPP/77), je lahko na podlagi 1. odstavka 90. člena pooblaščenec le tisti, ki ima poslovno sposobnost, to pa je le fizična oseba. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe ZUS, ko ni dopustilo, da bi v upravnem sporu tožečo stranko zastopala pravna oseba.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.