Jedro

Pritožbeni očitek prve toženke, da lahko glede na odločitev prvostopenjskega sodišča vsak dedič zatrjuje ničnostno sankcijo, če oporočno nesposobna oseba podpiše oporoko, ki ji jo pripravi nekdo tretji, je zmoten. Že v sklepu II Ips 81/2021 je poudarjeno, da so bistvene okoliščine posameznega primera: ali je zatrjevano ravnanje, ki rezultira v napaki volje, tako zavržno, da preseže pomen posamične zadeve in ga je treba sankcionirati že zaradi varovanja interesov, ki presegajo interese pogodbenih strank (javni interes). Pretehtane okoliščine konkretnega primera so potrdile ravno to – zavržno ravnanje toženk, ki je prešlo v višjo stopnjo nepoštenosti. Toženki sta vedeli za materino oporočno nesposobnost in sta to dejstvo načrtno zlorabili, tako da sta brez njene volje sestavili oporoko, ji jo dali v podpis, pri tem pa sta zasledovali svoje interese – izključitev tožnika od dedovanja in pridobitev lastne premoženjske koristi. To sta stopnjevali še z organizacijo podpisa izjave o preklicu oporoke, kjer notarja nista seznanili z materinim zdravstvenim stanjem. Njuni izpovedbi sta bili večkrat neverodostojni. Tako je druga toženka neprepričljivo izpovedala glede podpisa oporoke z dne 22. 5. 2012, prva toženka pa je v izpovedovanju večkrat prišla v nasprotje sama s seboj (in z izvedenimi dokazi).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta oporoka pokojne A. A.1 z dne 22. 5. 2012 in izjava o preklicu oporoke z dne 26. 6. 2013 nični ter toženki zavezalo k plačilu pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženki iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata razveljavitev sodbe in zavrženje tožbenega zahtevka; podrejeno pa, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Druga toženka se pritožuje iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 338. člena ZPP.2 Predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico.

Bistvene pritožbene navedbe obeh pritožb bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožbi sta bili izmenjani med pravdnima strankama. Nanju ni bilo podanega odgovora.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Izpodbijana sodba je izdana v ponovljenem postopku. Prvostopenjsko sodišče je sprva s sodbo in sklepom z dne 23. 8. 2019 tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti oporoke zavrnilo in zahtevek na ugotovitev ničnosti izjave o preklicu zavrglo. Pritožbeno sodišče je s sodbo VSL II Cp 229/2020 prvostopenjsko odločbo potrdilo in pritožbo tožnika zavrnilo. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil revizijo, VSRS pa je s sklepom II Ips 81/2021 z dne 15. 9. 2021 reviziji ugodilo, odločbi I. in II. stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v ponovno odločanje. Opozorilo je na preseženo stališče sodne prakse, da bi bilo treba institut grožnje, prevare in ničnosti pogodbe zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom in moralnim načelom obravnavati povsem ločeno, čeprav se trditve prilegajo zakonskim stanom, ki ne vodijo do ničnosti, ampak do drugih sankcij. Takšno stališče je mogoče uporabiti tudi pri oporoki. Izpostavilo je, da trditve, ki jih je tožnik podal v konkretni zadevi, zadoščajo za sklep, da zloraba oporočno nesposobne osebe z namenom pridobiti si premoženjsko korist in drugega izključiti iz dedovanja lahko utemeljuje ničnostno sankcijo, seveda ob predpostavki, da se izkažejo za resnične, česar pa prvostopenjsko sodišče (in pritožbeno sodišče) niti ni ugotavljalo.3

6. Prva toženka v pritožbi obširno izpostavlja ugovore, podane že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem: ugovor že razsojene stvari, manjkajoči pravni interes tožnika ter manjkajočo aktivno in pasivno legitimacijo. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo v 12. do 17. točki sodbe, v kateri je prvostopenjsko sodišče konkretno pojasnilo neutemeljenost navedenih ugovorov. Zavzelo je pravilno materialnopravno stališče ter ga celovito in skrbno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razlogovanje prvostopenjskega sodišča. 7. Obe toženki v pritožbi navajata, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo in posledično kršilo pravdni postopek, zlasti načelo kontradiktornosti, ker ni izvedlo predlaganih dokazov. Prva toženka pri tem izpostavlja zaslišanje notarja, druga toženka pa dokazni predlog za zaslišanje (oporočnih prič) B. B. in C. C., ki ga je sodišče označilo za prepoznega. Obe toženki navajata, da izpovedbe prič res ne morejo ovreči ugotovitev izvedenca, vendar so lahko pomembne za laično oceno o tem, ali je bila pokojna oporočno sposobna ali ne ter ali je imela ob podpisu oporoke ravno luciden trenutek. Če predlagane priče niso opazile njene demence, tudi toženkama ni mogoče očitati, da sta vedeli za materino zdravstveno stanje.

Takšni očitki so neutemeljeni. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je bil predlog po zaslišanju dveh (oporočnih) prič prepozen, ker je bil podan po prvem naroku za glavno obravnavo. Kljub opozarjanju, da izvedba tega dokaznega predloga ne bi zavlekla reševanja zadeve in bi ga prvostopenjsko sodišče moralo izvesti, do očitane kršitve postopka ni prišlo. Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev predlaganih dokaznih predlogov ustrezno obrazložilo. Pojasnilo je, da je vprašanje oporočne sposobnosti in razsodnosti v trenutku podpisovanja oporoke strokovno vprašanje, do katerega se je opredelil že izvedenec medicinske stroke. Ta je tudi pojasnil, da se pri tako hudem upadu kognitivnih sposobnosti, kot je bil diagnosticiran pri zapustnici, krajša lucidna obdobja ne pojavljajo.4 Pritožbeno sodišče sledi oceni prvega sodišča o prepričljivem pojasnilu izvedenca, da ljudje, ki z dementnim človekom ne živijo, demenco težje zaznajo in psihofizično stanje takšne osebe morda ne dojemajo v luči upada kognitivnih sposobnosti. Medtem ko je za sorodnike oziroma ljudi, ki za takšno osebo skrbijo in so bolj prisotni v njenem vsakodnevnem življenju, takšno napredovanje demence očitno in zaznavno. Razloge za seznanjenost toženk z upadom zapustničinih kognitivnih sposobnosti je prvo sodišče konkretno pojasnilo v 19. točki obrazložitve.5 Njegov zaključek, da toženkama demenca zapustnice ni mogla ostati neznana, medtem ko jo morda notar ob podpisu izjave o preklicu oporoke ni zaznal, je prepričljiva in predvsem življenjska. Nesporno je, da sta toženki skrbeli za pokojno mamo. Sicer v pritožbah obe zmanjšujeta pomen skrbi zanjo; druga toženka navaja, da za mamo ni skrbela 24 ur na dan ter da njun stik ni bil tako intenziven, da bi kot laik lahko zaznala napredovalno stopnjo demence. Takšna pritožbena navajanja so neupoštevna in v nasprotju z njunimi trditvami v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kjer sta zatrjevali skrb za mamo.6

8. Druga toženka v pritožbi navaja, da izvedenec ni zadovoljivo pojasnil, v kakšnem stadiju demence je bila zapustnica ob sestavi oporoke. Tovrsten očitek je neutemeljen; izvedensko mnenje je celovito, izvedenec je med zaslišanjem konkretno odgovoril na vsa odprta vprašanja.7 Odločitev prvostopenjskega sodišča, da takšno prepričljivo izvedensko mnenje v celoti sprejme in se nanj opre, je pravilna in jo pritožnica s posplošenimi pritožbenimi ugovori ne more omajati. Enako posplošeno nasprotuje vsebini izpovedbe priče D. D., na podlagi katere se je prvostopenjsko sodišče prepričalo o namenu toženk po izselitvi tožnika iz nepremičnine. Izpovedbo priče kot verodostojno ocenjuje tudi pritožbeno sodišče, saj je po pregledu zapisnikov8 notranje skladna in prepričljiva.

9. Vsi nadaljnji očitki toženk gredo v smeri napačne dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Slednjo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in ocenjuje kot izčrpno, skrbno in predvsem življenjsko.

Pritožbeni očitek prve toženke, da lahko glede na odločitev prvostopenjskega sodišča vsak dedič zatrjuje ničnostno sankcijo, če oporočno nesposobna oseba podpiše oporoko, ki ji jo pripravi nekdo tretji, je zmoten. Že v sklepu II Ips 81/2021 je poudarjeno, da so bistvene okoliščine posameznega primera: ali je zatrjevano ravnanje, ki rezultira v napaki volje, tako zavržno, da preseže pomen posamične zadeve in ga je treba sankcionirati že zaradi varovanja interesov, ki presegajo interese pogodbenih strank (javni interes). Pretehtane okoliščine konkretnega primera so potrdile ravno to – zavržno ravnanje toženk, ki je prešlo v višjo stopnjo nepoštenosti. Toženki sta vedeli za materino oporočno nesposobnost in sta to dejstvo načrtno zlorabili, tako da sta brez njene volje sestavili oporoko, ji jo dali v podpis, pri tem pa sta zasledovali svoje interese – izključitev tožnika od dedovanja in pridobitev lastne premoženjske koristi.9 To sta stopnjevali še z organizacijo podpisa izjave o preklicu oporoke, kjer notarja nista seznanili z materinim zdravstvenim stanjem.10 Njuni izpovedbi sta bili večkrat neverodostojni. Tako je druga toženka neprepričljivo izpovedala glede podpisa oporoke z dne 22. 5. 2012,11 prva toženka pa je v izpovedovanju večkrat prišla v nasprotje sama s seboj (in z izvedenimi dokazi).12

10. Toženki v pritožbah navajata, da tožnik ni konkretiziral, v čem je njuno ravnanje zavržno, zato njegove tožbene navedbe niso sklepčne. Tudi ti očitki so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da gre pri ravnanju toženk za skupno delovanje, ki ga je tožnik dovolj določno specificiral; jasno je navedel, pri katerem izmed zatrjevanih dejanj je katera od toženk aktivneje sodelovala. Pregled spisovnih listin in izvedenih dokazov pa potrjuje njun skupen namen po izključitvi tožnika iz dedovanja, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 11. Pritožbeno sodišče glede na navedeno v celoti soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in zaključkom, da je zatrjevano ravnanje toženk moralno nevzdržno, logična posledica pa je ničnostna sankcija.

12. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna, pritožbene navedbe toženk pa neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP).

13. Ker toženki s pritožbama nista uspeli, skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožb. 1 V nadaljevanju: zapustnica oziroma mati pravdnih strank. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZPP. 3 Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da bi bilo opisano ravnanje toženk mogoče uvrstiti pod pojem zvijače oziroma povzročitve zmote pri zapustnici, za kar Zakon o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) predpisuje razveljavitev oporoke. Ne upravičuje pa izreka ničnostne sankcije, zato je tožbo v tem delu označilo za nesklepčno. Zaključilo je, da tožnik nima pravnega interesa za zahtevek na ugotovitev ničnosti izjave o preklicu oporoke. 4 VSRS v sklepu II Ips 720/2003 razlaga, da strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Upoštevajoč, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena in da se lahko dokazni predlog zaradi nepotrebnosti zavrne samo, če bi se z njim dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogle spremeniti odločitve sodišča oziroma, če gre za dokazovanje dejstev, ki so že dokazana. 5 Med drugim to izhaja iz več podatkov v spisu: npr. iz izvedenskega mnenja, pri povzemanju zdravstvene dokumentacije (l. št. 119), kjer je navedeno, da je 13. 2. 2012 hči povedala, da je mati vse bolj dementna; prvo toženka je v izpovedbi potrdila, da v dogodku, ki se je zgodil sedem dni pred podpisom oporoke (leta 2012), mati ni bila sposobna poklicati policije (l. št. 270). 6 Tako je druga toženka v odgovoru na tožbo navajala, da je za mamo dnevno skrbela, nenazadnje je podpis oporoke (po kateri ji je mama namenila večino premoženja) opravičevala kot mamino zahvalo za vso njeno skrb. O pretežni skrbi za mamo sta toženki izpovedali tudi med zaslišanjem. Iz zdravniškega potrdila z dne 29. 8. 2011 (priloga A10) pa izhaja intenzivnost skrbi prve toženke za mamo. 7 Iz zaslišanja izvedenca (l. št. 150) izhaja, da je na vprašanje glede stadija demence v letu 2012, v času podpisa oporoke, odgovoril, da je bilo že nekaj mesecev pred podpisom oporoke (konec leta 2011) ugotovljeno, da je imela zapustnica srednje do zmerno hudo demenco, saj je pri kratkem preizkusu kognitivnih sposobnosti dosegla 12 točk od 30-ih. 8 Zapisnik o zaslišanju z dne 14. 11. 2018 (l. št. 94 - 100) in zaslišanju z dne 23. 11. 2015, (priloga A5). 9 Kljub temu, da prva toženka po oporoki sporne nepremičnine ne bi dedovala, pa je že pred materino smrtjo postala solastnica, tako da ji je bilo nedvomno v interesu, da druga solastnica (po oporoki) postane druga toženka in ne tožnik, s katerim nimata dobrih odnosov. 10 Iz l. št. 71 izhaja, da prva toženka ni želela odgovoriti na vprašanje, ali je notarja seznanila, da med strankama poteka motenjski spor, v katerem je bilo ugotovljeno, da zapustnica nima več opravilne in procesne sposobnosti. 11 Izpovedala je, da oporoke ni pisala ona, ampak tisti, ki je za to pooblaščen, pri čemer ni vedela, kdo naj bi to bil (l. št. 72), ona je le poklicala priče. Nadalje je izpovedala, da je mama oporoko pripravljala s tem 'človekom' _že več let prej_ in ne na dan podpisa. Na vprašanje, kako pojasni, da sta tako vsebina oporoke kot navedba kraja in datuma podpisa zapisana s strojem, pa je odgovorila, da je bil datum podpisa oporoke verjetno vnaprej določen (l. št. 76). 12 Glede podpisa oporoke je v postopku II P 230/2015, katerega zapisnike je sodišče prebralo (priloga A4), izpovedala, da je mamo 12. 5. 2012 na sestavo oporoke odpeljala k sebi domov v L., kamor je prišel tudi pravnik, ki je oporoko sestavil, in oporočne priče, ki so hkrati z zapustnico podpisale oporoko (čeprav sta priči izrecno prerekali, da bi se oporoka podpisovala drugje kot na domu zapustnice v E. in je kraj naveden tudi na sami oporoki). Glede podpisa preklica oporoke je izpovedala, da je na mamino željo poklicala notarja, ta pa je bil uvideven, saj je videl, da se je mama mučila, in je dovolil, da na preklic oporoke odtisne prst (l. št. 68), pri čemer je nadalje povedala, da je sicer notarja poklicala, vendar pri podpisu preklica ni bila zraven (l. št. 70).