Jedro

Ali je komisionar ravnal s skrbnostjo, ki jo terja 751. člena ZOR, se presoja na podlagi okoliščin, kakršne so bile ob sklenitvi komisijske pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo prvo in tretjo točko sklepa o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v L. opr. št. VI Ig 1231/93 in zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeči stranki je naložilo 251.738,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožena stranka kot komisionar prevzela od tožeče stranke izvoz živine. Grško podjetje kot kupec prevzete živine ni plačalo. Tožena stranka, ki je komisionar, ne odgovarja za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika. Tudi ji ni mogoče očitati, da pri izbiri kupca ni ravnala s potrebno skrbnostjo in zato tožeči stranki ni odškodninsko odgovorna.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Poudarilo je, da je za presojo strokovne skrbnosti tožene stranke odločilen čas ob sklenitvi posla. Kasneje nastala neplačevitost oziroma kasneje ugotovljene okoliščine o plačilni sposobnosti grškega kupca niso odločilne.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijski razlog po 397. členu ZPP je umaknila. Obema sodbama očita kršitev določb 7. in 8. člena ZPP ker nista upoštevali, da se je v postopku pred grškim sodiščem zoper kupca živine ugotovilo, da je neplačevit. Kršitev 221. člena ZPP vidi v tem, ker je sodišče izvajalo dokaze o dejstvu, ki ga je tožena stranka priznala s predložitvijo zahtevka za začasne ukrepe pred grškim sodiščem. Razlogi o odločilnih dejstvih so si med seboj v nasprotju. Sodišče namreč ugotavlja, da je tožena stranka ravnala s strokovno skrbnostjo, nato pa še, da ji je ob sklenitvi posla kupec dolgoval dve plačili. Dokazuje neplačevitost grškega kupca tudi s podatkom, da je ponudil namesto plačila sojine tropine. Kršitev 233. člena ZPP je v tem, ker tožena stranka ni predložila podatkov s katerimi razpolaga, kršitev 232. člena ZPP pa v tem, da sodišče ni pozvalo tožene stranke, naj predloži overovljen prevod listin.

Dokazno breme za ekskulpacijo je po 154. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) na toženi stranki. Sodišči tudi nista uporabili 751. člena ZOR, ki ureja komisionarjevo odgovornost. Če bi tožena stranka ravnala s potrebno skrbnostjo, bi posel zavarovala.

Tožena stranka je revizijo dopolnila še z vlogama z dne 4.2.1998 in z dne 6.2.1998. Teh dopolnitev revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker sta bili vloženi po izteku revizijskega roka (1. odstavek 382. člena ZPP). Sodba druge stopnje je bila namreč odvetniku tožene stranke vročena dne 13.11.1997 in je rok za revizijo in njene dopolnitve potekel dne 13.12.1997. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP. Ta zakon se v obravnavani zadevi še uporablja na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji očita obema sodbama kršitve določb postopka po 7., 8., 221., 233. in 232. členu ZPP. Gre za relativne kršitve določb pravdnega postopka, ki jih je mogoče v reviziji uveljavljati le, če jih je revident pred tem brezuspešno uveljavljal v pritožbi (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Tožena stranka pa v pritožbi teh kršitev ni uveljavljala. Z nekaterimi od razlogov, ki jih zdaj navaja v podkrepitev očitka kršitve 7. in 8. člena ZPP, je utemeljevala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitev postopka, ki jih uveljavlja z revizijo, pa v pritožbi ni omenila. Zato navedeni revizijski razlogi bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podani.

Z nadaljnjimi očitki, ki jih revizija sicer ne opredeljuje z ustrezno zakonsko določbo, ima tožeča stranka očitno v mislih kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Na to kršitev meri revizija z navedbami o neskladnosti posameznih bistvenih ugotovitev. Očitek pa ni utemeljen, ker tega neskladja ni. Sodišče druge stopnje pravilno poudarja, da iz vloge tožene stranke v postopku pri grškem sodišču, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni razvidno, da bi grški kupec dolgoval toženi stranki dve plačili zaradi nesolventnosti. Zaslišane priče so potrdile, da je grški kupec ves čas redno izpolnjeval svoje obveznosti. Zato tudi ta kršitev, ki jo tožeča stranka smiselno uveljavlja z revizijo, ni podana.

Na izvedenih dokazih temelječe ugotovitve sodišča potrjujejo, da tožena stranka ob sklenitvi pogodbe s tožečo stranko ni vedela in tudi ni mogla vedeti za neplačevitost grškega kupca. Zato je pravilno stališče, da je tožena stranka ravnala s skrbnostjo, ki jo od komisionarja terja 751. člen ZOR in da ni podana njena odškodninska odgovornost na podlagi 774. člena ZOR. Ugotovitve, da je tožena stranka v dolgem obdobju poslovala z grškim kupcem normalno in da ni bilo nobenega razloga za predvidevanje, da bo v obravnavanem primeru drugače, so podlaga za navedeno pravno stališče. Ugotovljeno dejansko stanje je za revizijsko sodišče obvezno in ne more biti predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP). Z upoštevanjem tega je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna. Uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena in 1. odstavku 155. člena ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama.