Jedro

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

V primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, morajo pristojni organi in sodišča tudi v postopkih po Uredbi Dublin III presoditi vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo upoštevati tudi npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja. Pri tem pa ni mogoče postaviti ločnice med postopkom, ki se odvija v zvezi z vloženo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in postopkom po vloženi prošnji za mednarodno zaščito, saj je ravnanje policistov v postopku v zvezi z izraženo namero za vložitev prošnje smiselno neposredno vezano na azilni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep toženke št. 2142-3053/2022/31 (1221-07) z dne 24. 1. 2023 (v nadaljevanju sklep z dne 24. 1. 2023), s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija (v nadaljevanju Slovenija) ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški (v nadaljevanju Hrvaška), ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Zahtevi za izdajo začasne odredbe je ugodilo tako, da je do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadržalo izvršitev sklepa z dne 24. 1. 2023 (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi med drugim navaja, da so v tej zadevi podane okoliščine, zaradi katerih je na podlagi določb Uredbe Dublin III za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Hrvaška, in se pri tem sklicuje na razloge sklepa z dne 24. 1. 2023, ki jih tudi povzema. Pojasnjuje, da je toženka pri ponovnem odločanju upoštevala sodbo istega sodišča I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022 in pravilno ugotovila, da izvedeni dokazni postopek ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem, to pa ne izhaja niti iz predloženih in preučenih aktualnih poročil in informacij o Hrvaški. Zavrne očitek v zvezi s predloženimi COI,1 iz katerih naj bi izhajalo, da naj bi Švica ustavila transfer na Hrvaško. Ugotavlja, da je toženka s strani pristojnega organa Hrvaške prejela zagotovilo oziroma pridobljeno individualno jamstvo pri izvedbi predaje, da tožnik v konkretnem primeru ne bo v ničemer oviran pri dostopu do azilnega postopka, da so prosilci za mednarodno zaščito obravnavani skladno z evropskimi standardi in imajo dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodnega varstva ter da v tožnikovem primeru ni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa vložil pritožbo. Sodišču prve stopnje očita, da tako kot toženka ni upoštevalo sodbe istega sodišča I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022, ki se nanaša nanj in iz katere izhaja, da toženka preveč pavšalno navaja, da se »skoraj« vse predložene informacije nanašajo na ilegalne pribežnike in da to tudi ne drži. Glede tega se sklicuje na poročilo Amnesty International in podatke v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M.H. and Others v. Croatia z dne 18. 11. 2021.2 Poudarja, da se ves čas postopka skliceval na COI in opisuje, kaj izhaja iz teh informacij. Do tega se niti toženka niti sodišče prve stopnje nista opredelila, s čimer sta kršila pravico do poštenega sojenja oziroma do enakega varstva pravic. Dopis Hrvaške z dne 6. 12. 2022 ne zagotavlja osebnega jamstva, da bo pritožniku zagotovljena pravica do poštenega in zakonitega azilnega postopka, saj iz njega izhaja le, da ne bo oviran. Ta dopis se niti ne nanaša na pritožnika osebno, ampak na vse prosilce, ki so po mnenju Hrvaške obravnavani skladno z evropskimi standardi. Poudarja, da neupoštevanje sodne prakse predstavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic.3 Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa razveljavi ter odpravi sklep toženke z dne 24. 1. 2023. 4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

7. V obravnavani zadevi je toženka odločitev, da ne bo obravnavala pritožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in da ga bo predala Hrvaški, sprejela na podlagi pritožnikovih izjav in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Toženka je tako na podlagi določb Uredbe Dublin III ugotovila, da je Hrvaška odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, Hrvaška pa je odgovornost za obravnavanje te prošnje sprejela.4

8. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

9. Iz navedene določbe torej izhaja, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.).5 Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,6 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil7 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,8 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče9 oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.10

10. Ustavno sodišče je pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom poudarilo,11 da temelji Uredba Dublin III na domnevi, da vse države članice EU spoštujejo mednarodne instrumente varstva človekovih pravic in spoštujejo obveznosti, ki izhajajo iz direktiv; temelji torej na načelu medsebojnega zaupanja, zato vse države članice štejejo za varne tretje države. Pojasnilo je, da pa vendar meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno in mora biti zato domneva o varnosti vseh držav članic izpodbojna;12 prosilcu mora biti zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin. Prosilci torej niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic EU zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici.13 Države članice morajo upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane uporaba klavzule suverenosti iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III za državo izjemoma obvezna. Iz tega izhaja obveznost pristojnih organov in sodišča, da v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, tudi v postopkih po Uredbi Dublin III presodijo vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja.

11. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in sklepa z dne 24. 1. 2023 izhaja, da je pritožnik na osebnem razgovoru v zvezi s predajo izjavil, da se na Hrvaškem ne počuti varnega zaradi slabega ravnanja policistov, saj so ga porinili in vpili nanj, druge ljudi, s katerimi je bil v skupini, pa so tudi udarili. Povedal je, da so ga na policiji za več ur dali v zapor in ga kasneje spraševali, zakaj je prišel na Hrvaško. V zvezi s temi pritožnikovimi izjavami je toženka menila, da dejansko ni šlo za priprtje ali zapor,14 temveč je šlo za predhodni postopek, ki ga pred vložitvijo prošnje opravi policija in lahko traja tudi več ur. Toženka je ugotovila tudi, da pritožnik ne poseduje nobenega dokumenta, ki bi potrdil njegove izjave, da naj bi mu hrvaški policisti po končanem postopku na policijski postaji dali petdnevni rok za zapustitev ozemlja Hrvaške, saj je pritožnik sam izjavil, da mu je to povedala ena od oseb iz skupine migrantov, ki naj bi razumela angleško.

12. Vrhovno sodišče se sicer ne strinja s presojo, da iz teh izjav ne izhaja, da bi se zatrjevane kršitve človekovih pravic nanašale na azilni postopek, temveč „zgolj“ na ravnanje organov v policijskem postopku v povezavi z izraženo pritožnikovo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem.15 Take ločnice med postopkom, ki se odvija v zvezi z vloženo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in postopkom po vloženi prošnji za mednarodno zaščito, namreč ni mogoče postaviti, saj je ravnanje policistov v postopku v zvezi z izraženo namero za vložitev prošnje smiselno neposredno vezano na azilni postopek. To pomeni, da je potrebno azilni postopek obravnavati celovito in sistemsko, vključno s pogoji za obravnavo prosilcev. Zato je bilo sodišče prve stopnje v skladu s prej navedenimi stališči dolžno preveriti, ali gre v obravnavani zadevi za morebitne kršitve človekovih pravic, ki so se zgodile pritožniku v celotnem postopku v zvezi z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem in ki bi lahko kazale na morebitno sistemsko ogrožanje pritožnikovih človekovih pravic tekom celotnega azilnega postopka.

13. Vendar pa preizkus sodišča prve stopnje ni namenjen presoji zakonitosti dosedanjega ravnanja policistov pri obravnavi pritožnika, temveč presoji, kako bo pritožnik obravnavan v nadaljnjem postopku v zvezi z obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito; ali bi torej dosedanja obravnava pritožnika lahko kazala na morebitno sistemsko ravnanje (oziroma morebitno sistemsko ogrožanje človekovih pravic) s strani hrvaških organov pri obravnavanju prosilcev za mednarodno zaščito.

14. Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča,16 so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Pritožnik v dosedanjem postopku ni zatrjeval, da bi bil azilni sistem na Hrvaškem obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR17), taki dokumenti pa niso poznani niti Vrhovnemu sodišču.18 Pritožnik torej ni zatrjeval takšnih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, da bi bilo na njihovi podlagi utemeljeno domnevati na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Tudi pritožnikove navedbe o slabih osebnih izkušnjah na Hrvaškem same po sebi še ne morejo pomeniti sistemskih pomanjkljivosti v ureditvi azilnega postopka na Hrvaškem. Kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje, pritožnik navaja izključno slabe izkušnje v konkretni policijski obravnavi, ki sicer lahko vplivajo na presojo navedenih dejstev, vendar pa same zase ne morejo pomeniti odločilnega dokaza o sistemskem ravnanju hrvaških organov pri obravnavanju prosilcev za mednarodno zaščito ali izven tega postopka.

15. Vrhovno sodišče je tudi že potrdilo, da je domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, izpodbojna in da je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo.19 Pri tem je izpostavilo stališče SEU,20 da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine; SEU je poudarilo, da lahko ti podatki izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.21

16. Obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je pritožnik sicer zatrjeval, vendar jih tudi po presoji Vrhovnega sodišča z zgoraj povzetimi izjavami in navedbami ni izkazal. Njegove trditve in dejstvo, da je na Hrvaškem izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ob tem pa ni podrobneje opisal neprimernega ravnanja policistov, ne dajejo podlage, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da bi na Hrvaškem obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi s predhodnim oziroma azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Pritožnik torej s svojimi izjavami in navedbami (za katere tudi sicer ni predložil nobenih dokazil) ni izkazal obstoja utemeljenih domnev, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, niti ni zatrjeval, da bi katerikoli evropski organ ali UNHCR azilni sistem na Hrvaškem obravnaval kot kritičen.

17. Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da se pritožnik v pritožbi posplošeno sklicuje na neupoštevanje predhodne sodbe sodišča prve stopnje med pritožnikom in toženko.22 Sodna praksa v Sloveniji namreč ni formalni, temveč sekundarni vir prava, ki zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. To pomeni, da tudi sodišče prve stopnje svoje predhodne odločitve med strankama ni bilo dolžno upoštevati kot absolutno referenco. Odločitev sodišča v konkretni zadevi namreč ni odvisna od uspeha dokazovanja v predhodnem (drugem) postopku, čeprav obravnava enako dejansko stanje, kar je posebej po naravi azilnega postopka logično glede na to, da se lahko v novem postopku obravnavajo nova dejstva in novi dokazi. V tem smislu je treba poudariti še, da je bil predmet navedene sodbe sodišča prve stopnje drug sklep toženke (z dne 5. 9. 2022) kot tokratne sodbe (sklep toženke z dne 24. 1. 2023), z drugačno vsebinsko obrazložitvijo. Iz vseh teh razlogov pritožnik ne more zgolj s formalnim sklicevanjem na prejšnjo sodbo sodišča prve stopnje v isti zadevi uspeti s pritožbenim očitkom o kršitvi ustavne pravice do enakega varstva pravic.23

18. Pritožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja sklicevanje na COI in ponovno navaja, kaj naj bi izhajalo iz njih, saj ne gre za to, da se sodišče ne bi opredelilo do tožbenih navedb v zvezi s tem, temveč za pritožnikovo nestrinjanje z ugotovitvami toženke, ki jim sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pritrjuje. Poleg tega je sodišče prve stopnje kot bistveno pravilno poudarilo, da pritožnik s tožbo ni izpodbijal ugotovitve toženke, da gre pri transferju iz Švice za odločitev v individualnem, konkretnem primeru, ki ga ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas kontinuirano. Ker torej ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje in toženka nista opredelila do zgornjih navedb, je neutemeljen tudi sicer pavšalno in neargumentirano navržen očitek o kršitvi pravice do poštenega sojenja oziroma enakega varstva pravic ter kršitev določb Zakona o pravdnem postopku.

19. Tudi neobrazložen pritožbeni očitek, da naj dopis Hrvaške z dne 6. 12. 2022 ne bi zagotavljal osebnega jamstva, da bo imel pritožnik pravico do zakonitega azilnega postopka, ne dopušča resne obravnave. Četudi navedeni dopis ne omenja konkretno pritožnika, je vendarle že sodišče prve stopnje zadostno pojasnilo, da je toženka s tem dopisom s strani pristojnega organa Hrvaške pridobila individualno jamstvo pri izvedbi predaje; da pritožnik ne bo v ničemer oviran pri dostopu do azilnega postopka in da ni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Vrhovno sodišče ob tem še pripominja, da če je imel pritožnik v mislih posebno zagotovilo o primernem ravnanju na Hrvaškem, pa pride takšno zagotovilo v poštev samo v primeru, ko pristojni organ ne more izključiti dvoma obstoja dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici oziroma dvoma glede zagotavljanja spoštovanja človekovih pravic vrnjenih tujcev.24 V obravnavani zadevi pa se ta dilema ni postavila, saj tožnik niti ni zatrjeval individualnih okoliščin, ki bi narekovale pridobitev posebnega potrdila.

20. Pritožbeno sklicevanje na sodbo ESČP25 je nejasno oziroma niti ne dopušča resne pritožbene obravnave, saj pritožnik ne pojasni, kako naj bi ta sodba nasprotovala odločitvi ali stališčem v izpodbijani sodbi oziroma kako bi lahko podprla drugačno presojo v obravnavani zadevi. Poleg tega v zvezi z omenjeno zadevo pred ESČP niti niso bile zatrjevane primerljive okoliščine in tako torej pritožba ne upošteva tam obravnavanega dejanskega stanja in z njim povezano razlago uporabljenih informacij o stanju na Hrvaškem v delu, ki se nanašajo na prosilce za mednarodno zaščito. Smiselno zatrjevani pritožbeni očitek sodišču prve stopnje o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju na Hrvaškem je torej neutemeljen, v konkretni zadevi pa pritožnik tudi ni zatrjeval, da bi obstajale kakšne druge okoliščine (npr. pritožnikovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU.

21. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

1 Country of Origin Information (COI) so publikacije, ki jih izdaja Agencija Evropske unije za azil (European Union Agency for Asylum, EUAA) in ki zajemajo informacije o izvornih tretjih državah, z namenom podpreti azilne postopke in prispevati pri oblikovanju pravilnih odločitev. 2 Pritožnik navaja, da so v tej sodbi uporabljene informacije o stanju na Hrvaškem, ki se nanašajo tako na nezakonite migrante, kot tudi na prosilce za mednarodno zaščito. 3 Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 50/2021 z dne 20. 4. 2022. 4 Iz sklepa z dne 24. 1. 2023 in izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil pritožnik 29. 5. 2022 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Hrvaške. 5 Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče (sodba Vrhovnega sodišča I Up 118/2015 z dne 18. 6. 2015), da gre pri uporabi te določbe za obveznost, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca. 6 V tem smislu SEU v sodbi N. S. proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform (C-411/10 in C 493/10 z dne 21. 12. 2011), tč. 85. 7 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 8 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 9 SEU v sodbi N. S. proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform (C-411/10 in C 493/10 z dne 21. 12. 2011), tč. 88. 10 Ibid., tč. 94. 11 Odločba Ustavnega sodišča Up-613/16 z dne 28. 9. 2016. 12 Ustavno sodišče se pri tem sklicuje na sodbo ESČP v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011 in sodbo SEU v zadevi N. S. proti Secretary of State for the Home Department ter M. E. in drugi proti Refugee Applictions Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform. 13 Ustavno sodišče se pri tem sklicuje na sodbo ESČP Tarakhel proti Švici in sodbo SEU v zadevi Mehrdad Ghezelbash proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, C-63/15 z dne 7. 6. 2016. 14 Toženka je pojasnila, da je pritožnik navedene trditve sam ovrgel in povedal, da so ga na policijski postaji za tri ure zaprli v neko sobo, skupaj z drugimi Kubanci in Arabci. 15 Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in sklepa z dne 24. 1. 2023 sicer izhaja, da so policisti pritožnika obravnavali kot vlagatelja namere za mednarodno zaščito, z njim so izpeljali celoten predhodni postopek in ga nato v Centralno bazo EURODAC vnesli pod zadetek 1, kar pomeni, da je bila prošnja vložena; vendarle pa je pritožnik (po izraženi nameri za vložitev prošnje in po tem, ko so mu bili odvzeti prstni odtisi) pred dejansko vložitvijo prošnje pobegnil. 16 Sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016, I Up 309/2016 z dne 6. 9. 2017 in I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022. 17 The UN Refugee Agency (Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce, znan tudi kot Agencija ZN za begunce, je organ Organizacije združenih narodov, pooblaščen za zaščito in podporo beguncem, ki ukrepa na prošnjo posameznih držav ali zahtevo samih Združenih narodov). 18 Glej tudi obrazložitev sodbe I Up 291/16 z dne 10. 3. 2017, ki jo je Vrhovno sodišče sprejelo po odločitvi SEU v zadevi C-578/16 z dne 16. 2. 2017. 19 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021. 20 Združena zadeva Aranyosi in Căldăraru proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C‑659/15) z dne 5. 4. 2016, ki se nanaša na predajo osebe v drugo državo članico na podlagi evropskega naloga za prijetje. 21 Glej tudi sodbo SEU v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17 (Bashar Ibrahim in drugi proti Zvezni Republiki Nemčiji, Zvezna Republika Nemčija proti Tausu Magamadovu) z dne 19. 3. 2019. 22 Sodba sodišča prve stopnje I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022. 23 Pritožnikovo neobrazloženo sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 50/2021 z dne 20. 4. 2022 je neutemeljeno tudi iz razloga, ker navedena sodba obravnava povsem druga materialnopravna in procesnopravna vprašanja, ki v obravnavani zadevi niso uporabljiva. 24 V tem smislu sodba Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021. 25 Sodba ESČP v zadevi M.H. and Others v. Croatia z dne 18. 11. 2021.