Jedro

S tem ko je prosilec izrazil namero oz. zaprosil za mednarodno zaščito, ko je po prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, je bil torej vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na različnih pravnih podlagah.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-6933/2023/12(1222-19) z dne 18. 4. 2024 zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje. Republiki Hrvaški bo predan najkasneje v šestih mesecih od 6. 12. 2023 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka 13. 11. 2023, ko je tožnik v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito, pridobila podatek, da je bil 6. 7. 2023 vnesen v evidenco Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zato je 20. 11. 2023 pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala zahtevek za sprejem tožnika. Ker v roku od pristojnega organa Republike Hrvaške ni prejela odgovora, je 6. 12. 2023 v skladu s sedmim odstavkom 22. člena in 25. členom Uredbe Dublin III razglasila Republiko Hrvaško za odgovorno članico za obravnavanje tožnikove prošnje.

3.Toženka je v izpodbijani odločbi povzela, da je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da je v bil pred vložitvijo prošnje v Sloveniji že dvakrat na Hrvaškem. Prvič jo je zapustil, ker ga je policija po odvzetih prstnih odtisih odpeljala na železniško postajo in ga tam pustila brez pojasnil. Policisti so bili nesramni, bil je skupaj v zaprtem prostoru z drugimi tujci, prevajalca ni imel, prstne odtise so jim odvzeli, tudi če tega niso želeli. Hrvaška zanj ni poskrbela. Po treh ali štirih dneh spanja na cesti si je kupil vozovnico in potoval z avtobusom v Italijo. Drugič je bil na Hrvaškem, ko so ga tja vrnili iz Švedske, kjer je bil dva meseca na zaprtem oddelku. Po prihodu na letališče je prosil policiste, da naj ga odpeljejo v azilni dom, a so mu odvrnili, da naj odide v Nemčijo ali Italijo. Ni imel niti za hrano, karto za avtobus do Slovenije mu je kupil nek tujec. Toženka je po proučitvi vseh okoliščin zadeve, zavrnila razloge tožnika, da bi na Hrvaškem obstajale sistemske pomanjkljivostih v azilnem postopku. Sklenila je, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU) ter ocenila, da za predajo tožnika ni ovir.

Bistvene tožbene trditve

4.Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne dokazne ocene, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Vztraja, da na Hrvaškem nikoli ni izrazil namere podati prošnje za mednarodno zaščito, niti je tam ni podal. Zato v Hrvaški ni postal prosilec. Citira 5. točko 4. člena ter 6. točko 33. člena Zakona o medunarodnoj i privremenoj zaštiti ter 9. člen UREDBE (EU) št. 603/2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac. Toženka bi morala sama odločati o njegovi prošnji in ni podlage za uporabo Uredbe Dublin III. Prisilen odvzem prstnih odtisov in vnos v bazo Eurodac pod šifro, ki pomeni prosilca za mednarodno zaščito, brez njegove jasno izražene volje podati zahtevo za mednarodno zaščito oz. podane zahteve, ne zadošča. Oznaka je vnesena nezakonito in je toženka ne bi smela upoštevati.

5.Ne strinja se z oceno toženke, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih in da ni okoliščin za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Način, kako so hrvaški organi postopali z njim, utemeljuje dvom, da bi v primeru predaje z njim ravnali korektno in skladno z zakonom. Splošno znano je dejstvo, da so številne mednarodne organizacije in poročevalci opozarjali in še opozarjajo na resne sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem. Te se ne nanašajo samo na "push backe". Na resne znake sistemskih pomanjkljivosti opozarjajo celo različna upravna sodišča v Nemčiji: Regionalno upravno sodišče v Hannovru, Upravno sodišče v Braunschweigu, Regionalno upravno sodišče v Stuttgartu. Vseh teh primerov tožena stranka ni ocenjevala celovito, ampak je vsakega posebej prikazala zgolj kot konkreten in sistemsko zanemarljiv primer. Kar ne drži. Na ta problem opozarjajo tudi sami prosilci, predvsem na protipravno in nezakonito ravnanje policistov in ne nazadnje tudi na nehumane bivanjske razmere v nastanitvenih centrih na Hrvaškem, kar je splošno znano dejstvo.

6.Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da bi od predaje bival v azilnem domu na Hrvaškem. S tem bi bil podvržen nehumanim bivalnim razmeram in nasilnemu ravnanju policistov in drugih zaposlenih v azilnem domu, kar je splošno znano dejstvo. V času ponovnega odločanja o tej zadevi se ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in ne bi mogel več izkazati pravnega interesa za odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji. Zato bi izvršitev izpodbijanega sklepa pred pravnomočno odločitvijo sodišča zanj pomenila težko oz. nepopravljivo škodo.

7.Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa in menila, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena. Na predlog za izdajo začasne odredbe, ki ji je bil tudi vročen, ni odgovorila.

Dokazni postopek

8.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

9.Tožba ni utemeljena, utemeljen pa je predlog za izdajo začasne odredbe.

K sodbi

10.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

11.Tožnik najprej s trditvami, da na Hrvaškem ni postal prosilec za mednarodno zaščito in da zato uporaba Uredbe Dublin III ne pride v poštev, ne more uspeti. Uredbe so pravni vir EU, ki so splošno veljavne, v celoti zavezujoče in neposredno uporabne v vseh državah članicah. Tako tudi Uredba Dublin III. Ta pa ureja prav položaje (merila in mehanizme) za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (1. člen). V danem primeru gre za prav tako situacijo.

12.Pri tem za določitev odgovorne države v konkretni zadevi ni ključno, ali je tožnik izrazil namero podati prošnjo za mednarodno zaščito oz. jo tam podal. Ni namreč sporno, da je bil pred podajo prošnje v Sloveniji že dvakrat na Hrvaškem in da je na Hrvaško vstopil nezakonito. Prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. Tudi če bi bile torej resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika - prosilca, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Slednje je vse že pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi I Up 173/2023. V obeh primerih (ko je prosilec izrazil namero oz. zaprosil za mednarodno zaščito ali, ko je po prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice) je torej vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na različnih pravnih podlagah (iste uredbe). Odločitev toženke, da je Hrvaška odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, je tako pravilna.

13.Sodišče tudi pritrjuje zaključkom toženke v izpodbijanem sklepu, da ne gre za okoliščine, ki bi jih bilo moč podrediti pod sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku ali pogoje za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU oz. 3. člena EKČP. Dokazno breme za obstoj teh oz. dejstva, da Hrvaška zanj ni varna država, je na tožniku.

14.Sodišče ugotavlja, da je toženka v izpodbijanem sklepu izčrpno in celovito odgovorila na vse ugovore tožnika o stanju na Hrvaškem. Glede njegove obravnave s strani hrvaških policistov zunaj azilnega postopka in pomena teh ravnanj, se je pravilno in argumentirano opredelila na strani 5 izpodbijanega sklepa. Prav tako do vseh člankov, poročil in primerov, ki jih je tožnik navajal v upravnem postopku, enako do izpostavljenih odločitev upravnih sodišč v Nemčiji. Razloge o tem je podala na stani 6 do 11 izpodbijanega sklepa, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. Tožba jih konkretizirano ne izpodbija. Očitek, da so nehumane bivanjske razmere v nastanitvenih centrih na Hrvaškem splošno znano dejstvo, je zgolj navržen. Glede (domnevno ostalih) sistemskih pomanjkljivosti pa se tožnik prav tako pavšalno sklicuje na opozorila "številnih mednarodnih organizacij in poročevalcev o resnih sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem", ki da se ne nanašajo samo na "push backe", in na odločitve upravnih sodišč v Nemčiji, ki da jih toženka ni ocenjevala celovito. Ne pove pa, za katere mednarodne organizacije in poročevalce gre, ne konkretno za kakšne sistemske pomanjkljivosti, niti kaj naj bi pomenila in h kakšnemu zaključku naj bi vodila celovita ocena primerov, ki so jih obravnavala upravna sodišča v Nemčiji. Tožnik se z odločitvijo toženke le ne strinja. To pa ne more biti uspešen tožbeni razlog.

15.Sodišče tako zaključuje, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K začasni odredbi

16.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na predlog tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu z ustaljeno sodno prakso je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme, da s stopnjo verjetnosti izkaže škodo, ki bo nastala, če predlagana začasna odredba ne bo izdana, in njeno težko popravljivost. Na toženi stranki pa je dolžnost, da s svojimi navedbami izpodbija resničnost navedb tožeče stranke in zatrjuje ter izkazuje obstoj javnega interesa, ki bi nasprotoval ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe.

17.Predlog za izdaje začasne odredbe je utemeljen že s tem, ko tožena stranka ni (izrecno) prerekala navedb tožnika v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe. Neprerekana dejstva se namreč štejejo za priznana (214. člen Zakona o pravdnem postopku). Sodišče je predlogu zato ugodilo.

-------------------------------

1Kot izhaja iz Uradnega zaznamka o izjavi tujca z dne 6. 10. 2023 upravnega spisa, je prvič tja prišel ilegalno iz BiH.

2Od 6. 7. 2023, ko je bil tožnik prvič na Hrvaškem in vnesen v evidenco Eurodac, 12 mesecev še ni poteklo.

3V bistvenem, da so upoštevne okoliščine, v katerih se bo tožnik znašel po predaji - primerjaj nedavni odločbi Vrhovnega sodišča I Up 74/2024 z dne 30. 4. 2024 in SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024, tč. 64-65 odločitve, kar je izpostavilo tudi Vrhovno sodišče.

4Primerjaj Sklep Vrhovnega sodišča I Up 174/2018.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/1, 51/1-4

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.