Jedro

Država obsojencu odgovarja za škodo, ki mu nastane na delu oziroma v zvezi z delom, ne glede na to, kje je obsojenec delo opravljal.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožeča stranka (tožnik) od države (toženka) zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel, ko je med prestajanjem zaporne kazni delal v prostorih A. d. o. o. in mu je pri delu na CNC stroju odrezalo del prsta.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da toženke v obravnavanem primeru ni moče šteti za delodajalca v smislu 3. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD-1) in v delovnem procesu pri A. d. o. o. ni kršila obveznosti v smislu 5. člena ZVZD-1 (18. točka obrazložitve sodbe).

3.V pravočasni pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

4.Izpodbija zaključek, da toženke ni mogoče šteti za delodajalca v smislu 3. člena ZVZD-1. Po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja. Toženka ga je na podlagi ocene medicine dela, opravljenega varstva pri delu in na podlagi usmeritev iz osebnega načrta obsojenca razporedila na delo v A., d. o. o. in potem vsakodnevno odredila, da gre delat. Vse je bilo v domeni toženke, zato jo je treba šteti za delodajalko. Sodišče je zmotno zaključilo, da toženka ni delodajalka, ker ne opravlja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugim uporabnikom. Po zakonu mu je bila dolžna omogočiti delo. Kot državni organ lahko zaposluje in nastopa v položaju delodajalke, podlago za to predstavlja prvi odstavek 2. točke prvega odstavka 3. člena ZVZD-1. Toženka je odločala o tem, na katera delovna mesta ga lahko A., d. o. o. razporedi in kolikšno plačilo bo prejel za delo. Plačan je bil iz proračuna toženke. Toženka se je s podpisom pogodbe o zagotavljanju dela za obsojence kot posrednik zavezala, da bo zagotavljala, da se v trenutku sklenitve pogodbe v obstoječih procesih spoštujejo vsi zakonski predpisi, zlasti predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu, ter da bo delavce pred nastopom dela seznanila z varnostnimi zahtevami, zdravstvenim varstvom, s specifičnimi nevarnostmi pri delu, predpisi o preprečevanju nesreč in z drugimi predpisi s področja varstva pri delu. Zavezala se je tudi, da bo zagotovila ustrezno število pravosodnih policistov za nadzor nad delavci. Skladno z 12. členom Pravilnika o izvrševanju nalog in pooblastil pravosodnih policistov ti skrbijo za varnost obsojencev tako, da spremljajo razmere med njimi ter nadzorujejo in varujejo obsojence pri delu in bivanju v zavodu in zunaj njega; sodišče je zmotno zaključilo, da pravosodni policisti teh nalog v A., d. o. o. niso imeli. Odločitev je tudi v nasprotju s prvim odstavkom 66. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ki določa, da so obsojenci na prestajanju kazni zapora zavarovani za invalidnost in telesno okvaro, ki sta posledica nesreče pri delu. Utrpel je nesrečo oziroma poškodbo pri delu, zato je njegov zahtevek utemeljen. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Da je tožnik utrpel poškodbo pri delu, ni sporno. Za škodo, ki jo utrpi delavec pri delu, delodajalec odgovarja tudi v primeru, ko delavca napoti na delo k drugemu subjektu. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-1514/22 pojasnilo razloge, zakaj bi drugačna razlaga pomenila kršitev 66. člena Ustave RS (varstvo dela). Glede na to je treba najprej presoditi, kdo je bil tožnikov delodajalec. Če je to toženka, je pasivno legitimirana v tej pravdi.

7.Dolžnost zavoda za prestajanje kazni zapora, ki je organ toženke, je, da obsojencem, ki so zmožni za delo, omogoči delo v skladu z možnostmi zavoda (prvi odstavek 15. člena ZIKS-1). Toženka je to dolžnost izpolnila in skladno z zakonodajo tožnika razporedila na delo zunaj zavoda - k A., d. o. o. Toženka je bila torej tista, ki je tožnika napotila na delo. S tem se med tožnikom in toženko sicer ni vzpostavil odnos delavca in delodajalca z elementi delovnega razmerja, pa tudi pri podjetju, za katerega je v resnici delal, ni bil v delovnem razmerju.

7.Vendar pa to ne pomeni, da tožniku ne odgovarjata za škodo, ki mu je nastala v delovni nesreči. Zakon, ki določa pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in se uporablja v vseh dejavnostih za vse osebe, ki so navzoče v delovnem procesu, razen za taksativno naštete dejavnosti (2. člen ZVZD-1), vsebuje lastno definicijo delodajalca. V drugem odstavku 2. točke 3. člena določa, da se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu (razen oseb, ki zagotavljajo delo delavcem v gospodinjstvu in nosilcev kmetij, ki opravljajo delo z družinskimi člani na kmetijah v skladu s predpisi o kmetijstvu). Tožniku kot zaporniku je delo na podlagi zakonskih določil zagotavljala toženka. Sodišče prve stopnje se je zmotno sklicevalo na četrti odstavek 2. točke prvega odstavka 3. člena ZVZD-1. Tožnik ni bil na delo napoten k toženki, pač pa je toženka napotila njega na delo v A., d. o. o.

8.Obsojencu, ki med prestajanjem kazni zapora dela polni delovni čas in med delom neopravičeno ne izostaja z delovnega mesta več, kot je razlog za prenehanje delovnega razmerja po splošnih predpisih, oziroma ki pri delu dosega glede na svoje sposobnosti primeren uspeh, je treba zagotoviti vse pravice iz dela po splošnih predpisih, če ni z zakonom drugače določeno (45. člen ZIKS-1). Ena od pravic delavcev je pravica do povračila škode, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom. Po prvem odstavku 179. členu ZDR-1 mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Toženko je treba, čeprav ni bila formalni delodajalec tožnika, glede na prej obrazloženo v tej zadevi šteti za delodajalca. Stališče, da država kot "smiselni delodajalec" obsojencu odgovarja za škodo, ki mu nastane na delu oziroma v zvezi z delom, ne glede na to, kje je obsojenec delo opravljal, je bilo zavzeto že v odločbi VSL II Cp 1501/98. Gre za v bistvenem enako zadevo, kot je obravnavana: tožnik se je poškodoval, ko je delal za podjetje, k kateremu je bil skladno z zakonskimi določili napoten v času prestajanja zaporne kazni.

9.Določila Pogodbe o zagotavljanju dela za obsojence v razmerju med tožnikom in toženko niso pomembna. Tožnik ni pogodbena stranka; s to pogodbo so urejene le medsebojne pravice in obveznosti toženke in A., d. o. o.

10.Toženka je torej pasivno legitimirana v tej pravdi in je zaključek sodišča prve stopnje, da za škodo, ki je nastala tožniku v delovnem procesu pri A., d. o. o. v smislu 5. člena ZVZD-1 ne odgovarja, materialnopravno zmoten. Višje sodišče je zato pritožbi tožnika skladno z določili 355. člena ZPP ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo za presojo toženkinega ugovora zastaranja in glede predpostavk odškodninske odgovornosti delodajalca za poškodbo delavca pri delu relevantnega dejanskega stanja. Če bi to storilo sodišče druge stopnje, bi bilo nesorazmerno poseženo v pravico strank do kontradiktornega postopka in pritožbe.

11.V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje presoditi utemeljenost ugovora zastaranja. Če bo ugotovilo, da do zastaranja ni prišlo, bo moralo zaradi presoje glede temelja zahtevka ugotoviti okoliščine, v katerih se je tožnik poškodoval in presoditi, če je podana odškodninska odgovornost delodajalca.

12.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Prim. sklep VSRS VIII R 23/2013, sklep VDSS Pdp 620/2022.

2Relevantna bo ob morebitnem uveljavljanju regresnih zahtevkov.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 1 Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 2, 3, 5 Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (2000) - ZIKS-1 - člen 15, 15/1, 45 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.