Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških pravdnega postopka se zavrže, sicer pa zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica se je dne 20. 2. 1998 poškodovala v prometni nesreči, v kateri je utrpela zdrobljen zlom desne koželjnice. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločalo le še o višini odškodnine, saj je o temelju že odločilo drugostopenjsko sodišče z vmesno sodbo, in sicer je odločilo, da je tožnica soprispevala k nastanku škode v 50% deležu. Zoper to odločitev je tožnica vložila revizijo, katero je revizijsko sodišče zavrnilo. Tekom postopka je toženka tožnici že nakazala akontacijo, katero je sodišče v revaloriziranem znesku pri odmeri odškodnine upoštevalo. Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati še 3.544,19 EUR odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati še nadaljnjih 2.750,00 EUR odškodnine, v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3. Pravočasno revizijo vlaga tožnica glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Za vsako od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi ji morala biti po njenem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, saj le ti v celoti ustrezajo teži ugotovljenih posledic in takšna odškodnina predstavlja primerno in pravično odškodnino. Tožnica v reviziji opredeljuje posamične oblike nepremoženjske škode in navaja ugotovljene okoliščine, ki jo po njenem mnenju upravičujejo do celotne terjane odškodnine zanje. Tožnica še navaja, da sodišče pri odmeri odškodnine tudi ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je do obravnavanega dogodka prišlo že 20. 2. 1998 in je zaradi dolgo trajajočega stanja obseg njene nepremoženjske škode občutno večji, kot če bi toženka plačala odškodnino 14 dni od prejetega zahtevka. Nadalje očita sodišču prve in druge stopnje, da za opravljeno valorizacijo že plačanega zneska akontacije ni več pravne podlage. Tožnica vlaga revizijo tudi zoper sklep o odločitvi o stroških postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži še nadaljnjo odškodnino v znesku 9.750,99 EUR s pripadajočimi obrestmi ter da tožnici prisodi celotne, na prvi in drugi stopnji zaznamovane pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Revidentka z revizijo med drugim izrecno izpodbija tudi pravnomočno odločitev o stroških postopka. V skladu z določbo petega odstavka 128. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) se odločitev o stroških v sodbi šteje za sklep. Zato je treba dovoljenost revizije v tem delu presojati v skladu z določbo 384. člena ZPP, po kateri je revizija dovoljena le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan; sklep o stroških postopka vsebovan v sodbi, s katero je bilo odločeno o glavni stvari, pa ni tak sklep. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom v zvezi s 384. členom ZPP v tem delu zavrglo revizijo tožnice.

7. Na bistvene kršitve določb postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirati. Ker revidentka tega ni storila, revizijsko sodišče teh ni obravnavalo.

8. Revidentka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih ji denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode in ponovno poudarja okoliščine, ki bi jo po njenem mnenju upravičevale do odškodnin v celotnih terjanih zneskih. Takšno uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljeno v primeru, če so vsa revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, katerih obstoj je v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljen in je prestal drugostopenjski preizkus (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi.

9. Revizijsko sodišče je tako glede na neizpodbojno ugotovljena dejstva in odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo presojalo, ali je ta v skladu z 200. in 203. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/1978-57/1989) in načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Načelo individualizacije višine odškodnin ima namreč korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožnici pravilno upoštevano, kar pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je tožnica utrpela zlom desne koželjnice. Zaradi navedenih poškodb je do 6 dni trpela hude stalne telesne bolečine, občasne intenzivne in stalne zmerne 10 dni, občasne hude še 2 dni, trajne srednje hude bolečine so se nadaljevale še 10 dni in občasne srednje hude še 5 dni. Trajne lahke bolečine so bile prisotne še mesec dni, občasne lahke pa se še vedno pojavljajo. Poleg nevšečnosti med zdravljenjem je utrpela še hud primarni strah, ki pa je v bolnici po naravnavi zloma prešel v hud sekundarni strah, ki je bil izražen do operacije, nato pa je nastopil še srednje hud sekundarni strah do prve fizikalne terapije. Ostale so ji tudi določene trajne posledice v obliki zmanjšane gibljivosti zapestja do srednje stopnje, deformacije zapestja in zmanjšanja grobe moči roke, kar skupaj predstavlja 15% zmanjšano funkcionalnost njene roke. Ob upoštevanem dejstvu, da je tožnica zaradi prizadetosti spodnjih udov odvisna od hoje z oporo, je njena življenjska aktivnost zmanjšana za 20%. Sodišče ji je tako v izpodbijani sodbi odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 17.700,00 EUR, kar je na dan izdaje sodbe I. stopnje predstavljalo 18,7 povprečnih neto plač. Ob ugotovljenem 50% soprispevku tožnice in izplačani akontaciji s strani toženke, je bilo toženi stranki naloženo še plačilo 6.294,19 EUR odškodnine s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnici je primerljiva z odmerjenimi odškodninami za podobne poškodbe v sodni praksi. Revizijsko sodišče usmerja revidentko na odločbe VS RS, in sicer II Ips 21/2003, II Ips 161/2001, II Ips 575/2001, v katerih je bila odmerjena odškodnina za podobne škodne posledice, kot jih je utrpela revidentka.

10. Višino odmerjene odškodnine za nastalo škodo, ki temelji na ugotovitvah v izvedenskemu mnenju in izpovedbi revidentke ter njeni medicinski dokumentaciji, je sodišče glede na 200. in 203. člena ZOR pravno pravilno ovrednotilo (ustrezno upoštevaje tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenziteto prestanega strahu in zmanjšanje življenjske aktivnosti revidentke, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja).

11. Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na pravni pomen čakanja na odškodnino. Pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je pač taka, da sodišča dosojajo odškodnine (tudi za nepremoženjsko škodo) praviloma po nekaj letih od vložene tožbe. Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da odražajo poleg vseh ostalih okoliščin tudi kriterij časovne odmaknjenosti odločanja od trenutka nastanka škode. Pri višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo, se zato praviloma odražajo vse pravno relevantne okoliščine, tudi t.i. čakanje na odškodnino.

12. Neutemeljena je revizija tudi v delu, ko uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava zaradi valorizacije plačanega dela odškodnine za nematerialno škodo. Odškodnina za nepremoženjsko škodo se odmerja po razmerah na dan zadnje obravnave oziroma izdaje sodbe prve stopnje; zato je materialnopravno pravilno postopano, ko se je pred odmero odškodnine časovno odmaknjeno izplačilo akontacije valoriziralo na vrednost v času odločanja.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke v dovoljenem delu na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.