Jedro

ZZK-1 ne vsebuje prehodnih določb, ki bi vprašanje identifikacijskega znaka urejale drugače za listine, ki so bile sestavljene pred uveljavitvijo ZZK-1. Določba 267. člena SPZ pa se ne nanaša na izpolnjevanje formalnih pogojev za vpis (ali je označba nepremičnin in imetnikov stvarnih pravic identična kot po stanju v zemljiški knjigi), ampak vsebinskih, to je na vprašanje, ali listina, ki je podlaga za vpis, vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo kot oblični razpolagalni pravni posel za prenos stvarne pravice. Zato določba 267. člena SPZ v obravnavanem primeru ni uporabna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v K. zavrnilo ugovor predlagatelja zoper sklep zemljiškoknjižne referentke, s katerim je bil zavrnjen predlog za vpis lastninske pravice na nepremičnini, ker v listinah, ki so podlaga za vpis, nepremičnina ni označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Ugotovilo je namreč, da listine in zemljiškoknjižno dovolilo ne vsebujejo identifikacijskega znaka, s katerim je nepremičnina vpisana v kataster stavb in tudi v zemljiško knjigo. To pa pomeni, da zemljiškoknjižno dovolilo ne izpolnjuje formalnih pogojev, da bi sodišče na njegovi podlagi lahko izvedlo vpis lastninske pravice na predlagatelja.

Zoper sklep se predlagatelj pritožuje in v pritožbi navaja, da je predlogu priložil izvirnike vseh listin, zadnje iz leta 2001. Kot je pojasnil že v predlogu, številka poslovnega prostora 40 ni identifikacijski znak, številka podvložka v zemljiški knjigi pa v času prodaje še ni bila znana. Vpis je zato potrebno obravnavati v skladu z drugim odstavkom 267. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem se za pravne posle, ki so bili sklenjeni pred uveljavitvijo SPZ uporabljajo za vpis na njihovi podlagi pravila, ki so veljala pred uveljavitvijo tega zakona.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 31. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki določa, da mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Po določbi 6. točke prvega odstavka 3. člena ZZK-1 je identifikacijski znak stavbe oziroma njenega posameznega dela (v tej zadevi gre za vpis posameznega dela stavbe), identifikacijska številka, kot je vpisana v katastru stavb. Ni sporno, da listine, ki jih je predlagatelj priložil predlogu za vpis, ne vsebujejo identifikacijske številke, s katero je posamezni del vpisan v katastru stavb in da je bil vpis predlagan v času veljavnosti ZZK-1. To pa pomeni, da listina ne vsebuje pogojev iz 31. člena ZZK-1 in da pogoj iz 2. točke prvega odstavka 148. člena ZZK-1 za dovolitev vpisa ni izpolnjen in je sodišče prve stopnje vpis pravilno zavrnilo (151. člen ZZK-1). V zvezi s pritožbenimi navedbami je dodati, da ZZK-1 ne vsebuje prehodnih določb, ki bi vprašanje identifikacijskega znaka urejale drugače za listine, ki so bile sestavljene pred uveljavitvijo ZZK-1. Določba 267. člena SPZ pa se ne nanaša na izpolnjevanje formalnih pogojev za vpis (ali je označba nepremičnin in imetnikov stvarnih pravic identična kot po stanju v zemljiški knjigi), ampak vsebinskih, to je na vprašanje, ali listina, ki je podlaga za vpis, vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo kot oblični razpolagalni pravni posel za prenos stvarne pravice. Zato določba 267. člena SPZ v obravnavanem primeru ni uporabna. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo tudi nobene druge kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 120. členom ZZK-1 in v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, potrdilo izpodbijani sklep in dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa (2. točka 3. odstavka 161. člena ZZK-1).