Jedro

Ker tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala očitanega ravnanja, to je, da naj bi tožnik izvrševal nekatere aktivnosti v zvezi z organiziranjem prodaje delnic med delovnim časom in tako motil delovni proces ter naklepoma oz. iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28.4.2005 nezakonita. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, ji za čas od 29.4.2005 dalje do vrnitve na delo obračunati bruto mesečno plačo v višini 187.584,00 SIT oz. v višini, ki bi jo prejela, če bi delala, ji plačati prispevke in davke ter ji izplačati neto mesečni znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 254.184,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju oz. je podano nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbi ter samimi temi listinami in zapisniki. Tožeča stranka je izvrševala nekatere aktivnosti v zvezi z organiziranjem, izvajanjem in usklajevanjem prodaje delnic delničarjev v delovnem času drugih delavcev tožene stranke, s čimer je motila delovni proces in tako naklepoma oz. iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Izpodbijana sodba namreč zmotno zaključuje, da je tožeča stranka rezervirala prostore v K. in prevzela ključe teh prostorov po izteku delovnega časa K.J., ki naj bi zaradi zdravstvene nezmožnosti delala le od 7.00 do 11.00 ure. Dejansko stanje je drugačno, saj je bil delovni čas K.J. od 7.00 do 15.00 ure in je torej tožeča stranka rezervirala prostor ter prevzela ključe od navedene delavke v njenem delovnem času. Sodišče prve stopnje ni prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo tožeči stranki in priči M.K., čigar izpovedbi sta preveč usklajeni, da bi bili resnični. Navedena priča je v dogovoru s tožečo stranko prevzela vse nase, ker ji je pač delovno razmerje pri toženi stranki že prenehalo in ni imela kaj izgubiti. Prvostopenjsko sodišče je spregledalo zatrjevanje navedene priče, češ da je sama opravila razgovore s K.J. glede najema prostorov v K., pri čemer pa sta tako tožeča stranka kot priča K.J. izpovedali, da je tožeča stranka rezervirala prostore in prevzela ključe in je torej priča M.K. govoril neresnico. Če bi sodišče prve stopnje vestno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, bi zaključilo, da je bila vloga tožeče stranke pri prodaji delnic L. d.d. takšna, kot ji jo je očitala tožena stranka v izredni odpovedi. Zaradi ravnanja tožeče stranke je bil štiri mesece (od aprila 2005 dalje) moten delovni proces pri toženi stranki, saj se je govorilo le o prodaji delnic L d.d., tožena stranka pa je izvajala številne aktivnosti, da je preprečila sovražni prevzem. Izpodbijana sodba zmotno zaključuje, da tožeči stranki ni mogoče očitati škodljivega ravnanja, ker med delovnim časom ni izvajala očitanih aktivnosti, le-te pa naj po oceni sodišča prve stopnje tudi ne bi sodile v njen delokrog. V zvezi s tem se izpodbijana sodba napačno sklicuje na 25. člen, namesto na 35. člen Zakona o delovnih razmerjih, v skladu s katerim se mora delavec vzdržati škodljivega ravnanja tako v službi kot zunaj nje, prav tako pa ni nujno, da bi škoda dejansko nastala in zadostuje verjetnost, da bi ravnanje delavca lahko škodovalo poslovnim interesom delodajalca. Sodišče prve stopnje je 35. člen Zakona o delovnih razmerjih uporabilo nepravilno, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa ni ugotavljalo vseh pomembnih dejstev za odločanje (narave dela tožeče stranke ter škode, ki je oz. bi lahko nastala toženi stranki zaradi ravnanja tožeče stranke zunaj službe). Tožeča stranka je namreč vodstveni delavec (vodja vzdrževanja) in je potrebno njena ravnanja v odnosu do delodajalca vrednotiti strožje. V postopku pa je bilo z izvedenimi dokazi tudi izkazano, da je ravnanje tožeče stranke materialno škodovalo toženi stranki oz. bi ji lahko škodovalo. Tožeča stranka je nedvomno kršila 35. člen Zakona o delovnih razmerjih, zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Stališče izpodbijane sodbe, ki ravnanje tožeče stranke opravičuje z ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude, je zmotno. Izvrševanje ravnanj, ki v končni fazi pomenijo sovražni prevzem in posledično ukinitev družbe ter izgubo zaposlitve delavcev, ne more imeti opore v citirani ustavni pravici. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da ji tožena stranka šele v pritožbi očita motenje delovnega procesa drugih delavcev in je zato glede navedenega prekludirana, takšna navedba pa je tudi sicer nedokazana. Tožena stranka priči M.K. neupravičeno očita krivo izpovedbo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni kršila 35. člena ZDR. Pritožba le pavšalno očita bistvene kršitve določb postopka. Tožeča stranka predlaga, da se pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, zato sta tovrstna pritožbena očitka neutemeljena. V izogib nepotrebnemu ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, k posameznim pritožbenim navedbam pa daje naslednja pojasnila.

Pritožba neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je namreč navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sprejelo izpodbijano odločitev, s pritožbo zatrjevanega nasprotja med temi razlogi ter med razlogi izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki, pa sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo.

Tožeči stranki, ki je bila zaposlena na delovnem mestu vodje vzdrževanja, je bila dne 28.4.2005 pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana zaradi naklepne hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožena stranka ji je očitala, da je bila organizator in izvajalec sovražnega prevzema družbe G. d.d. ter posledično odvisnih družb G.A. d.o.o. in G.B. d.o.o.s strani družbe L. d.d. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bila vloga tožeče stranke pri prodaji delnic Y takšna, kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter da je tožeči stranki dokazano, da je s tem kršila 35. člen ZDR ter toženi stranki povzročila materialno škodo. Kot izhaja iz ugotovitev izpodbijane sodbe, je tožeča stranka v okviru izvedenega dokaznega postopka sicer priznala, da je z M.K. obiskovala delničarje G. d.d., vendar pa je zanikala, da bi bila organizator in izvajalec sovražnega prevzema, usklajevalec aktivnosti v postopku prodaje delnic, zaupnik in akviziter L. d.d. ter da bi delničarje prepričevala in jim ponujala v podpis pogodbe o odkupu delnic, kar vse ji je bilo očitano v izredni odpovedi. Zaslišana priča M.K. je potrdil, da ga je tožeča stranka le spremljala pri obiskih delničarjev ter pojasnil, da je bil dejansko on (M.K.) tisti, ki je vodil vse aktivnosti, ki se očitajo tožeči stranki: bil je organizator in usklajevalec aktivnosti v zvezi s prevzemom G. d.d. s strani L. d.d., s tem namenom je organiziral sestanka v K. dne 8.4.2005 in 12.4.2005, prav tako pa je imel aktivno vlogo pri predočenju ponudb delničarjem za nakup delnic. Upoštevaje tako ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da je odpovedni razlog v obravnavani zadevi neutemeljen, saj toženi stranki v okviru trditvenega oz. dokaznega bremena ni uspelo dokazati, da je tožeča stranka storila očitane kršitve, na katerih vsebinsko temelji predmetna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prvostopenjsko sodišče je zato materialnopravno pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter vtoževani reintegraciji in reparaciji.

Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu zatrjevanju, da je tožeča stranka izvrševala nekatere aktivnosti v zvezi z organiziranjem prodaje delnic v delovnem času drugih delavcev tožene stranke, s čimer naj bi motila delovni proces in tako naklepoma oz. iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Iz podatkov spisa izhaja, da je M.K. dne 12.4.2005 v K. organiziral sestanek v zvezi s prodajo delnic G. d.d. Tožeča stranka je dne 12.4.2005 po zaključku svojega delovnega časa (zaradi zdravstvene nezmožnosti je delala le od 7.00 do 11.00 ure) pri delavki K.J. med njenim delovnim časom rezervirala prostor v K. in prevzela ključe teh prostorov. V postopku na prvi stopnji ni bilo dokazano niti zatrjevano, da bi bil delovni proces K.J. zaradi tega, ker je tožeča stranka pri njej rezervirala prostor ter prevzela ključe, moten v takšni meri, da bi bil zgolj zaradi tega posledično podan dejanski stan iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, t.j. hujša kršitev pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sploh pa je v obravnavani zadevi za presojo zakonitosti izredne odpovedi ključnega pomena le vprašanje, ali je tožeča stranka res delovala v smeri sovražnega prevzema G. d.d., saj ji je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz tega razloga, ne pa ker naj bi motila delovni proces pri toženi stranki.

Pritožbeni navedbi, da sta izpovedbi tožeče stranke ter priče M.K. preveč usklajeni, da bi bili resnični, ni mogoče slediti. Vedno, kadar stranke oz. priče o določenem dejanskem stanju podajo enake navedbe, je mogoče govoriti o »usklajenosti izjav«, vendar slednje še ne predpostavlja, da je bilo s tem kršeno načelo govoriti resnico v postopku (9. člen ZPP v zvezi z 2. odstavkom 238. člena ZPP). Iz zapisnika glavne obravnave z dne 20.1.2006 je razvidno, da je sodišče prve stopnje tako tožečo stranko kot navedeno pričo pred zaslišanjem opozorilo na dolžnost govoriti resnico ter na posledice krive izpovedbe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče izpovedbi priče M.K. verjelo, za kar pa je navedlo tehtne razloge, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče. M.K. je bil lastnik 8 % deleža delnic G. d.d. in kot takšen zainteresiran za njihovo prodajo L. d.d., zaradi nezadovoljstva delničarjev pa je že v letu 2004 začel z aktivnostmi glede povezovanja v združenje malih delničarjev. Navedeno nedvomno govori v prid dejstvu, da je M.K. pri prodaji delnic G. d.d. res imel vodilno vlogo, kakor je izpovedal tako sam, kot tudi tožeča stranka.

Pritožba skuša priči M.K. neuspešno dokazati, da je govoril neresnico, tudi z navajanjem, da je ta priča zatrjevala, češ da je sama opravila razgovore s K.J. glede najema prostorov v K., pri čemer sta tako tožeča stranka kot priča K.J. izpovedali, da je tožeča stranka rezervirala prostore in prevzela ključe. Kot je namreč razvidno iz zapisnika glavne obravnave z dne 20.1.2006 je navedena priča zgolj pojasnila, da je »kot se spominja, tudi sama po telefonu vprašala K.J. za posojo prostorov v K.,« ni pa izrecno zanikala vloge tožeče stranke pri rezervaciji prostora ter prevzemu ključev.

Ker so v skladu z vsem obrazloženim s pritožbo uveljavljani razlogi neutemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi tudi niso podane, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka namreč s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), pa tudi sicer delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka ne glede na njegov izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa v obravnavni zadevi ni podano (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004). Tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi v tej zadevi (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).