Jedro

Tožnik bi moral zahtevati poleg razveljavitve same kupoprodajne pogodbe z dne 16.11.1994 tudi razveljavitev zemljiškoknjižne vknjižbe na drugotoženo stranko. V nasprotnem primeru prvotoženi stranki ni mogoče naložiti prenosa nepremičnine na tožečo stranko, ker te nepremičnine nima več. Tožeča stranka pa je predlagala razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene med toženima strankama in dolžnost prvotožene stranke, da sklene kupoprodajno pogodbo pod enakimi pogoji z njo. Zgolj na podlagi tako oblikovanega tožbenega zahtevka ob zgoraj povedanem tožeča stranka ne more doseči prenosa nepremičnine nanjo, ne da bi istočasno predlagala tudi razveljavitev stvarnopravnega (zemljiškoknjižnega) prenosa na drugo toženo stranko. Zemljiškoknjižno sodišče na podlagi take sodbe ne bi moglo izvesti vpisa lastninske pravice oziroma pravice uporabe na tožečo stranko po II. odstavku 68. člena Zakona o zemljiški knjigi, kot zmotno meni tožbeni zahtevek, ki ga je treba obravnavati enotno, lahko torej doseže učinek sanacije kršitve predkupne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe, ki sta jo dne 6.11.1994 sklenila AA Ljubljana, p.o. kot prodajalec in Republika Slovenija (Ministrstvo za šolstvo in šport) kot kupec in na sklenitev pogodbe med tožečo stranko kot kupcem in pravotoženo stranko kot prodajalcem. Tožeči stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov toženih strank. S sklepom pa je odločilo, da s pravnomočnostjo sodbe preneha veljati začasna odredba, s katero je sodišče toženima strankama prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin, na katerih tožeča stranka uveljavlja predkupno pravico.

Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo toženemu zahtevku in stroškovno posledico oziroma razvljavitev sodbe in sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka sicer pravilno opozarja na zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da drugotožena stranka kot pridobitelj pravice uporabe na sporni nepremičnini ni bila v dobri veri. Za ugotovitev kršitve predkupne pravice do tožeče stranke po 352. členu ZOR je namreč odločilno, kdaj je drugotožena stranka izvedela za tožnikovo predkupno pravico. Odločilen je čas sklenitve prodajne pogodbe (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 25/2000). Prvostopenjsko sodišče pa je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (izpovedbe priče BB) ugotovilo, da je drugotožena stranka vedela za predkupno pravico tožeče stranke na sporni nepremičnini še pred sklenitvijo prodajne pogodbe. Materialnopravno zmoten je zato zaključek prvostopenjskega sodišča o dobrovernosti drugotožene stranke. Ob ugotovitvi, da je tožeča stranke po najemni pogodbi z dne 3.12.1992 imela predkupno pravico na sporni nepremičnini, da ji prvotožena stranka kot prodajalec pred sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 16.11.1994 z drugotoženo stranko kot kupcem sporne nepremičnine ni dala jasne ponudbe za odkup nepremičnine pod istimi pogoji, je jasen zaključek, da je bila tožeči stranki kršena predkupna pravica.

Po I. odstavku 532. člena ZOR ima predkupni upravičenec pravico, da v šestih mesecih, šteto od dneva, ko je izvedl za prenos, zahteva, da se prenos razveljavi in stvar pod enakimi pogoji prenese nanj. Navedeni rok je prekluzivni rok materialnega prava. Če v tem roku tožbe ne vloži, s tem izgubi tožbeno pravico. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča sicer izhaja, da je tožeča stranka pravočasno vložila tožbo zaradi kršitve njene predkupne pravice in da je bil opravljen tudi že zemljiškoknjižni prenos sporne nepremičnine na drugotoženo stranko. Po zgoraj citirani doložbi ZOR bi torej tožnik moral zahtevati poleg razveljavitve same kupoprodajne pogodbe z dne 16.11.1994 tudi razveljavitev zemljiškoknjižne vknjižbe na drugotoženo stranko. V nasprotnem primeru prvotoženi stranki ni mogoče naložiti prenosa nepremičnine na tožečo stranko, ker te nepremičnine nima več. Tožeča stranka pa je predlagala razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene med toženima strankama in doložnost prvotožene stranke, da sklene kupoprodajno pogodbo pod enakimi pogoji z njo. Zgolj na podlagi tako oblikovanega tožbenega zahtevka ob zgoraj povedanem tožeča stranka ne more doseči prenosa nepremičnine nanjo, ne da bi istočasno predlagala tudi razveljavitev stvarnopravnega (zemljiškoknjižnega) prenosa na drugo toženo stranko. Zemljiškoknjižno sodišče na podlagi take sodbe ne bi moglo izvesti vpisa lastninske pravice oziroma pravice uporabe na tožečo stranko po II. odstavku 68. člena Zakona o zemljiški knjigi, kot zmotno meni pritožnik. Le po I. odstavku 352. člena ZOR ustrezno oblikovan tožbeni zahtevek, ki ga je treba obravnavati enotno, lahko torej doseže učinek sanacije kršitve predkupne pravice. Zato kljub ugotovljeni kršitvi tožnikove predkupne pravice oblikovani zahtevek - razveljavitev kupoprodajne pogodbe , sklenjene med toženima strankama in dolžnost sklenitve take pogodbe s tožečo stranko, ne bi dosegel namena, ki ga zasleduje zakonodajalec.

Izhajajoč iz povedanega je zato pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da uveljavljani tožbeni zahtevek ni sklepčen, ker ne more doseči željenega učinka - prenosa lastninske pravice na nepremičnini na tožečo stranko. Neutemeljen je pri tem očitek prvostopenjskemu sodišču, da bi moralo postopati po 108. členu ZPP in tožečo stranko pozvati k popravi tožbenega zahtevka. Sodišče postopka po citiranem določilu ZPP tedaj, kadar so v tožbi take pomanjkljivosti, da je tožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je predpisano (primerjaj 180. člen v zvezi s 105. členom ZPP), da bi se lahko obravnavala, torej kadar niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo tožbe. Sklepčnost tožbenega zahtevka pa je materialnopravna in ne procesnopravna predpostavka.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, deloma pa za nerelevantne, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitve (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP). Pritožnik namreč ni izrecno navedel nobenih razlogov za izpodbijanje sklepa o prenehanju veljavnosti izdane začasne odredbe z dnem pravnomočnosti izpodbijane sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na I. odstavku 165. člena v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.