Jedro

ZDen sicer ni določil, kdo so zavezanci za plačilo odškodnine iz drugega odstavka 72. člena. Rešitev sodne prakse je jasna: pasivno legitimiran za plačilo odškodnine je tisti, ki mora premoženje (od katerega je imel koristi) vrniti, torej denacionalizacijski zavezanec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, dedičev po pokojnem J. T., da jim mora Republika Slovenija nerazdelno plačati 36.400.000 SIT odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin, zaplenjenih njihovemu pravnemu predniku s sklepoma Okrajnega sodišča v Novem mestu Zp 987/46 z dne 29.5.1947 in I 364/48 z dne 3. 9. 1948 na podlagi sodbe Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja, senata v novem mestu, Sod. 23/45 z dne 13.7.1945, potrjene s sodbo Vojaškega sodišča IV. Vojne oblasti II Sod 106/45 z dne 21. 7. 1945, ki sta bili razveljavljeni s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 292/2002 z dne 12. 9. 2003, in sicer za čas od zaplembe do vrnitve z odločbo Upravne enote novo mesto D321-48/93 z dne 21. 5. 1998. 2. Pritožbeno sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3. Tožniki so zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili revizijo. Z njo uveljavljajo revizijska razloga kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo njeno spremembo z ugoditvijo pritožbi in spremembo sodbe prvostopenjskega sodišča z ugoditvijo zahtevku v celoti. Prepričani so, da so upravičeni do odškodnine, ki jim jo je dolžna plačati država, saj so škodo povzročili njeni organi. Premoženje jim je bilo sicer zaplenjeno, vendar jim je bilo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in sicer kar nekaj let po uveljavitvi navedenega zakona. Odškodninski zahtevek so vložili že v letu 2003, zato ta ni mogel zastarati, kot sta presodili nižji sodišči, zastarati ni mogel tudi zato, ker ga je tožena stranka pripoznala po temelju. Zmotna je tudi presoja o odsotnosti pasivne legitimacije tožene stranke: ta je podana, ker je lastnica Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.(1)

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v besedilu, veljavnem ob zaključku glavne obravnave).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na kršitve procesnih pravil revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa samo na izrecno zahtevo stranke (371. člen ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pojasnjeno mora biti, s katerim ravnanjem ali opustitvijo naj bi katero od nižjih sodišč kršilo pravila postopka. To pojasnilo je v reviziji izostalo. Obravnavan revizijski razlog zato tožniki uveljavljajo neutemeljeno.

7. Tožbeni zahtevek tožnikov je prvostopenjsko sodišče zavrnilo iz razloga, ker se v primeru, ko je podlaga podržavljenja kazen zaplembe premoženja, zahtevki za povrnitev škode za čas od zaplembe do razveljavitve kazni zaplembe premoženja po določbi 145.c člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij oziroma njegove novele G (v nadaljevanju ZIKS-G) ne priznavajo. A contrario ta določba pomeni, da so upravičenci do vrnitve zaplenjenega premoženja upravičeni do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin za čas od razveljavitve kazni zaplembe premoženja do vrnitve. Primer tožnikov je drugačen: ugotovljeno je, da so jim bile nepremičnine vrnjene v naravi v letu 1998, torej pred razveljavitvijo kazni zaplembe premoženja v letu 2002. Zato do odškodnine po obravnavani pravni podlagi niso upravičeni. Drugostopenjsko sodišče v to presojo ni poseglo in tudi revizija je ne izpodbija.

8. Zgolj zato, ker je ugotovilo, da je bilo zaplenjeno premoženje tožnikom vrnjeno v upravnem denacionalizacijskem postopku (in ne v sodnem nepravdnem postopku, v katerem se praviloma vrača zaplenjeno premoženje po razveljavitvi kazni zaplembe), je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi, da bi bili tožniki po določbi 72. člena ZDen upravičeni do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe podržavljenega premoženja le, če bi bila podlaga podržavljenja nacionalizacija (pa ni bila, podržavljenje je temeljilo na zaplembi), in sicer za čas od uveljavitve ZDen (ne pa že od podržavljenja, kot so zahtevali) do vrnitve premoženja, in sicer ob pogoju pravočasnega uveljavljanja zahtevka, ki pa ni bil izpolnjen: zahtevek je namreč zastaral pred vložitvijo tožbe 5. 6. 2003 zaradi izteka splošnega 5-letnega zastaralnega roka iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je tekel od dneva vrnitve premoženja 21. 5. 1998 dalje.

Pritožbeno sodišče, nasprotno, meni, da bi bili tožniku upravičeni do nadomestila po 72. členu ZDen pod pogojem pravočasnega uveljavljanja zahtevka. Revizijsko sodišče soglaša s to presojo: iz sodbe Vojaškega sodišča IV. Vojne oblasti II. Sod 106/45 z dne 21.7.1945, na katero se je oprlo prvostopenjsko sodišče, je razvidno, da je bila stranska kazen zaplembe premoženja razveljavljena, iz sklepov Okrajnega sodišča v Novem mestu Zp 987/46 z dne 29. 5. 1947 in I 364/48 z dne 3. 9. 1948 pa je razvidno, da jo sodišče kljub temu izvršilo, sklicevaje se pri tem na določbo 22. člena Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe. Ta pa je v 19. točki 3. člena ZDen določen kot podlaga za vrnitev podržavljenega premoženja. To pomeni, da pravna podlaga podržavljenja ni bila zaplemba ter da pravica do nadomestila za nedvomno krivično odvzeto premoženje po ZDen, ni izključena. Pač pa revizijsko sodišče ne soglaša s presojo sodišč prve in druge stopnje o zastaranju terjatve: zastaralni rok ni mogel pričeti teči že z dnem izdaje odločbe o denacionalizaciji 21.5.1998, pač pa šele, ko je le-ta postala pravnomočna, to je, kot izhaja iz klavzule pravnomočnosti, odtisnjene na njej, 11.6.1998. Do vložitve tožbe 5.6.2003 petletni zastaralni rok ni potekel ne glede na to, da tožniki pretrganja zastaranja s pripoznavo temelja zahtevka niso izkazali.

9. Ker zahtevek ni neutemeljen že zaradi zastaranja, vprašanje pasivne legitimacije tožene stranke ni nepomembno, kot je menilo drugostopenjsko sodišče. Vendar iz razlogov njegove sodbe izhaja, da je ne glede na to pritožbene trditve o obstoju pasivne legitimacije tožene stranke, ki jo je prvostopenjsko sodišče zanikalo, ocenilo za neutemeljene.(2) Revizijsko sodišče sodiščema prve in druge stopnje pritrjuje. ZDen sicer ni določil, kdo so zavezanci za plačilo odškodnine iz drugega odstavka 72. člena. Rešitev sodne prakse je jasna: pasivno legitimiran za plačilo odškodnine je tisti, ki mora premoženje (od katerega je imel koristi) vrniti, torej denacionalizacijski zavezanec.(3) Zavezanec za vrnitev je bil v konkretnem primeru, kot je določeno v odločbi o denacionalizaciji, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Po določbi prvega odstavka 20. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov je namreč sklad zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov prejšnjim lastnikom v skladu s predpisi o denacionalizaciji. Očitek zmotne uporabe materialnega prava je torej neutemeljen.

10. Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): RS je namreč v odgovoru na tožbo prerekala svojo pasivno legitimacijo s trditvijo, da sta bila zavezanca za vrnitev pravnemu predniku tožnikov zaplenjenega premoženja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in Mestna občina Novo mesto.

Op. št. (2): Ob tem, ko sta bili na pritožbeni stopnji sporni le pravica do odškodnine po ZDen (vključno z zastaranjem odškodninske terjatve) in pasivna legitimacija tožene stranke, je zapisalo: »Trditve v pritožbi, da je tožena stranka v vsakem primeru odgovorna tožeči stranki za nastalo škodo, so neutemeljene, prav tako, da njen zahtevek ni zastaran.« Op. št. (3): Glej na primer odločbo II Ips 45/2010.