Če bi sodišče v tej zadevi razsodilo vsebinsko o stvari sami, bi kršilo zapoved iz drugega odstavka 333. člena ZPP, po kateri mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena, in če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Omenjena 11. točka drugega odstavka 354. člena ZPP pa opredeljuje kršitev takšne prepovedi kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Torej tudi, če bi se sodišče zmotilo in bi tožbo neutemeljeno zavrglo, ne bi šlo za kršitev omenjene 11. točke.
O kakšni napotitvi na pravdo niti o sugestiji zanjo ni bilo govora. Pa celo, če bi šlo za napotitev na pravdo in bi se v njej ugotovilo, da je bilo o stvari že pravnomočno razsojeno, bi moralo sodišče tožbo navzlic napotitvi zavreči. Z napotitvijo je le izkazana pravna korist za tožnika pri ugotovitveni tožbi in zato te koristi ni potrebno preizkušati (187. člen ZPP), ne pa kaj več.
Kljub že razsojeni stvari bi sicer tožeča stranka lahko uveljavljala, da je del parcele tožene stranke njen, vendar le, če bi zatrjevala drugačno dejansko podlago svoje tožbe zaradi dejstev, ki so nastopila po razsoji v prejšnjih zadevah. "Pravno veljavna prenosna listina (izročilna pogodba) in tudi kasneje dolgoletno uživanje", na kar se sklicuje tožena stranka, je sicer res lahko podlaga za uveljavitev močnejše pravice, vendar je to tožeča stranka zatrjevala že v prejšnjih pravdah.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo in njuni dopolnitvi. Z njo sta namreč tožnika želela, naj se ugotovi, da je del parcele št. 448/1 k.o. ... njuna last. Tožnik sta v zadevi P 128/82 že vložila tožbo za ugotovitev lastninske pravice in priznanje posesti te parcele, pa je bila tožba zavržena, ker je bilo že v zadevi P 1046/72 pravnomočno odločeno, da tožnika nista lastnika te parcele. V nepravdnem postopku N 49/90 je sodišče določilo mejo med parcelama št. 448/1 in 448/2, pri čemer se mapna meja ni spremenila in je obseg parcele 448/1 ostal isti. O stvari je bilo torej že razsojeno.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno, pri čemer je pojasnilo še, da je bila sodba P 1046/72 izvršena, saj je del prvotne parcele št. 448 dobil drugo parcelno številko in to je tožeča stranka v navedenih pravdah navajala kot celoto, ne da bi kaj ločila kakšen njen del.
Proti temu sklepu sta tožnika vložila revizijo iz vseh razlogov po 385. členu zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, naj vrhovno sodišče razveljavi sklepa nižjih sodišč in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo razpravljanje in razsojo. Trdi, da je prvo sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 11. in 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ker ni pravilen "zaključek" nižjih sodišč, da je bilo o zadevi že odločeno. Nesporno je bila v nepravdnem postopku N 49/90 določena meja po zadnji mirni posesti, zaradi česar je mogoče v pravdi uveljavljati močnejšo pravico. V prejšnjih pravdah je bil spor o nepremičninah v okviru katastrskih in zemljiškoknjižnih številk, nikoli pa ni bil spor glede objektivnega in dejanskega obsega spornih nepremičnin v naravi. V tej pravdi gre za "vprašanje obsega do sedaj formalne parcelne številke s formalnim obsegom tudi v naravi". Ker je bila meja v nepravdnem postopku določena po zadnji mirni posesti, je očitno, da se je meja premaknila.
Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njen ni izjavilo.
Revizija ni utemeljena.
Revidenta se motita, ko menita, da sta nižji sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Ta predpis določa, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno. Ta določba kakor tudi vse druge iz drugega odstavka 354. člena ZPP ne urejajo, kako mora sodnik oziroma sodišče ravnati med postopkom, marveč le opredeljujejo kot absolutne kršitve, če je sodišče kršilo nekatere določbe, ki jih vsebujejo drugi členi ZPP. Ali konkretno, če bi sodišče v tej zadevi razsodilo vsebinsko o stvari sami, bi kršilo zapoved iz drugega odstavka 333. člena ZPP, po kateri mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena, in če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Omenjena 11. točka pa opredeljuje kršitev takšne prepovedi kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Torej tudi, če bi se sodišče zmotilo in bi tožbo neutemeljeno zavrglo, ne bi šlo za kršitev omenjene 11. točke.
Ne gre niti za kršitev 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Prvič, revizija zmotno omenja, da je nepravdno sodišče napotilo tožečo stranko na pravdo. V zvezi s tem je le skladno s 137. členom zakona o nepravdnem postopku zapisalo v izrek svojega sklepa N 49/90-17, da lahko vsaka stranka uveljavlja močnejšo pravico v pravdi, ni pa nobene med njima napotilo na pravdo. Še več, instančno sodišče je v tej nepravdni zadevi celo opozorilo, da je bilo o sporni površini že pravnomočno razsojeno (3. stran odločb I Cp 289/92). O kakšni napotitvi na pravdo niti o sugestiji zanjo ni bilo govora. Pa celo, če bi šlo za napotitev na pravdo in bi se v njej ugotovilo, da je bilo o stvari že pravnomočno razsojeno, bi moralo sodišče tožbo navzlic napotitvi zavreči. Z napotitvijo je le izkazana pravna korist za tožnika pri ugotovitveni tožbi in zato te koristi ni potrebno preizkušati (187. člen ZPP), ne pa kaj več. Drugič, revizija razen splošne trditve, da sklepa ni mogoče preizkusiti, ne pokaže na tiste njegove dele, ki takšnega preizkusa ne bi bili sposobni. Revizijsko sodišče takšnih pomanjkljivosti ni dolžno niti ne sme samo ugotavljati po uradni dolžnosti. Edine procesne kršitve, ki je deležna takšnega preizkusa (iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP), pa ni ugotovilo.
Odločitev nižjih sodišč je tudi sicer pravilna. Samovoljna je namreč revizijska trditev, da se je z ureditvijo mejnega spora meja med omenjenima parcelama spremenila. Celo v izreku sklepa N 49/90-17, v celoti potrjenega z instančno odločbo, je ugotovljeno, da se "s tako določeno mejo zapis mapne meje ne spremeni". To revizijsko stališče je torej zmotno. Prav ima sicer revizija, da je bil predmet spora v prejšnjih pravdah parcela tožencev (oziroma njune pravne prednice) v celoti, v tej pravdi pa naj bi šlo le za del te parcele. Vendar je bila že v zadevi P 1046/72 ugotovljena površina parcele (stara parc. št. 448) v izmeri 698 m2, in ta odločitev izpeljana v katastru z zarisom meje in novim oštevilčenjem parcel. Ta meja je bila tudi v nepravdnem postopku zaradi mejnega spora prenešena v naravo in nova meja v njem določena sicer po zadnji mirni posesti, ki pa se z vsem ujema z mejo po katastru. V tej pravdi uveljavljana sporna površina (z dopolnitvijo tožbe celo več kot podvojena) je potemtakem del parcele s površino, o kateri je bilo pravnomočno odločeno in ki se ujema s površino po določitvi meje v nepravdnem postopku. Kljub že razsojeni stvari bi sicer tožeča stranka lahko uveljavljala, da je del parcele tožene stranke njen, vendar le, če bi zatrjevala drugačno dejansko podlago svoje tožbe zaradi dejstev, ki so nastopila po razsoji v prejšnjih zadevah. "Pravno veljavna prenosna listina (izročilna pogodba) in tudi kasneje dolgoletno uživanje", na kar se sklicuje tožena stranka, je sicer res lahko podlaga za uveljavitev močnejše pravice, vendar je to tožeča stranka zatrjevala že v prejšnjih pravdah. Ko pa revizija poudarja, da bi morali sodelovati v tej zadevi vrhunski geodetski strokovnjaki, prehaja na v revizijskem postopku prepovedano področje dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP; mimogrede: takšen dokazni predlog poprej ni bil podan) ali pa celo meri na spremembo tožbe.
Po povedanem reviziji tudi glede same odločitve o zavrženju tožbe zaradi že razsojene stvari ni mogoče pritrditi. Sodišče je zato neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen in četrti odstavek 400. člena ZPP).