Jedro

Tožnik je na podlagi izdanih odredb toženke opravil poti v druge kraje, kar niso bile poti na delo na sedež delodajalca oziroma v kraj dela, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je te poti pravilno štelo kot službene poti po 205. členu KPDŽP in posledično tožniku prisodilo razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela ter povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku za obdobje od avgusta 2014 do marca 2017 izplačati razliko med povračili stroškov prevoza na delo in iz dela in povračili stroškov za uporabo lastnega avtomobila v službene namene (kilometrino) v višini 2.718,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, od 16. dne v naslednjem mesecu do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo (točka I izreka). Zaradi delnega umika tožbe je postopek delno ustavilo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti 955,32 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se pritožuje toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni uporabilo 82. člena KPDŽP, ki ureja polni delovni čas in režijska potovanja (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je zmotno uporabilo člen 31 ZDR-1. V odredbah je bilo dogovorjeno, kar je bilo možno. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na dopis sindikatu z dne 22. 11. 2011, češ da iz njega izhaja, da so delavci upravičeni do spornih stroškov. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela je predmet avtonomne ureditve. Odredbe, s katerimi delodajalec, kot je toženka v konkretnem primeru, odredi delo v določenem kraju, ne morejo biti predmet sodne presoje. Odredbam tožnik niti ni ugovarjal in jih ni izpodbijal. Sodišče je napačno presodilo naravo Navodila .... Upoštevaje tretji odstavek 215. člena KPDŽP se šteje, da je to, kar navodilo ureja, urejeno s kolektivno pogodbo. Pri razlagi kolektivne pogodbe je bistvena pogodbena volja pogodbenih strank. Če sta pogodbeni stranki soglasni glede vsebine kolektivne pogodbe, sodišče ne more ugotavljati njene prave vsebine. Navodilo ... ima enako pravno moč kot kolektivna pogodba. Sodišče torej ni upoštevalo določb kolektivne pogodbe oziroma jih je uporabilo zmotno. Odločitev bi moralo sprejeti na podlagi navodila. Potrebno je upoštevati tudi sklep Komisije za razlago KPDŽP z dne 19. 12. 2017. Ta komisija daje na podlagi 17. člena KPDŽP obvezne razlage kolektivne pogodbe. Za Navodilo ... se ni zahtevalo, da bi moralo biti, da bi veljalo, objavljeno v Uradnem listu Republike Slovenije, saj gre za splošni akt delodajalca (Pdp 153/2015). Odredbe o opravljanju drugega dela so bile tožniku izdane v času modernizacije toženke, ko je bilo ukinjenih več delovnih mest in bi bilo nesmiselno sklepati novo pogodbo o zaposlitvi.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da 82. člen KPDŽP ureja delovni čas. Kot delovni čas določa čas režijskega potovanja, ki se nanaša na mobilne delavce. 33. člen ZDR-1 pod določenimi pogoji dopušča delodajalcu, da delavcu odredi delo v drugem kraju. Ti pogoji niso bili izpolnjeni. Navodilo ... iz leta 2011 in 2014 ne opredeljuje višine povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Drugačna vsebina Navodila ... je posledica predhodnih sodnih sporov. Določba Navodila ..., da delavcu v primeru odredbe o opravljanju dela v drugem kraju pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, se nanaša na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kar je predmet kolektivne pogodbe. Sodišče pravilno ni upoštevalo sklepa Komisije za razlago KPDŽP z dne 19. 12. 2017. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v smislu neobrazloženosti sodbe, češ da se ni opredelilo do uporabe 82. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP; Ur. l. RS, št. 95/2007 in nadalj.), kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj določba 82. člena KPDŽP, ki v četrtem odstavku določa, kdaj gre za režijsko potovanje, v tretjem odstavku pa, kaj se poleg opravljanja dela šteje v poln delovni čas (npr. režijsko potovanje), ni pomembna za odločitev. Režijsko potovanje je vsako potovanje v odhodu in povratku iz mesta nastopa na delo in nazaj, ki je potrebno zaradi izvršitve posameznih del in nalog. Pri tožniku ni šlo za takšno potovanje, ampak mu je bilo odrejeno opravljanje drugega dela.

7. Tožnik je na podlagi izdanih odredb toženke opravil poti v druge kraje, kar niso bile poti na delo na sedež delodajalca oziroma v kraj dela, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je te poti pravilno štelo kot službene poti po 205. členu KPDŽP in posledično tožniku prisodilo razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela ter povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP. Tožnik odredb ni izpodbijal, njihova veljavnost ni ovira za priznanje dosojenih zneskov.

8. Po 31. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (VIII Ips 23/2016). Službena pot je tista pot, ki ne predstavlja rednega dela v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi (X Ips 387/2011).

9. Navodilo ..., ki ga izpostavlja pritožba, je bilo sprejeto na podlagi petega odstavka 204. člena KPDŽP, ki določa, da se kriteriji za ugotavljanje možnosti prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi določijo s splošnim aktom. Iz naslova navodila izhaja, da se nanaša na pogoje in način obračunavanja povračila za prevoz na delo in z dela. Vendar pa v primeru tožnika ni šlo za prevoz na delo in z dela, ampak za službeno pot. Pritožba neutemeljeno prikazuje vsebino navodila kot da gre za zavezujočo materijo kolektivne pogodbe. Komisija za razlago KPDŽP je res 19. 12. 2017 sprejela mnenje in ugotovitveni sklep, da sta se navodili uporabljali za določitev višine povračila za prevoz na delo in z dela za opravljanje dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi in odredbe o opravljanju drugega dela, ter da sta v skladu z določbo 49. člena KPDŽP. Vendar pa po 17. členu KPDŽP Komisija za razlago razlaga kolektivno pogodbo in daje priporočila. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, predloženo mnenje in ugotovitveni sklep ni razlaga kolektivne pogodbe, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca. Navedena komisija ni pristojna za presojo, ali je akt posameznega delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo ali ne. To je lahko predmet kolektivnega delovnega spora (6. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), za kar pa v tem sporu ne gre.

10. Medtem ko Navodilo A. ... niti ni določalo, da delavcu v primeru odredb, kot jih je izdajala toženka, pripada povračilo stroškov prihoda na delo in z dela, pa je Navodilo B. že vsebovalo določbo, da se tudi za opravljanje dela po odredbah iz 49. člena KPDŽP plačuje povračilo za prevoz na delo in z dela. Vendar toženka s tem ni določala kriterijev v skladu s 5. odstavkom 204. člena KPDŽP, ampak je po pravilni presoji soodišča prve stopnje z enostrankim aktom nedopustno razširila področje uporabe tudi na primere opravljanja dela na podlagi odredbe o opravljanju drugega dela, izdanih po 49. členu KPDŽP. Sodišče prve stopnje se je ob tem utemeljeno sklicevalo tudi na 5. člen Zakona o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. RS, št. 43/06) ter tretji odstavek 9. člena ZDR-1. Ne drži torej, da ima navedeno navodilo enako moč kot kolektivna pogodba, ter da naj bi sodišče kršilo avtonomijo strank.

11. Za odločitev niso pomembne pritožbene navedbe, da s tožnikom ni bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi. Prav tako ne držijo navedbe, da naj bi se sodišče sklicevalo na dopis z dne 22. 12. 2011, češ da iz tega dopisa izhaja, da so delavci upravičeni do vtoževanih stroškov. Sodišče prve stopnje je le v dokaznem sklepu sodbe (poleg naštevanja drugih izvedenih dokazov) navedlo, da je izvedlo ta dokaz (A 107), v bistvenem delu obrazložitve sodbe, ki vsebuje dokazne zaključke in materialnopravno presojo, pa se sodišče na navedeno listino ni sklicevalo.

12. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) povrniti 375 točk za odgovor na pritožbo, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 280,00 EUR (prvi odstavek 154. člena, 155. in 165. člena ZPP).