Jedro

Kolikor učinkuje prenos denarne terjatve, izvirajoče iz gospodarske pogodbe kljub pogodbeno dogovorjeni prepovedi prenosa, učinkuje tudi prenos terjatve v zavarovanje kljub takšni prepovedi.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki glavnico v znesku 41.799,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2007 do plačila; zavrnilo višji tožbeni zahtevek; toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki izvršilne stroške v znesku 566,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2007 dalje ter nadaljnje pravdne stroške v znesku 2.328,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje; v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru.

Proti navedeni sodbi je glede 1. in 3. odst. izreka, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne tožbeni zahtevek tudi v navedenem delu ter da tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke. Trdi, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede višine terjatev. Tožena stranka je že vse od ugovora dalje navajala, da je bil v obeh podizvajalskih pogodbah, ki jih je upoštevati pri opredeljevanju višine terjatev, določen specifičen način obračuna, ki je v gradbeništvu običajen. Izvajalca sta s posameznimi situacijami bila dolžna obračunati vrednost 90% vrednosti opravljenih del, preostali del pa se obračuna s končno situacijo po uspešnem tehničnem pregledu objekta in primopredaji del naročniku (1. odst. 6. čl. podizvajalskih pogodb). Izvajalca P. d.o.o. in R. d.o.o. pa sta mimo pogodbenih določb zaračunavala dela v obsegu 100%. Da je temu tako, izhaja iz situacij, kjer ni izdelan prikaz obračuna v obsegu 90 %, kakor tudi iz predlogov za kompenzacije, kjer je tožena stranka upoštevala zgolj pogodbeno možno višino obračunanih zneskov. Navedbo, da je tožena stranka priznala vse zneske iz vtoževanih začasnih situacij, ki jo je tekom postopka podala tožeča stranka in ki ni resnična, sodišče ni preverilo. Glede na dikcijo 3. čl. pogodb o zastavi ni ugovarjati stališču sodišča prve stopnje, da gre pri konkretnih poslih za odstop v zavarovanje (fiduciarna cesija). Četudi je odstop v zavarovanje urejen v 426. čl. OZ, gre pri navedenem za posebno obliko zavarovanja obveznosti in ne za posebno obliko odstopa terjatev. Prav zato je zakonodajalec štel za potrebno, da v 2. odst. 207. čl. SPZ določi, da se za fiduciarno cesijo smiselno uporabljajo določila o odstopu terjatve. Torej se tudi določbe I. oddelka VI. poglavja OZ uporabljajo smiselno, zaradi česar je stališče sodišča glede uporabe 4. odst. 417. čl. OZ tudi v konkretnem primeru pravno zmotno, ker je to določbo uporabilo avtomatično, ne pa smiselno. Ob tem je opozoriti na stališče teorije, da se določba 417. čl. OZ smiselno uporablja le v obsegu, ko le-ta določa, katere terjatve so lahko predmet cesije, torej tudi fiduciarne cesije. Dejansko gre za uporabo zgolj določbe 1. odst. 417. čl., ne pa tudi za uporabo določb drugih odstavkov istega člena. Opozarja tudi na 7. čl. podizvajalskih pogodb, v skladu s katerimi je prenos terjatev iz teh pogodb dovoljen samo s pisno privolitvijo naročnika. V postopku je bilo ugotovljeno, da pisne privolitve naročnika – tožene stranke ni bilo in zato tožena stranka že ves čas zatrjuje, da prenos terjatve v zavarovanje ni upošteven, tožena stranka pa tudi ni bila nikoli zaprošena, da poda pisno privolitev. Določba je vsebinsko razumljiva, saj sta bili stranki podizvajalskih pogodb v specifičnem razmerju, hkrati upnik in dolžnik in prav zato je bil prenos terjatve (tudi v okviru fiduciarne cesije) pogojen s pisno privolitvijo naročnika. Ne glede na to, da tožena stranka k podaji konkretnega soglasja ni bila pozvana, pa je iz obvestila tožene stranke z dne 4.1.2009 (verjetno prav: 4.1.2007) razvidno, da soglasja ni dala oziroma je „zavrnila zastavo terjatev“. Tako je tudi po 4.1.2007 glede na podizvajalske pogodbe ostalo dolžniško – upniško razmerje nespremenjeno in bi bilo treba upoštevati s strani tožene stranke izražen pobot nasproti terjatvam upnikov. Temeljni razlog za nasprotovanje tožene stranke zahtevku tožeče stranke je v tem, da so terjatve zastavnih dolžnikov do tožene stranke bile že pred časom sklepanja pogodb o zastavi predvidene za pobot s terjatvami, ki jih je imela tožena stranka do zastavnih dolžnikov, čeprav tega ni bilo razumeti tako, da podizvajalec ne bi prejel nikakršnega plačila oziroma da bi delal v celoti brez plačila. Sodišče se je pri tem postavilo na stališče, da je pomembno, kdaj je bila tožena stranka obveščena o zastavi, ter da po tem trenutku poboti niso bili več možni, vendar je v zvezi s tem zmotno uporabilo materialno pravo. 2. odst. 315. čl. OZ namreč določa v primeru pobota z odstopljeno terjatvijo, da lahko dolžnik odstopljene terjatve pobota s prevzemnikom tudi svoje terjatve do odstopnika, ki jih je pridobil pred obvestilom o odstopu, pa rok za njihovo izpolnitev še ni zapadel takrat, ko je bil obveščen o odstopu, vendar le, če zapade ta rok pred rokom za izpolnitev odstopljene terjatve ali hkrati z njim. To pa se je zgodilo v konkretnem primeru. Nesporno je, da je bil ves material dvignjen (in je torej tožena stranka pridobila terjatev do zastavnega dolžnika) pred sklenitvijo pogodb o zastavi, in da je velika večina računov zapadla v plačilo pred sklenitvijo pogodb o zastavi oziroma pred prejemom obvestila. Torej dejstvo, da so začasne situacije zapadle v plačilo ter da so se s tem stekli pogoji za pobot šele po prejemu obvestil o zastavi v tem sporu ni odločilno. Pripomniti je, da je zadnji del obrazložitve podan zgolj za primer, v kolikor tožena stranka pritožbenega sodišča ne bi prepričala z navedbami v predhodnem delu obrazložitve.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek temelji na štirih pogodbah o zastavi (dalje: zastavne pogodbe), iz katerih izhaja, da ima zastavitelj (družba R. d.o.o. oziroma P. d.o.o.) terjatev do svojega dolžnika (tožene stranke v tem sporu) iz naslova opravljenih storitev po določenih začasnih situacijah, temelječih na podizvajalskih pogodbah, za določene zneske in s konkretnimi datumi zapadlosti v plačilo. Pritožnica utemeljeno opozarja, da stranke podizvajalskih pogodb niso v njih določile prepovedi prenosa denarnih terjatev, ampak so dejansko določile možnost njihovega prenosa pod pogojem pisne privolitve tožene stranke. Vendar pa v obravnavanem primeru pritožnica ne trdi, da je bila pripravljena svojim pogodbenim strankam takšno privolitev za prenos oziroma zastavitev dati, prav nasprotno, sama se je sklicevala na svoj dopis z dne 4.1.2007, iz katerega izhaja, da je zavrnila zastavitev terjatev. Pogojevanje prenosa oziroma zastavitve s soglasjem nasprotne stranke, katero ni podano, pa ne more pomeniti nič drugega kot prepoved prenosa (oziroma zastavitve). Sodišče prve stopnje pa po izvedenem dokaznem postopku tudi ni ugotovilo, da bi med strankami podizvajalskih pogodb prišlo do izrecnega dogovora o tem, da se izvajajo plačila (zgolj) na podlagi kompenzacij (podizvajalske pogodbe so le dopuščale takšno možnost), tožena stranka ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu niti ne izpodbija.

Kot poseben primer odstopa terjatev ureja Obligacijski zakonik (OZ) v 426. čl. odstop v zavarovanje, pri katerem pa gre po vsebini za posebno obliko zavarovanja obveznosti, ki jo natančneje določa Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 207. do 209. čl. in med drugim v 2. odst. 207. čl. tudi, da se za fiduciarno cesijo smiselno uporabljajo določila o odstopu terjatve.

V poglavju, ki ureja odstop terjatve s pogodbo (cesija), OZ v 2. odst. 417. čl. določa, da če sta se dolžnik in upnik dogovorila, da upnik ne bo smel prenesti terjatve na drugega, prenos nima pravnega učinka. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje glede na ugotovitev, da so (podizvajalske) pogodbe, ki sta jih sklenila zastavitelja s toženo stranko, gospodarske pogodbe, ob upoštevanju 4. odst. 417. čl. OZ zaključilo, da takšen prenos kljub temu učinkuje. Pritožnica trdi, da je navedeno pravno stališče sodišča prve stopnje zmotno, ker da je citirano določilo uporabilo avtomatično, ne pa smiselno, kot to določa 2. odst. 207. čl. SPZ. Pritožbeno sodišče se ne pridružuje stališču pritožnice; ob tem, da smiselna uporaba nekega zakonskega določila omogoča tudi njegovo uporabo na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je na podlagi sklepanja od večjega na manjše, mogoče zastopati stališče, da v kolikor učinkuje prenos denarne terjatve, izvirajoče iz gospodarske pogodbe kljub pogodbeno dogovorjeni prepovedi prenosa, učinkuje tudi prenos terjatve v zavarovanje kljub takšni prepovedi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se terjatve tožeče stranke nanašajo na posamezne začasne situacije, katere so predmet posameznih zastavnih pogodb. Na podlagi pravilno izstavljene začasne situacije je nastala samostojna denarna obveznost, ki je dospela v plačilo v dogovorjenem roku po izstavitvi situacije, v kolikor ta ni bila v roku zavrnjena. To je sodišče prve stopnje povzelo iz podizvajalskih pogodb, sklenjenih med toženo stranko in zastavitelji terjatev (podizvajalci). V tem delu se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe.

Obveznost naročnika pri podjemni pogodbi (pa tudi pri gradbeni pogodbi kot vrsti takšne pogodbe), je plačilo s strani izvajalca opravljenega dela. Ta njegova obveznost nastopi, ko izvršeno delo pregleda in ga potrdi, razen če ni drugače določeno (3. odst. 642. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). V obravnavanem primeru je bilo med strankama določeno, da je tožena stranka dolžna plačati začasne situacije, če jih ni v roku zavrnila, od konkretno obravnavanih začasnih situacij je tožena stranka eno zavrnila po poteku roka, ostalih pa ne, zato je nastopila njena plačilna obveza do podizvajalca; vendar pa ne za celoten znesek, vsebovan v začasnih situacijah, glede na to, da pritožnica utemeljeno opozarja, da je skladno s pogodbo v plačilo zapadlo le 90% vrednosti opravljenih del, do preostalega deleža pa je bil podizvajalec upravičen šele po primopredaji del naročniku. Torej preostali znesek (varščina) ni zapadel v plačilo hkrati s preostalim zneskom po začasnih situacijah, tožeča stranka pa ni niti navedla, kdaj naj bi se to zgodilo (vezano na primopredajo del). Glede na to ima pritožnica prav, da so lahko bili predmet zastavnih pogodb le zneski v višini 90 % vrednosti del po začasnih situacijah. Vendar pa pritožba v tem delu ni v sprejemljivi meri konkretizirana, da bi jo bilo mogoče upoštevati. Gre za to, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi konkretno navedlo, kolikšni zneski in po katerih začasnih situacijah so bili predmet posamičnih zastavnih pogodb. Takšen pristop sodišča prve stopnje k reševanju zadeve je terjal od pritožnice, da tudi ona konkretno navede, kolikšna je po njenem mnenju prava višina zastavljenih terjatev. Vendar pa tega ni storila, zato njenih trditev v tem delu ni mogoče upoštevati, glede na to, da pritožbenega razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti.

Glede na določilo 421. čl. OZ, ki določa, da lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop, in glede na določilo 315. čl. OZ (1. odst.), da lahko dolžnik odstopljene terjatve uveljavlja v pobot s prevzemnikom tiste svoje terjatve, ki bi jih lahko do obvestila o odstopu pobotal z odstopnikom, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju datuma, ko je bila tožena stranka obveščena o zastavitvi terjatev (4.1.2007), ugotavljalo, ali so do navedenega datuma zapadle v plačilo tako terjatve tožeče stranke kot tudi (proti)terjatve tožene stranke. Pri tem je ugotovilo, da do srečanja (obeh) terjatev pred obvestilom o zastavitvi ni prišlo, ker so vse terjatve po zastavnih pogodbah oziroma začasnih situacijah zapadle v plačilo po obvestilu o zastavitvi terjatev. Tožena stranka ima prav, da v tem sporu (lahko tudi) ne bi bilo odločilno dejstvo, da so začasne situacije zapadle v plačilo šele po prejemu obvestil o zastavitvi. V zvezi s tem utemeljeno opozarja na 2. odst. 315. čl. OZ, ki določa, da lahko dolžnik odstopljene terjatve s prevzemnikom pobota tudi tiste svoje terjatve do odstopnika, ki jih je pridobil pred obvestilom o odstopu, pa rok za njihovo izpolnitev še ni zapadel takrat, ko je bil obveščen o odstopu, vendar le, če je zapadel ta rok pred rokom za izpolnitev odstopljene terjatve ali hkrati z njim. Vendar pa pritožbenih trditev v tem delu ni mogoče upoštevati, ker ni tožena stranka konkretno navedla, katere so tiste njene terjatve, ki so zapadle v plačilo pred prejemom obvestila o zastavitvi (navedla je le, da je velika večina računov zapadla v plačilo pred tem oziroma pred sklenitvijo pogodb o zastavi), ravno tako pa ni navedla, katere so tiste njene terjatve, ki so zapadle v plačilo po prejemu obvestila o zastavitvi, vendar pa pred rokom za izpolnitev zastavljene terjatve ali hkrati z njim.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.