Up-687/02 - 4

9. 5. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 22. aprila 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 619/2002 z dne 18. 7. 2002 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 1675/2000 z dne 20. 3. 2002 in zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 328/2002 z dne 18. 9. 2002 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 188/2001 z dne 31. 1. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

S sklepom št. I Up 619/2002 z dne 18. 7. 2002 je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožničino pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča št. U 1675/2000 z dne 20. 3. 2002, s katerim je to sodišče zavrglo pritožničino tožbo zaradi molka upravnega organa prve stopnje in varstva ustavnih pravic. S sklepom št. I Up 328/2002 z dne 18. 9. 2002 je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožničino pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča št. U 188/2001 z dne 31. 1. 2002 o odmeri sodne takse.

Pritožnica izpodbija navedene odločitve in zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 24. in 33. člena Ustave ter 6., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP). Sodišču očita, da je o zadevah odločalo na nejavni seji brez strank in brez glavne obravnave. Navaja, da je tožbo vložila zaradi denacionalizacije in zatrjuje, da naj bi šlo pri odločanju za diskriminacijsko ravnanje sodišč. Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 619/2002 z dne 18. 7. 2002 naj bi bil krivičen, saj naj bi bilo jasno, da gre za pravnomočne odločitve iz let 1998 in 1999. V zvezi z odločitvijo o odmeri sodnih taks pa pritožnica navaja, da z njo "ne more soglašati", ker naj bi sodišče ne moglo reči, da navedb o nepoštenem in krivičnem ravnanju ne bo povzemalo, ker da gre za drugo odločitev. Meni, da gre za odločanje o isti zadevi. Ustavnemu sodišču predlaga tudi, naj odloči, ali je v denacionalizacijskih postopkih na prvi stopnji pristojna odločati Upravna enota Ljubljana ali Upravna enota Ljubljana, izpostava Ljubljana. Meni namreč, da "izpostava" ni prvostopenjski upravni organ.

B.

Navedbe pritožnice o "izpostavi" kot neobstoječem upravnem organu ne morejo biti predmet ustavne pritožbe zoper izpodbijane sklepe. V zvezi s predlogom, naj odloči o pristojnosti za odločanje o denacionalizaciji, Ustavno sodišče zgolj pojasnjuje, da je izpostava oblika teritorialne organiziranosti uprave, Ustavno sodišče pa ni pristojno za odločanje o pristojnosti med upravnimi organi.

Ustavno sodišče tudi ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Pritožnica sicer zatrjuje kršitev številnih pravic in temeljnih svoboščin, vendar jih z navedbami, s katerimi jih utemeljuje, ne izkaže. V ustavni pritožbi namreč izraža predvsem nestrinjanje z izpodbijanimi odločitvami in pojasnjuje svojo razlago prava in pravne ureditve.

Zatrjevanih kršitev ne more utemeljiti niti z očitkom, da Upravno sodišče ni opravilo glavne obravnave. Že Vrhovno sodišče je s sklepom št. I Up 619/2002 z dne 18. 7. 2002 pritožnici pojasnilo, da je šlo pri sklepu Upravnega sodišča št. U 1675/2000 za odločitev o zavrženju tožbe po 34. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - ZUS). Pritožnica pa ne pojasni, zakaj meni, da bi moralo sodišče zaradi predhodnega preizkusa tožbe opraviti glavno obravnavo, temveč vztraja pri svojem očitno zmotnem prepričanju o učinkih pravnih sredstev, ki jih je uporabila.

V sklepu št. I Up 328/2002 z dne 18. 9. 2002 je Vrhovno sodišče pritožnici pojasnilo, da v sporu, za katerega je bilo odločeno o odmeri sodnih taks (tj. v sporu št. U 188/2001), ni šlo za denacionalizacijski postopek, in da zato ni bilo mogoče uporabiti določbo 71. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - ZDen). Ustavne pritožbe zoper navedeni sklep pa pritožnica ne more utemeljiti zgolj z zatrjevanjem, da je tožbo zaradi ničnosti odločbe o parcelaciji vložila zaradi denacionalizacije. Ustavne pritožbe ne more utemeljiti niti z zatrjevanjem, da je bilo v upravnem sporu, v katerem je bila njena tožba zavržena, odločeno nepravilno in brez glavne obravnave. Iz navedb v ustavni pritožbi je namreč razvidno, da pritožnica zmotno meni, da lahko v postopku o odmeri sodnih taks (ker da gre za isto zadevo) napada odločitve, ki so bile sprejete v upravnem sporu.

Ker z izpodbijanimi sklepi očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan