Jedro

Pogodba o upravljanju z upravnikom je sklenjena, ko jo podpišejo upravnik in lastniki, ki imajo več kot 50 % solastniških deležev na večstanovanjski stavbi, pravno razmerje med etažnimi lastniki in upravnikom se vzpostavi s sklenitvijo pogodbe o opravljanju upravniških storitev. Ko je pogodba o upravljanju sklenjena, zavezuje vse etažne lastnike, v primeru spremembe lastništva nepremičnine pa tudi njihove pravne naslednike.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 173958/2014 z dne 18. 12. 2014 v prvem odstavku izreka v veljavi za znesek 1.094,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so te določene v I. točki izreka. V II. točki izreka je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v prvem odstavku izreka za znesek 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od posameznih zneskov po 3,00 EUR, kot je to razvidno iz II. točke izreka, ter je v tem delu zahtevek zavrnilo. Navedeni sklep o izvršbi je vzdržalo v celoti v veljavi v tretjem odstavku izreka (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta toženca dolžna tožniku plačati nadaljnje stroške postopka v znesku 347,59 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženca. Predlagata, da sodišče sodbo v celoti razveljavi. Vztrajata na svojih navedbah iz ugovora zoper sklep o izvršbi. Nikoli nista prejela obvestil o dolgu do tožeče stranke, prav tako nimata podpisane pogodbe o upravljanju storitev za njiju. Nista vedela za dolg in da denarna sredstva za njiju zalaga mesečno tožnik. Kratene so jima bile osnovne pravice. Smatrata, da je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker torej sodbe v sporu majhne vrednosti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati, so pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, nedovoljene in neupoštevne.

6. Glede upravnika in pogodbe o upravljanju storitev, ki veže tudi toženca, je sodišče prve stopnje navedlo razloge v 9. in 10. točki obrazložitve. Ugotovilo je, da je v konkretnem primeru tožnik upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu ... 7, ..., na podlagi pogodbe št. 115/92 o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem stanovanjske hiše …. 1, 3, 5, 7. Pogodba o upravljanju z upravnikom je sklenjena, ko jo podpišejo upravnik in lastniki, ki imajo več kot 50 % solastniških deležev na večstanovanjski stavbi, pravno razmerje med etažnimi lastniki in upravnikom se vzpostavi s sklenitvijo pogodbe o opravljanju upravniških storitev. Ko je pogodba o upravljanju sklenjena, zavezuje vse etažne lastnike, v primeru spremembe lastništva nepremičnine pa tudi njihove pravne naslednike. Sodišče je ugotovilo, da sta toženca solastnika stanovanja v navedeni stavbi, zato pogodba o upravljanju zavezuje tudi njiju. Izpodbijanje takšnega dejanskega zaključka je torej nedopustno, stališče tožencev, da ju pogodba ne zavezuje, ker je nista podpisala in da odnos ni urejen, pa je, glede na obrazloženo, tudi materialnopravno zmotno.

7. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da toženca nista prerekala trditev tožnika, da je obratovalne stroške plačal iz lastnih sredstev, navedeno dejstvo se zato šteje za priznano, dejstvo poravnavanja obveznosti dobaviteljem pa je izhajalo tudi iz predložene listinske dokumentacije. Sodišče je materialnopravno pravilno zaključilo, da sta toženca dolžna tožniku plačati stroške, ki jih je tožnik založil oziroma plačal namesto njiju, na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. Del vtoževanega zneska, ki predstavlja plačilo za delo upravnika, pa je utemeljen na pogodbeni podlagi - pogodbi o upravljanju, medtem ko višina zahtevka s strani tožencev ni bila konkretizirano prerekana. Zahtevku v višini 1.094,95 EUR, je zato sodišče prve stopnje pravilno ugodilo. Že sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo tudi na navedbo tožencev, ki jo ponavljata v pritožbi, da nista vedela za dolg in da nista vedela, da denarna sredstva za njiju zalaga mesečno tožeča stranka. Pravilno je pojasnilo, da izstavitev računa ni pogoj za nastanek obveznosti, prav tako ne vročanje razdelilnikov, stroškov in položnic na pravi naslov dolžnika. Bistveno je, da obstoji temelj terjatev oziroma zahtevka, kar je tožnik uspel dokazati, ugotovljenega dejanskega stanja pa ni dopustno izpodbijati.

8. Toženca navajata še, da je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka, vendar ne konkretizirata, za kakšno kršitev naj bi šlo, sodišče druge stopnje pa po uradni dolžnosti upoštevnih absolutno bistvenih kršitev določb postopka ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo. Glede na navedeno je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo (353. člen ZPP).

9. Odgovor tožeče stranke je bil nepotreben, saj ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje, zato nosi tožeča stranka sama svoje pritožbene stroške (155. in 165. člen ZPP).