Jedro

Vrhovno sodišče RS je v primerljivi zadevi VIII Ips 186/2015 z dne 14. 10. 2015 zavzelo stališče, da je napad oboroženega roparja dejansko "zunanji, od tožene stranke neodvisen dogodek". V kolikor se tožnica sklicuje na potrebo po strožji presoji protipravnosti ravnanja oziroma krivdne odgovornosti profesionalnih oseb, to lahko velja za primere, ko je škoda nastala kot neposredna posledica njihovega ravnanja. V obravnavanem primeru pa bi lahko bila krivdna odgovornost tožene stranke podana le v primeru neupoštevanja izrecnih obveznosti v zvezi z varstvom pred podobnimi ravnanji tretjih oseb. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da zgolj pavšalne ugotovitve, da bi lahko tožena stranka tudi na podlagi splošnih določb o zagotavljanju varnih delovnih razmer naredila več v smislu zagotavljanja varstva pred ravnanjem tretjih oseb, ne morejo biti podlaga za ugotovitev protipravnega ravnanja in njene krivdne odgovornosti za škodo, ki jo je sicer povzročila tretja oseba, za katero toženka ne odgovarja.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo konkretnih kršitev obveznosti prve toženke v zvezi z varstvom pred ropi, zato ni podana krivdna odškodninska odgovornost prve toženke (delodajalca) in s tem tudi ne odgovornost druge toženke (zavarovalnice, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost).

Izrek

I. Pritožbi tožnic se delno ugodi, pritožbama toženk pa se ugodi v celoti in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati prvi tožnici znesek 65.194,93 EUR in drugi tožnici znesek 44.332,24 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 2. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni in da sta dolžni tožnicama povrniti predpravdne in pravdne stroške v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, zavrne.

- v II. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnic po temelju utemeljen v višini 60 % (točka I izreka). Odločilo je, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (točka II izreka).

2. Zoper vmesno sodbo se pritožujeta tožnici iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da v konkretnem primeru ni podana objektivna odškodninska odgovornost prve toženke. Delo, ki sta ga kot bančni uslužbenki opravljali v agenciji A., predstavlja nevarno dejavnost. Agencija je bila v odmaknjenem kraju, neustrezno varovana in pomanjkljivo varnostno opremljena, zato je že pred obravnavanim škodnim dogodkom prišlo do dveh kriminalnih dejanj. Tožnici sta ves čas opravljali tudi blagajniško poslovanje in imeli opravka z gotovino, zato je bil denar vedno v poslovalnici. Ne strinjata se z razmejitvijo krivdne odškodninske odgovornosti in navajata, da prva toženka odškodninsko odgovarja v celoti. Menita, da nezaprta omara z blagajno ni mogla vplivati na škodni dogodek, saj v blagajni ni bilo denarja in ni pričakovati, da bi se ropar ukvarjal z ročno blagajno. Prva tožnica je priznala, da je pozabila zapreti omaro, kar pa ne prispeva k nastanku škodnega dogodka. V zvezi z reakcijo prve tožnice opozarjata, da je prva tožnica ravnala spontano in pod pritiskom, da bi podaljšala čas ropa in bi se ropar prestrašil in zbežal. Opisano ravnanje pa nima teže soprispevka k nastanku škodnega dogodka, ampak gre za hipno in dobronamerno reakcijo uslužbenke. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi lahko tožnici z oteženim dostopom do trezorskega prostora podaljšali čas ropa, je pomanjkljiv in nerazumljiv. Ker sodišče v tem delu ni navedlo razlogov, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče v zvezi z odgovornostjo prve toženke ni upoštevalo, da predtrezorski prostor ni bil varovan, da kriminalno dogajanje v konkretnem škodnem dogodku kaže na to, da prva toženka po podobnem ropu v letu 2001 varovanja ni bistveno izboljšala in da je ropar z lahkoto prestopil stekleno ograjo na blagajniškem pultu, saj mu ta poseg ni bil otežen. Ne strinjata se z obrazložitvijo sodišča, zakaj ni sledilo izvedenskemu mnenju B.B.. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da razsodi, da je tožbeni zahtevek tožnic po temelju v celoti utemeljen, podrejeno pa, da vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženkama naloži, da sta solidarno dolžni tožnicama povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglašata pritožbene stroške.

3. Zoper vmesno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje prva toženka. Navaja, da je izrek sodbe nejasen in v nasprotju z obrazložitvijo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča RS v podobni zadevi opr. št. VIII Ips 186/2015. Vztraja, da zatrjevana škoda ni nastala zaradi dejanj ali opustitev prve toženke, ampak tretjih oseb, obeh oboroženih roparjev. Prva toženka pa za ta dva povzročitelja škode ne odgovarja. Izpodbijana sodba ne vsebuje obrazložitve v zvezi s protipravnostjo ravnanja ali opustitve prve toženke. Tožba v zvezi s tem ni imela nobene trditvene podlage. Tožnici sta res trdili, da naj bi bila prva toženka krivdno odškodninsko odgovorna, ker stekla nad blagajniškim pultom ni zgradila do stropa in ni zagotovila prisotnosti oboroženega varnostnika, vendar pa pri tem ni pojasnila, zakaj naj bi bila takšna opustitev ukrepov protipravna. V sodbi ni obrazložen obstoj vzročne zveze med ugotovljenimi opustitvami in nastankom škodne posledice. Tudi v zvezi z vzročno zvezo tožnici nista podali ustrezne trditvene podlage. Ker se sodišče do protipravnosti in vzročne zveze ni opredelilo, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da iz mnenja izvedenca in njegovih ustnih dopolnitev ne izhajajo zaključki, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče mnenja izvedenca ni presojalo celovito in je njegove posamezne odgovore prezrlo, predvsem v zvezi s pojasnilom izvedenca glede nadgradnje pulta in zastarelega odpiranja vrat trezorskega prostora. Zmotno je tudi razlogovanje sodišča o tem, ali bi lahko izvedba praktičnega usposabljanja s praktičnim preigravanjem situacije ob morebitnem ropu kakorkoli vplivala na to, ali bo sporni rop izveden in kolikšna bo izpostavljenost tožnic. Opozarja, da Minimalna priporočila za varnost bančnega poslovanja na področju varovanja oseb in premoženja, ki jih je izdalo Združenje bank Slovenije, spornih treh ukrepov sploh ne predvidevajo. Tudi s strani izvedenca je bilo potrjeno, da je prva toženka ustrezno realizirala navedena priporočila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da razsodi, da ni podana odškodninska odgovornost prve toženke oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Zoper vmesno sodbo se pritožuje tudi druga toženka in sicer iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da v konkretnem primeru tožnicama škoda ni nastala v posledici opustitev ali nepravilnih ravnanj prve toženke, ampak izključno zaradi ravnanja tretjih oseb. Ugotovitve, kot jih je zaznalo sodišče prve stopnje, iz izvedenskega mnenja izvedenca C.C. in njegove izpovedbe ne izhajajo. Trditev o opuščeni mehanski zakasnitvi trezorskih vrat s strani tožnic ni bila podana. Prav tako nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku ugotovitve sodišča prve stopnje, da je prva toženka opustila namestitev dodatnih ovir nad stekleno površino, ki bi storilcu otežile izvedbo ropa in da prvo tožena stranka tožnicama ni zagotovila praktičnega usposabljanja za ravnanje v izrednih razmerah. Kljub temu, da sta bili tožnici izobraževani, pa ob ropu nista ravnali pravilno, saj bi morali z nogo aktivirati za storilce neslišen klic v sili, pri neodločnem delnem zaprtju vrat pa je prva tožnica postopala zelo nevarno in nestrokovno, druga tožnica pa je pozabila zapreti rolo blagajne, ko se je oddaljila od delovnega pulta. Prva toženka je ravnala v skladu s pravili stroke in kot dober strokovnjak ter je storila vse, da je poskrbela za svoje delavce v bankah. Sodišče je storilo bistveno kršitev pravdnega postopka, ko je odločalo izven tožničinih trditev. Navedbe sodišča o tem, kaj izhaja glede dejanskih okoliščin iz mnenja izvedenca, pa so protispisne, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnic v celoti zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba tožnic je delno utemeljena, pritožbi toženk pa sta utemeljeni v celoti.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo vmesno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni možno preizkusiti. Izrek sodbe je razumljiv, sodba je obrazložena, in tudi razlogi v njej niso v nasprotju sami s seboj ali z izrekom, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

8. Neutemeljen je očitek o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata toženki, ko sodišču prve stopnje očitata, da je sprejelo zaključke, ki ne izhajajo iz izvedenskega mnenja. Omenjena kršitev (t.i. protispisnost) je podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listine (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Očitano dejstvo, da je sodišče pri odločitvi upoštevalo le nekatere dele izvedenskega mnenja, drugih pa ne, ne pomeni kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženki namreč po vsebini uveljavljata navedeno bistveno kršitev postopka zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili tožnici v času škodnega dogodka zaposleni pri prvi toženki, in sicer prva tožnica na delovnem mestu "vodja agencije A." (PE D.) in druga tožnica na delovnem mestu "komericalist - blagajnik - II" v poslovni enoti D.. Dne 23. 5. 2011 sta tožnici opravljali svoje delo v poslovalnici D., ko sta v agencijo stopila dva oborožena roparja, zakrita z maskama in kapama, pri čemer je eden od njiju odrinil tedaj prisotnega komitenta prve toženke, drugi pa je preplezal stekleno površino na lesenem pultu, pobral denar iz blagajn in od tožnic zahteval, naj mu odpreta trezorska vrata. Prva tožnica je z ID kartico odprla predtrezorski prostor, nato pa sta obe tožnici z vtipkano varnostno kodo odprli še vrata trezorja. Ropar je vstopil v trezorski prostor, tožnici pa sta stali v neposredni bližini zunanjih železnih trezorskih vrat, ki jih je tožnica rahlo zaprla, da so udarila v rešetkasta notranja trezorska vrata. Roparja je takšno ravnanje razjezilo, zato je prišel iz trezorja, klofnil prvo tožnico in je potem, ko je iz kovinske škatle v odklenjeni železni omari vzel večino gotovine, skupaj z drugim roparjem zapustil agencijo.

10. Prvi odstavek 184. člena, v času ropa veljavnega, Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) določa, da mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. To pomeni, da je potrebno odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, ki jo utrpi delavec na delu ali v zvezi z delom, v celoti presojati po splošnih pravilih civilnega prava, kot ta izhajajo iz ureditve odškodninske odgovornosti v Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, in nadalj.), to je, ali je za škodo, ki jo utrpi delavec, sploh podana delodajalčeva odškodninska odgovornost (vključno z vprašanjem morebitne deljene odgovornosti), za kakšno obliko njegove odgovornosti gre, ali gre za pravno priznano obliko škode in do kakšne višine odškodnine je delavec upravičen.

11. OZ v 131. členu opredeljuje krivdno in objektivno odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da v konkretnem primeru ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženk. Pravilno je presodilo, da dela, kot sta ga opravljali tožnici, pri čemer gre za običajna opravila bančnega delavca za okencem (delo s strankami in opravljanje bančnih storitev), ni mogoče šteti za nevarno delo. Okoliščine, ki jih tožnici ponovno izpostavljata v pritožbi (odmaknjenost poslovalnice, hramba večje količine denarja v sefu, pomanjkljivosti v varovanju), pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne povečujejo tveganja za nastanek škode v tolikšni meri, da bi bilo to bistveno večje od običajnega in bi utemeljevalo zaključek o objektivni odškodninski odgovornosti prve toženke. Do dejstva, da je pri prvi toženki to že tretji rop, se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, in sicer da trije podobni škodni dogodki v razmaku po 10 let ne pomenijo pogostosti, da bi bilo mogoče delo bančnih uslužbencev opredeliti kot delo s povečano stopnjo nevarnosti.

12. Sodišče prve stopnje pa je z vmesno sodbo ugotovilo krivdno odškodninsko odgovornost toženk, in sicer je ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost toženk v višini 60 %, tožnici pa sta k nastanku nezgode prispevali v višini 40 %. Izhajajoč iz 43. člena ZDR in splošnih določb Zakona o varstvu pri delu (ZVZD; Ur. l. RS št. 56/99 in nadalj.), skladno s katerimi je delodajalec z namenom zagotavljanja varnosti pri delu dolžan izvajati preventivne ukrepe, ki bodo zagotavljali večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, je sodišče zaključilo, da prva toženka ni izvedla vseh ukrepov, potrebnih za zagotovitev zdravih in varnih delovnih pogojev in za preprečitev oziroma vsaj oteženo izvršitev oboroženega ropa. V zvezi s tem je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je prva toženka sicer sprejela nekatere varnostne ukrepe, ni pa zagotovila časovnega zamika odpiranja trezorskih vrat, ni namestila dodatnih ovir nad stekleno površino, ki bi storilcu otežilo izvedbo ropa in tožnicama ni zagotovila praktičnega usposabljanja za ravnanje v izrednih razmerah, kot je bančni rop. Soprispevek tožnic pa je sodišče utemeljilo s tem, da sta tožnici ob škodnem dogodku ravnali neustrezno, saj je prva tožnica z delnim zapiranjem vrat roparja po nepotrebnem prestrašila, druga tožnica pa mu je omogočila neoviran dostop do gotovine v odklenjeni blagajni na bančnem pultu. Poleg tega bi lahko tožnici, ki sta bili teoretično poučeni o preventivnih ukrepih, nujnem neopaznem javljanju varnosti ter o vedenju, ki ne povečuje nasilja in uporabe orožja, z zaklepanjem ročnih blagajn, četudi praznih, in oteženim dostopom do trezorskega prostora, podaljšali čas ropa brez očitnega zavlačevanja, ki bi razburilo roparja, s čimer bi upočasnili njegov vstop v predtrezorski in trezorski prostor.

13. Iz opredelitve krivdne odgovornosti v prvem odstavku 131. člena OZ izhaja, da je za povzročeno škodo drugemu odgovorna tista oseba, ki je škodo povzročila, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, škoda mora izvirati iz protipravnega ravnanja, obstajati mora vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj teh elementov mora dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje), podana pa mora biti tudi odgovornost na strani povzročitelja škode. Toženki v pritožbi utemeljeno opozarjata, da bi bila prva toženka odgovorna tožnicama za nastalo škodo le, če bi bila ta posledica njenega nedopustnega ravnanja. Iz dokaznega postopka pa ne izhaja, da bi bilo mogoče prvi toženki očitati konkretne kršitve obveznosti v zvezi z varstvom pred ropi.

14. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedencu C.C., ki je podal izvedensko mnenje, da je prva toženka skladno z usmeritvami Združenja Bank Slovenije ločila prostor za stranke z lesenim pultom s stekleno nagradnjo, opremila likvidaturo z rolo blagajnama in zaposlenim namenila ročne blagajne za prenos gotovine iz trezorja ter hrambo manjših viškov gotovine, da je uredila varen vstop v predtrezorski prostor in namestila dvojna varnostna vrata v trezorski prostor, kovinsko omaro in kovinsko škatlo s ključi za hrambo pomembnih dokumentov in gotovine v trezorskem prostoru. Zagotovila je stikala za klic v sili, eletronske pasti za primer kraje gotovine, varovanje prostorov z alarmno napravo, tipkovnico v zaledju in javljalnike vloma v agenciji ter vzpostavila sodoben in dober videonadzor. Ni pa bila dolžna zagotoviti stalne navzočnosti varnostnika. Prva toženka pa bi morala poleg sprejetih varnostnih ukrepov zagotoviti tudi časovni zamik odpiranja trezorskih vrat, namestiti še dodatne ovire nad stekleno površino in bi morala ob sicer ustreznem teoretičnem usposabljanju uslužbencev (tudi tožnic) opraviti še praktični preizkus v agenciji, pri katerem se uslužbencem predstavi najverejtnejše poti, demonstrira rop, predlaga varno ukrepanje idr. Teh ukrepov pa prva toženka ni izvedla. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju teh ugotovitev izvedenca zaključilo, da prva toženka ni izvedla vseh ukrepov, potrebnih za zagotovitev zdravih in varnih delovnih pogojev. Pri tem pa je izhajalo iz splošnih določb ZDR in ZVZD o zagotavljanju varnih delovnih razmer. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. Vrhovno sodišče RS je v primerljivi zadevi VIII Ips 186/2015 z dne 14. 10. 20151, ki jo izpostavljata tudi toženki v pritožbi, navedlo, da je napad oboroženega roparja dejansko "zunanji, od tožene stranke neodvisen dogodek". V kolikor se tožnica sklicuje na potrebo po strožji presoji protipravnosti ravnanja oziroma krivdne odgovornosti profesionalnih oseb, to lahko velja za primere, ko je škoda nastala kot neposredna posledica njihovega ravnanja. V obravnavanem primeru pa bi lahko bila krivdna odgovornost tožene stranke podana le v primeru neupoštevanja izrecnih obveznosti v zvezi z varstvom pred podobnimi ravnanji tretjih oseb. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da zgolj pavšalne ugotovitve, da bi lahko tožena stranka tudi na podlagi splošnih določb o zagotavljanju varnih delovnih razmer naredila več v smislu zagotavljanja varstva pred ravnanjem tretjih oseb, ne morejo biti podlaga za ugotovitev protipravnega ravnanja in njene krivdne odgovornosti za škodo, ki jo je sicer povzročila tretja oseba, za katero toženka ne odgovarja.

15. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo konkretnih kršitev obveznosti prve toženke v zvezi z varstvom pred ropi, v konkretnem primeru ni podana krivdna odškodninska odgovornost prve toženke in s tem tudi ne odgovornost druge toženke. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je bilo v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 224/2014 z dne 26. 11. 20152 res zavzeto drugačno stališče glede presoje krivdne odgovornosti delodajalca za napad na zaposlenega s strani tretje osebe, vendar je po prepričanju pritožbenega sodišča konkretna zadeva bolj primerljiva zgoraj citirani zadevi VIII Ips 186/2015. 16. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost toženk za škodo, ki sta jo tožnicama na delu pri ropu povzročila roparja, torej tretja oseba, za katero toženka ne odgovarja, je pritožbeno sodišče v skladu s peto alineo 358. člena ZPP pritožbama toženk ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnic na podlagi odškodninske odgovornosti toženk kot neutemeljenega zavrnilo.

17. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP odloči tudi o stroških vsega postopka. Ker pa je sodišče prve stopnje v tem sporu odločalo z vmesno sodbo, o stroških postopka ni odločalo, temveč si je odločitev o stroških pridržalo za končno odločitev. Ker torej o stroških postopka pred sodišče prve stopnje še ni bilo odločeno, je pritožbeno sodišče pritožbama toženk ugodilo, pritožbi tožnic pa delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka (v odločitvi o stroških) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v nadaljnji postopek.

1 V navedeni zadevi je šlo za primer obravnavanja odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ko je delavko pri delu na blagajni v prodajalni tožene stranke pri poskusu ropa eden od roparjev s pištolo udaril po glavi in jo huje telesno poškodoval. 2 V navedeni zadevi je šlo za napad fizične osebe (stranke) na delavko centra za socialno delo. Zavzeto je bilo stališče, da vrednostno merilo predvidljivosti negativne posledice ravnanja, vsebovano v načelu prepovedi povzročanja škode, ne daje opore za sklep, da je kršitev pozitivnega prava nujna za ugotovitev protipravnega ravnanja. Torej, celo v primeru, če varnostni predpis ne obstoji, je treba ravnanje delodajalca presojati po splošnem merilu protipravnosti, in sicer, ali je za to ravnanje značilno, da bi bilo (objektivno) predvidljivo glede nastanka negativne posledice.