Jedro

Ukrep vodnogospodarskega inšpektorja (izpolnitev določila vodnogospodarskega soglasja) nima podlage ne v prvi in ne v drugi alinei 74. člena zakona o vodah. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno. Dispozitiv odločbe ni povsem določen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiškega vodnogospodarskega inšpektorata z dne 17.8.1992 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zoper odločbo vodnogospodarskega inšpektorja UIS ... z dne 28.5.1992, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora v določenem roku izpolniti določilo vodnogospodarskega soglasja z dne 14.6.1984, ki pravi, da je odvodnjo s površin, kjer obstoja nevarnost onesnaženja okolja in podtalja z olji in maščobami voditi skozi ustrezne lovilce olj in maščob. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da iz podatkov spisa izhaja, da tožeča stranka na asfaltiranih površinah nima zgrajenih ustreznih lovilcev olj in maščob, da je tožeča stranka s tem kršila določilo 61. in 67. člena zakona o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81) in da tožeča stranka tudi ni izpolnila pogojev izdanih vodnogospodarskih soglasij in dovoljenj, ki ji nalagajo, da mora voditi odplake, ki lahko povzročijo onesnaženje z olji in maščobami skozi ustrezne peskolove in lovilce olj in maščob.

V tožbi, tožeča stranka navaja, da je ob izgradnji proizvodnih hal upoštevala vse pogoje izdanih soglasij in potrjene tehnične dokumentacije ter, da si je po dokončani izgradnji pridobila ustrezno uporabno dovoljenje. Ker ne skladišči, prevaža, prelaga ali odlaga nevarnih ali škodljivih snovi, je zadostila tudi vsem zahtevam 61. in 67. člena zakona o vodah. Lovilec olja ima zgrajen na tehnološkem izpustu, kjer bi lahko prišlo do izlitja v vodo, na dovoznih cestah in parkiriščih pa tožeča stranka nima zgrajenih lovilcev, saj tam ne obstoja nevarnost iz 67. člena navedenega zakona. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba tožene stranke in odločba prvostopnega organa odpravita.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

Iz odločbe prvostopnega organa izhaja, da se inšpekcijski ukrep nanaša na izpolnitev pogoja določenega z vodnogospodarskim soglasjem z dne 14.6.1984. Iz navedenega vodnogospodarskega soglasja pa je razvidno, da je bilo to soglasje izdano tožeči stranki h gradnji proizvodnje hale in ostalih pomožnih objektov. Tožeča stranka se je v pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa sklicevala na odločbi občine z dne 6.5.1987 in z dne 22.11.1988, ki potrjujeta njene navedbe, da je za navedene objekte pridobila ustrezna uporabna dovoljenja. Hkrati pa iz podatkov upravnega spisa in iz obrazložitve odločbe prvostopnega organa izhaja, da je parkirišče - ki bi naj bilo eden od možnih vzrokov za onesnaženje reke - tožeča stranka zgradila naknadno brez ustreznih dovoljenj in da tožeča stranka za to parkirišče, ki je zgrajeno izven ograje podjetja, nima nobene dokumentacije razen projekta, ki oljnega lovilca ne predvideva. Navedene dejanske okoliščine, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, po mnenju sodišča, kažejo na to, da se vodnogospodarsko soglasje, ki je bilo izdano tožeči stranki leta 1984, ne more nanašati na parkirišče, saj je le-to bilo zgrajeno brez ustreznih soglasij in dovoljenj naknadno (po končanju objektov, za katere je bilo tožeči stranki izdano vodnogospodarsko soglasje in uporabno dovoljenje). Prvostopni organ bi zato moral zanesljivo ugotoviti ali se vodnogospodarsko soglasje, ki je bilo izdano tožeči stranki leta 1984 sploh nanaša na naknadno zgrajeno parkirišče. Če se ne nanaša na ta objekt, potem vodnogospodarski inšpektor ni mogel naložiti tožeči stranki, da izpolni določilo navedenega vodnogospodarskega soglasja. Glede tega je, po mnenju sodišča, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Prvostopni inšpekcijski organ je tožeči stranki z odločbo naloženi ukrep izdal na podlagi določbe 74. člena zakona o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81, 29/86 in 15/91 - ZV), brez navedbe ali je bil ukrep izdan na podlagi določila prve ali druge alinee 74. člena. Tožena stranka pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilnost in zakonitost izdanega ukrepa prvostopnega organa utemeljuje s tem, da je tožeča stranka kršila določbo 61. in 67. člena ZV. Glede na določilo 74. člena zakona o vodah, ki določa, katere ukrepe je vodnogospodarska inšpekcija upravičena odrediti in pod kakšnimi pogoji, sodišče meni, da so utemeljene navedbe tožeče stranke, da naloženi ukrep vodnogospodarske inšpekcije nima zakonske podlage ne v prvi in ne v drugi alinei 74. člena tega zakona.

Po mnenju sodišča tudi dispozitiv odločbe prvostopnega organa ni povsem določen (2. odstavek 208. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) tako, da bi ga bilo mogoče izvršiti, saj v izreku ni konkretno naveden objekt, na katerega se inšpekcijski ukrep nanaša. Iz vseh navedenih razlogov je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita, ker ni odravila nepravilnosti storjenih v postopku na prvi stopnji. Zato je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih. Ta predpis kot tudi določbe zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).