Jedro

Toženkina trditev, da mora "sodba imeti natančen izračun oz. razloge glede otrokovih potreb", ki "morajo biti zneskovno specificirane", nima opore v nobenem procesnopravnem niti v materialnopravnem predpisu.

Dejanska ugotovitev sodišča je, da sta oba od staršev skrbna in osebnostno primerna za varstvo in vzgojo otrok in da je čustvena navezanost otrok na oba starša in obratno med njimi obojestransko enakomerno razporejena. Če so v taki situaciji v prid izpodbijani odločitvi pretehtala nadaljnja ugotovljena dejstva, da se otroka na dosedanjem domu v podeželskem okolju dobro počutita, da sta uspešna v šoli, da imata v tem okolju prijatelje, da sta navezana tudi na stare (tožnikove) starše in da si otroka želita ostati v tem življenjskem prostoru ter da se mestnega okolja, v katerem sedaj živi toženka, bojita, je izpodbijana odločitev povsem v skladu z zakonsko zahtevo po najboljši zagotovitvi predvsem koristi otrok iz drugega odstavka 78. člena ZZZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka z revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8.11.2005 ugodilo zahtevku tožnika (tudi toženca po nasprotni tožbi; v nadaljevanju: tožnik) tako, da je zakonsko zvezo pravdnih strank razvezalo, njuna mld. otroka dodelilo v varstvo in vzgojo očetu - tožniku, materi - toženki (tudi tožnici po nasprotni tožbi; v nadaljevanju: toženka) pa naložilo obveznost plačevanja preživnine od 1.11.2005 dalje po 30.000 SIT mesečno za vsakega od obeh otrok; uredilo je tudi način izvrševanja stikov med toženko in otrokoma, o stroških postopka pa je odločilo, da jih pravdni stranki krijeta vsaka svoje. Z dopolnilno sodbo z dne 5.5.2006 pa je sodišče prve stopnje še zavrnilo toženkin nasprotni zahtevek o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo ter o obveznosti plačevanja preživnine.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo. Izpodbija jo v delu pravnomočne odločitve o varstvu, vzgoji in preživljanju mld. Otrok ter (posledično) o stikih z njimi, pri čemer uveljavlja kot revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka uveljavlja v zvezi z odločitvijo o preživnini z očitkom pomanjkljivosti njene obrazložitve v tolikšni meri, da je ni mogoče preizkusiti, saj sta se sodišči prve in druge stopnje ukvarjali le z višino dohodkov pravdnih strank, ne pa tudi s potrebami otrok. Po mnenju revidentke mora sodba vsebovati natančen izračun oziroma razloge glede otrokovih potreb, ki morajo biti tudi zneskovno specificirane; sicer pa mora sodišče ob odločanju o preživnini po uradni dolžnosti izvajati dokaze, ki so v korist otrok, česar ni storilo. Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka utemeljuje toženka še z očitkom sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče F. M., ki ga je toženka pravočasno predlagala. To je imelo po njenem mnenju za posledico tudi kršitev 25. člena Ustave Republike Slovenije ter 8. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, o čemer se je že izreklo Ustavno sodišče Republike Slovenije. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa vidi toženka v po njenem mnenju zgrešeni razlagi pravnega standarda koristi mladoletnih otrok glede pravnomočne odločitve o njuni dodelitvi v varstvo in vzgojo tožniku. V reviziji navaja, da je tožnik za razliko od nje agresiven in da toženka zaradi nujnosti njenega umika v varno okolje ne more biti v slabšem položaju v primerjavi s tožnikom, saj tudi za otroka zamenjava njima znanega okolja z novim ni nič neobičajnega. Pomemben je predvsem odnos staršev do otrok, pri čemer je še vedno toženka tista, ki se z otrokoma bolj ukvarja. Če bi bila otroka zaupana tožniku, bi bila pretežno prepuščena njegovim staršem. Toženka pa tudi sedaj skrbi, da so naloge narejene in se ukvarja z vzgojo, nego in higieno otrok, ki sta praktično že pri njej. Upoštevaje koristi otrok bi zato bilo bolj primerno, da se otroka zaupa v varstvo in vzgojo toženki, iz pravkar navedenih razlogov pa je po njenem mnenju neutemeljen tudi tožnikov preživninski zahtevek za otroka, ki sta pretežno ali domala ves čas pri materi. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije .

Revizija ni utemeljena.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga toženka uveljavlja v zvezi z odločitvijo o preživnini z očitkom pomanjkljivosti njene obrazložitve v tolikšni meri, da je ni mogoče preizkusiti (smiselno torej bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ni podan. Toženkina trditev s tem v zvezi, da se sodišči prve in druge stopnje v obrazložitvah sodb nista ukvarjali "z višino potreb" otrok pravdnih strank, je v opreki z obrazložitvijo v predzadnjem odstavku na 4. strani prvostopenjske sodbe in v predzadnjem odstavku na 3. strani drugostopenjske sodbe, kjer so po sklopih opisno nanizani pri ugotavljanju potreb preživninskih upravičencev upoštevani stroški - vključno z denarnim ovrednotenjem njunih potreb na (edino razumno sumarno in povprečno) 65.000 SIT mesečno za vsakega od njiju. Toženkina trditev, da mora "sodba imeti natančen izračun oz. razloge glede otrokovih potreb", ki "morajo biti tudi zneskovno specificirane", nima opore v nobenem procesnopravnem niti v materialnopravnem predpisu. Sicer pa ni odveč pripomba, da sta sodišči po revizijsko grajani (kot pomanjkljivi) metodi denarno ovrednotili povprečne mesečne potrebe obeh otrok v zneskih, ki so domala popolnoma skladni z zneski povprečno mesečno ocenjenih potreb otrok v odgovoru na tožbo oziroma v nasprotni tožbi same toženke (list. št. 7 spisa). Nepojasnjeno pa ostaja, na kaj meri toženka s trditvijo, da mora sodišče ob odločanju o preživnini po uradni dolžnosti izvajati dokaze, ki so v korist otrok in česar naj ne bi storilo. To trditev bi bilo mogoče razumeti le kot njeno zavzemanje za višjo preživnino ("v korist otrok"), vendar ostale revizijske navedbe, ki so uperjene v grajo pravnomočne odločitve o preživnini v obratni smeri, upravičujejo dvom v pristnost in iskrenost takega namena toženke.

V zvezi z nadaljnjim revizijskim očitkom procesnopravne narave je treba na načelni ravni zanesljivo pritrditi toženki, da mora sodišče odločitev o neizvedbi predlaganega dokaza obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP). Vendar je toženki že sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe odgovorilo, zakaj na prvi stopnji neobrazložena opustitev zaslišanja F. M. kot priče v obravnavanem primeru ni v ničemer vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve (predzadnji odstavek na 2. strani sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo kot resnične vse tiste pravno relevantne trditve iz 1. točke odgovora na tožbo, v oporo katerim je toženka predlagala izvedbo dokaza (glede na sicer pomanjkljivo substanciranje predloga vsaj domnevno in v prid toženki najširše interpretirano) z zaslišanjem priče F. M.; v takem položaju pa se pokaže opustitev izvedbe predlaganega dokaza za notorno, kar izključuje obstoj revizijsko uveljavljane procesne kršitve zaradi neobrazložene opustitve zaslišanja priče kot dokaza, ki tudi z vidika izključno toženkinega interesa ne bi bil več smiseln glede na ugotovljeno dejansko stanje.

Izpodbijana pravnomočna odločitev je v celoti tudi materialnopravno pravilna. Revizijska trditev, da je tožnik agresiven in manj primeren za varstvo in vzgojo otrok, je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje, ki jih v postopku z revizijo ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz teh pa izhaja, da sta oba od staršev skrbna in osebnostno primerna za varstvo in vzgojo otrok (pri čemer ima ta ugotovitev sodišč oporo tudi v vzajemnem priznavanju teh lastnosti staršev drug drugemu ob njunem zaslišanju kot strank) in da je čustvena navezanost otrok na oba starša in obratno med njimi obojesmerno enakomerno razporejena. Če so v taki situaciji v prid izpodbijani odločitvi pretehtala nadaljnja ugotovljena dejstva, da se otroka na dosedanjem domu v podeželskem okolju dobro počutita, da sta uspešna v šoli, da imata v tem okolju prijatelje, da sta navezana tudi na stare (tožnikove) starše in da si otroka želita ostati v tem življenjskem prostoru ter da se mestnega okolja, v katerem sedaj živi toženka, bojita, je izpodbijana odločitev povsem v skladu z zakonsko zahtevo po najboljši zagotovitvi predvsem koristi otrok iz drugega odstavka 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur. l. RS, št. 69/2004 - UPB 1) - torej materialnopravno pravilna. Revizijska trditev, da bi bila otroka, če bi bila zaupana tožniku, pretežno prepuščena njegovim staršem, je poljubna in brez opore v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje; sicer pa skrb starih staršev, ki poskrbijo za otroka zlasti v dnevnih obdobjih po koncu šolskega pouka do vrnitve staršev iz službe, ni v nasprotju s koristmi otrok temveč ravno nasprotno. V reviziji zatrjevana toženkina izdatna in kakovostna soudeležba pri izvrševanju roditeljskih obveznosti, ki jo vzpodbuja tudi tožnik, pa je bila nedvomno izpričana kot hvale vredna že v dosedanjem postopku na prvi in drugi stopnji, oceniti pa jo je mogoče kot odraz zrelosti obeh staršev in njunih skupnih prizadevanj v smeri optimalnega zagotavljanja predvsem koristi otrok. Vpliv časovno izdatnega prebivanja otrok pri materi na obseg njene preživninske obveznosti pa je v pravnomočni odločitvi o preživnini izrecno že upoštevan (glej zadnji odstavek na 4. strani prvostopenjske sodbe) z ustrezno sorazmerno porazdelitvijo preživninskega bremena tudi spričo toženkinih dohodkov, ki vendarle bistveno presegajo tožnikove.

Ker izpodbijani pravnomočni sodbi po obrazloženem ni mogoče očitati ne zmotne uporabe materialnega prava, niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Obravnavan spor spada med spore iz razmerij med starši in otroki (drugi odstavek 406. člena ZPP). Zaradi tega in z upoštevanjem vseh okoliščin primera - vključno tudi uspeh s pravnim sredstvom ob odločanju o pravdnih stroških (glede toženke, ki z revizijo ni uspela) in nepotrebnost stroškov tožnika v zvezi z njegovim odgovorom na revizijo (spričo vsebine odgovora), je revizijsko sodišče na podlagi 413. člena ZPP odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.