Jedro

Če je druga tožena stranka res nastopala kot soorganizator ali pa kot udeleženec vojaške vaje, bi lahko njena odškodninska odgovornost izvirala iz teh dejstev (225. čl. zakona o službi v oboroženih silah (Ur.l. SFRJ št. 32/78).

Izrek

Reviziji se ugodi in se razveljavita sodbi druge in prve stopnje glede odločitve o odgovornosti druge tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku dne 17.12.1983, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je podana nerazdelna odškodninska odgovornost toženih strank za škodo, ki je nastala tožniku dne 17.12.1983. Odgovornost druge tožene stranke je utemeljilo s stališčem, da je bila ustavna naloga druge tožene stranke, da skrbi za splošno varnost na svojem območju. Zato bi morala poskrbeti, da po končanih vajah ne bi ostali neizstreljeni naboji.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe toženi stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo obe pritožbi in potrdilo sodbo prve stopnje. Za drugotoženo stranko je ugotovilo, da je vedela, da so potekale vaje na njenem območju. Morala bi vedeti, da so utegnili ostati po vajah nevarni eksplozivi, pa ni ničesar ukrenila za njihovo odstranitev. S tem je podana njena krivdna odgovornost za nastalo škodo, glede na njeno ustavno nalogo, da skrbi za splošno varnost občanov na njenem območju.

Proti tej sodbi vlaga druga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne zahtevek nasproti njej. Navaja, da sodišče preširoko razlaga ustavno odločbo o skrbi za splošno varnost občanov. Pri taki razlagi bi bila tožena stranka odgovorna za kakršen koli škodni dogodek na svojem območju. Navaja, da je vaje Planina 77 organizirala in izvedla tedanja JLA. Za varnost bi morala skrbeti poveljstvo ljubljanskega armadnega območja in pokrajinski odbor za zahodno Štajersko. Drugotožena stranka ni razpolagala z oborožitvijo in ni imela ne pristojnosti ne strokovne usposobljenosti v zvezi z uporabljenim orožjem Revizija je bila vročena tožeči in prvotoženi stranki, ki nanjo nista odgovorili, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Ustava Socialistične republike Slovenije iz leta 1974 v 186. čl. določa, katere so zlasti naloge delovnih ljudi in občanov v občini ter med drugim našteva, da zagotavljajo javni red in mir, varstvo ljudi in premoženja itd. Toda to so področja, ki so jih bile občine dolžne normativno urediti, niso pa s tem neposredno določene obveznosti za izvajanje kakršnih koli ukrepov za zagotavljanje varnosti ljudi. Odgovornost druge tožene stranke za opustitve ukrepov za zagotavljanje varnosti je lahko samo krivdna. S tem pa se prvostopna sodba ni ukvarjala, drugostopna sodba pa ima le splošno ugotovitev, ki ne temelji na nobenem konkretnem dejstvu, namreč da bi mogla vedeti, da so utegnili ostati po vajah naboji na njenem območju. Neposredno na podlagi ustave torej občini v tem primeru ni mogoče pripisati odškodninske odgovornosti. V tem pogledu je revizija utemeljena. Če bi bile izključene tudi ostale zatrjevane odškodninske podlage, druga tožena stranka ne bi bila odškodninsko odgovorna.

Toda tožnik zatrjuje, da je bila druga tožena stranka skupaj s prvotoženo soorganizator vojaške vaje Planina 77. Drugotožena stranka v odgovoru na tožbo priznava soudeležbo pri izvedbi vaje. Tudi prva tožena stranka zatrjuje, da so v vajah sodelovale enote teritorialne obrambe druge tožene stranke. To je zapisano tudi v dopisu Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo z dne 14.2.1989 (l.št. 17) in sklepa pokrajinskega odbora za zahodno Štajersko (l.št.21), ki ju je sodišče prve stopnje sicer prečitalo (2. odst. na 3. strani prvostopne sodbe), ni jih pa dokazno ocenilo glede na zatrjevano soorganiziranje in sodelovanje druge tožene stranke pri obravnavani vojaški vaji. Vendar gre za pomembne okoliščine. Če je druga tožena stranka res nastopala kot soorganizator ali pa kot udeleženec vojaške vaje, bi lahko njena odškodninka odgovornost izvirala iz teh dejstev (225. čl. zakona o službi v oboroženih silah (Ur.l. SFRJ št. 32/78). Kasneje sprejeti predpisi o obrambi in zaščiti, ki so obrambne funkcije prenesli na prvotoženo stranko, nimajo učinka za nazaj. Pomembna je ureditev v času škodnega dogodka. Poznejše spremembe predpisov imajo lahko vpliv na medsebojno razdelitev odgovornosti med toženima strankama v njunem internem razmerju, nasproti tožniku pa sta toženi stranki obdržali odgovornost, kot sta jo imeli ob nastanku škode.

Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odškodninsko odgovornost druge tožene stranke oprli neposredno na ustavno določbo, ki tega vprašanja ne ureja, ne da bi bile ugotovljene okoliščine v zvezi s krivdnimi opustitvami zakonsko določenih obveznosti. Zaradi tega nista ugotovili zatrjevanih okoliščin, ki pa bi mogle predstavljati temelj za odškodninsko odgovornost drugotožene stranke kot organizatorja in udeleženca vojaške vaje, ne pa kot subjekta, ki na splošno skrbi za varnost na svojem območju. V nadaljevanju postopka bo treba v tej smeri ugotovitve dopolniti.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na drugem odst. 395. čl. zakona o pravdnem postopku.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odst, 166. čl. zakona o pravdnem postopku.