Jedro

Novela 123. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 21/94 v nadaljnjem SZ) je uzakonila nov šestmesečni rok za odkup stanovanj, ki so na podlagi predpisov o podržavljenju, navedenih v 3. in 4. členu ZDen, prešla v splošno ljudsko premoženje (2. odstavek 113. člena SZ). Ta rok je bil določen predvsem zaradi zavarovanja pravic vseh tistih upravičencev do privatizacijskega odkupa stanovanj, ki zaradi denacionalizacije svoje zahteve niso mogli podati v prvotnem roku iz 123. člena SZ. Tožnica bi vsekakor mogla svojo zahtevo ponoviti v roku, določenem z novelo 123. člena SZ. Toda upravičenja do odkupa stanovanja ni izgubila zato, ker tega ni storila, saj je pred tem, v okviru prvotnega roka po 123. členu SZ, že podala zahtevo, ki glede na navedeno ni mogla biti zavrnjena, temveč je bilo lahko odločanje o njej le odloženo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in potrdi sodba prve stopnje.

Prva tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 20.440,00 SIT stroškov pritožbenega postopka in 39.330,00 SIT stroškov revizijskega postopka v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morajo tožene stranke skleniti s tožnico prodajno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona za enosobno stanovanje v hiši B., M. Ugotovilo je, da je tožnica dne 13.10.1993 vložila zahtevo za odkup stanovanja, S. M. pa jo je z dopisom z dne 4.11.1993 obvestil, da stanovanja ni mogoče prodati, ker gre za podržavljeno nepremičnino, glede katere velja dolžnost vrnitve in s katero po zakonu o denacionalizaciji ni mogoče razpolagati. Zahtevek za denacionalizacijo ni bil vložen. O tem pa tožena stranka tožnice ni obvestila. Zato je tožničino zahtevo z dne 13.10.1993 štelo za pravočasno in zadostno. Novela Stanovanjskega zakona ne določa novega roka, ampak prejšnjega le podaljšuje.

Proti tej sodbi se je pritožila prva tožena stranka Mestna občina M. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Sprejelo je stališče, da vlog, podanih pred začetkom veljavnosti novele Stanovanjskega zakona, ni mogoče šteti kot pravočasno vloženih. Ni sprejemljivo stališče sodbe prve stopnje, da novela Stanovanjskega zakona podaljšuje rok iz 123. člena. Nasprotno, uzakonjen je bil nov rok, ki je začel teči 7.5.1994 in je potekel 7.11.1994. V tem času pa tožnica zahteve ni vložila.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo prve stopnje. Navaja, da je zahtevo za odkup stanovanja vložila pravočasno. Tožena stranka zahteve ni zavrnila. Denacionalizacijski zahtevek za stanovanje ni bil vložen. Novela 123. člena Stanovanjskega zakona ne določa, da je treba ponovno vložiti zahtevek za odkup stanovanja. V bistvu le podaljšuje prejšnji rok.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da je tožnica vložila zahtevo za odkup stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona o privatizaciji dne 13.10.1993 in da izpolnjuje vse z zakonom določene predpostavke za odkup stanovanja. Nadalje je ugotovljeno, da ji je S. M., ki je reševal tožničino zahtevo za odkup stanovanja, z dopisom z dne 4.11.1993 sporočil, da ji stanovanja ne more prodati. Pri tem se je skliceval na zakon o denacionalizaciji, ki je prepovedoval razpolaganje z nepremičninami, za katere obstaja dolžnost vrnitve. Sodišče druge stopnje je ta dopis razlagalo kot zavrnitev zahteve in je sprejelo stališče, da bi morala tožnica zahtevo ponovno vložiti v roku, ki ga je določila novela 123. člena Stanovanjskega zakona.

Ugotovljeno je, da je veljala za stanovanje, katerega odkup je zahtevala tožnica, dolžnost vrnitve po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljnjem ZDen). Po določbi 1. odstavka 88. člena ZDen z njim ni bilo mogoče razpolagati. Toda prepoved je bila časovno omejena.

Prenehala je 30 dni po izteku roka iz 64. člena ZDen (3. odstavek 88. člena ZDen). Dopis S. M. z dne 4.11.1993 se sklicuje na to prepoved razpolaganja. Ker gre za časovno omejeno prepoved, dopis ne more pomeniti dokončne zavrnitve tožničine zahteve, temveč pojasnilo, da v času trajanja prepovedi razpolaganja zahtevi za prodajo stanovanja ne more ugoditi. Ker zahteva za denacionalizacijo spornega stanovanja ni bila vložena, je prepoved razpolaganja prenehala veljati s potekom roka iz 3. odstavka 88. člena ZDen. Tedaj bi morala tožena stranka, oziroma organizacija, ki je zanjo te naloge opravljala, nadaljevati postopek prodaje skladno s tožničino zahtevo. Nobenega razloga namreč ni bilo za zavrnitev tožničine zahteve, bili so le razlogi za odložitev odločitve o prodaji zaradi možnosti denacionalizacije, ki pa bi, če bi bila izvedena, dala tožnici druge pravice po 125. členu Stanovanjskega zakona.

Novela 123. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 21/94 v nadaljnjem SZ) je uzakonila nov šestmesečni rok za odkup stanovanj, ki so na podlagi predpisov o podržavljenju, navedenih v 3. in 4. členu ZDen, prešla v splošno ljudsko premoženje (2. odstavek 113. člena SZ). Ta rok je bil določen predvsem zaradi zavarovanja pravic vseh tistih upravičencev do privatizacijskega odkupa stanovanj, ki zaradi denacionalizacije svoje zahteve niso mogli podati v prvotnem roku iz 123. člena SZ. Tožnica bi vsekakor mogla svojo zahtevo ponoviti v roku, določenem z novelo 123. člena SZ. Toda upravičenja do odkupa stanovanja ni izgubila zato, ker tega ni storila, saj je pred tem, v okviru prvotnega roka po 123. členu SZ, že podala zahtevo, ki glede na navedeno ni mogla biti zavrnjena, temveč je bilo lahko odločanje o njej le odloženo.

Sodba druge stopnje temelji na stališču, da tožničina zahteva z dne 13.10.1993 ni upoštevna, ker ni bila podana v času, ko je veljal rok po noveli 123. člena SZ. Takšno stališče je pravno napačno. Tožnica je veljavno zahtevala odkup stanovanja v roku, ki ga je prvotno določal 123. člen SZ. O tej zahtevi bi morala tožena stranka vsebinsko odločiti, ko so prenehale ovire za to, torej ko je potekel rok iz 3. odstavka 88. člena ZDen. Zaradi časovno omejene prepovedi razpolaganja z nepremičninami, glede katerih je veljala po ZDen dolžnost vrnitve, njena zahteva ni izgubila veljave. Sodba druge stopnje ni pravilna, ker je napačno razlagala določbo 3. odstavka 88. člena ZDen in novele 123. člena SZ ter zato tožnico prikrajšala za pravico, ki ji jo daje 117. člen SZ.

S sodbo prve stopnje je bila določena kupnina stanovanja na podlagi revalorizacije vrednosti stanovanja z dne 7.1.1998. Tako določena kupnina je v skladu z določbo 121. člena SZ, saj bi morala tožena stranka o tožničini zahtevi za odkup stanovanja odločiti v 30 dneh po izteku roka iz 3. odstavka 88. člena ZDen (5. odstavek 117. člena SZ). Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila tožničina zahteva za odkup stanovanja popolna. Tožnica je izkazala, da izpolnjuje vse zahteve, določene z zakonom. Zahtevi je priložila ustrezne listine. Pritožbeno sodišče je spremenilo odločitev zaradi drugačne razlage predpisov, dejanske ugotovitve pa je potrdilo. Zato se je revizijsko sodišče v celoti oprlo na dejstva, ugotovljena s sodbo prve stopnje.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče odločilo na podlagi 1. odstavka 395. člena ZPP.

Ker je glede na odločitev revizijskega sodišča tožeča stranka uspela tudi v pritožbenem in revizijskem postopku, ji mora tožena stranka povrniti pritožbene in revizijske stroške (2. odstavek 166. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški obsegajo sestavo odgovora na pritožbo in revizije ter takso na pritožbeni odgovor in revizijsko takso.