Jedro

Že v predlogu za izdajo začasne odredbe mora njen predlagatelj navesti dejstva o verjetnem obstoju predpostavk, ki jih določa 2. odst. 272. čl. ZIZ, saj sodišče brez navedb o dejstvih ne more in ne sme samo sklepati o njihovem obstoju. Predlog za izdajo začasne odredbe brez konkretnejših dejstev o teh predpostavkah je nesklepčen, zaradi česar ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem se toženi stranki naloži, da tožnico pusti na delovnem mestu, na katerega je razporejena in ji omogoči, da še naprej opravlja dela in naloge na tem delovnem mestu, vse do končne odločitve sodišča. Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki v kratki pritožbi navaja, da se v predlogu za izdajo začasne odredbe dejansko ni sklicevala na določila o začasnih odredbah za nedenarne terjatve po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS št. 51/98 - 87/2002), čeprav je iz samega predloga razviden namen za izdajo prav takšne začasne odredbe. Sodišče pri odločitvi, ki jo je oprlo na 272. člen ZIZ-a, ni upoštevalo 6. odstavka tega člena (pravilno 3. odstavka tega člena), ki določa, da se tudi glede začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve uporabljata 3. in 4. odstavek 270. člena ZIZ-a, 3. odstavek 270. člena pa določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Meni tudi, da bi sodišče lahko izdalo začasno odredbo v skladu z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94), saj tožena stranka ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Ta je namreč samohranilka in bi ji zaradi dolgotrajnega postopka pred sodiščem prenehalo nadomestilo, ki ga bo po prenehanju delovnega razmerja prejemala na Zavodu za zaposlovanje. V takšni situaciji bi bila resno ogrožena njena družina. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa oziroma njegovo spremembo in ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sklepa sodišča prve stopnje. V konkretnem primeru gre za začasno odredbo, ki jo je predlagala tožnica, torej v tem primeru potrebno pogoje za začasno odredbo presojati v skladu z 272. členom ZIZ-a. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izkazana verjetnost tožničine terjatve, kar pa samo po sebi še ne zadostuje za izdajo začasne odredbe, saj tožnica kot verjetne ni izkazala nobene od predpostavk, ki jih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve določa 272. člen ZIZ-a v 2. odstavku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe sploh ni navedla dejstev o eventualni nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Že v predlogu za izdajo začasne odredbe mora torej njen predlagatelj navesti dejsta o teh prepostavkah, saj sodišče brez navedbe dejstev o njih ne more in ne sme samo sklepati. Predlog za izdajo začasne odredbe brez navedb dejstev o teh predpostavkah je nesklepčen, zaradi česar ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Tožnica se zdaj v pritožbi sklicuje na 3. odstavek 272. člena in v zvezi s tem na 3. odstavek 270. člena ZIZ-a, ki določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Že iz navedenega teksta 3. odstavka 270. člena je jasno, da mora upnik vseeno izkazati za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, torej mora navesti dejstva iz katerih verjetno izhaja le neznatna škoda za dolžnika. Tudi o tem sodišče samo ne more in ne sme sklepati. Tožnica bi morala ta dejstva navesti že v predlogu za izdajo začasne odredbe, ne pa da se na ta razlog sklicuje šele v pritožbi, obenem spet brez konkretnejše obrazložitve verjetnosti, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Neutemeljena je tudi zavzemanje pritožnice za postopanje sodišča po uradni dolžnosti v skladu z 19. členom ZDSS, saj je v tem primeru sodišču samemu prepuščeno, da izda začasno odredbo po uradni dolžnosti in sicer iz razloga preprečitve samovoljnega ravnanja ali odvrnitve nenadomestljive škode. V fazi postopka, o kateri se trenutno nahaja konkretna zadeva, za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti ni nobene podlage.

Glede na navedeno in v skladu z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/99, 96/2002) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.