Jedro

Brzojavna - neobrazložena pritožba ni nepopolna pritožba.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo zneska 84.543,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečno zapadlih razlik plač v času od 1.3.1992 do 31.3.1994 in jo zavezalo k plačilu stroškov postopka tožniku v znesku 94.245,00 SIT. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni imela pravne podlage določene v 18. členu Kolektivne pogodbe za komunalno in stanovanjsko gospodarstvo Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 14/91) za znižanje tožnikovega osnovnega osebnega dohodka.

Sodišče druge stopnje je brzojavno pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, njene pritožbe, vložene po preteku pritožbenega roka, pa ni obravnavalo. Potrdilo je sodbo sodišča prve stopnje, saj je soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP-77 in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da je pri obravnavanju pravočasnosti po brzojavni vložene pritožbe napačno uporabilo določbo 3. odstavka 113. člena ZPP-77. Ker pritožbeno sodišče zaradi nepravilne uporabe tega postopkovnega določila ni obravnavalo vseh pritožbenih razlogov, je ta okoliščina vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. S tem, ko je tožena stranka v svoji podjetniški pogodbi, ki jo je sprejela v avgustu 1992, predpisala tudi veljavnost določb splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in kolektivne pogodbe za komunalno in stanovanjsko gospodarstvo Republike Slovenije, je neposredno uporabljiva določba 33. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Ta določa, da lahko znižanje osnovnega osebnega dohodka znaša 20 %. Zato je bila za odločitev tožene stranke, ki je znižala plače za 20 % in ne le za 15 %, dana pravna podlaga. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - še uporabiti) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 2. točke 1. odstavka 385. člena v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP-77 ni podana.

Po določbi 1. odstavka 113. člena ZPP-77 je vloga, ki je vezana na rok, vložena pravočasno, če je izročena prvostopnemu sodišču, preden rok izteče. Izjemo od tega pravila vsebuje 3. odstavek istega določila, po katerem velja v primeru, da je vloga poslana brzojavno, pa ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se mogla obravnavati, da je vložena pravočasno, če se nato vloga, kakršna je predpisana, izroči ali priporočeno pošlje sodišču v treh dneh od oddaje brzojavke na pošto.

Prvi in drugi odstavek 351. člena ZPP-77 določata minimalno obligatorno vsebino pritožbe. Samo v primeru, če se po podatkih pritožbe ne more ugotoviti, katera sodba se izpodbija, ali če pritožba ni podpisana, se takšna pritožba šteje za nepopolno. V obravnavanem primeru je brzojavna pritožba tožene stranke vsebovala obvezne sestavine, zato jo je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo kot popolno, vendar neobrazloženo. Brzojavna - neobrazložena pritožba ni nepopolna pritožba (1. odstavek 351. člena ZPP-77). Zato vložitev obrazložitve pritožbe v roku iz 3. odstavka 113. člena ZPP-77 ne more imeti za posledico podaljšanja roka za pritožbo iz 1. odstavka 348. člena ZPP-77 v zvezi s 4. odstavkom 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98 - ZDSS). Preizkus izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje je na podlagi take pritožbe lahko obsegal samo po uradni dolžnosti upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP-77 in pravilnost uporabe materialnega prava (2. odstavek 365. člena ZPP-77), ne da bi se upoštevali pritožbeni razlogi v obrazložitvi pritožbe, vložene sicer v roku iz 3. odstavka 113. člena ZPP-77, toda po preteku roka za vložitev pritožbe.

Po izrecni prepovedi iz 3. odstavka 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče tudi pri materialnopravnem preizkusu pravnomočne drugostopne sodbe upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje. Na dejansko stanje ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje, je revizijsko sodišče vezano.

Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da tožena stranka ni izvedla postopka pravno dopustnega znižanja osebnih dohodkov delavcev pod raven izhodiščnih plač (največ 15 %), je materialnopravno pravilna njuna presoja, da je tožnik za sporno obdobje upravičen do razlike plače. V 18. členu v tem času veljavne kolektivne pogodbe za komunalno in stanovanjsko gospodarstvo Republike Slovenije so določeni pogoji, način in postopek, po katerem se lahko osnovni osebni dohodki znižajo od izhodiščnih osebnih dohodkov iz 16. člena te pogodbe. Do znižanja osebnih dohodkov lahko pride le v primeru, če bi izplačilo osebnih dohodkov ogrozilo poslovanje organizacije oziroma delodajalca pod pogojem, da je le-ta v svoji pogodbi določil kriterije za znižanje (1. odstavek). To znižanje po 2. odstavku omenjenega določila lahko znaša največ 15 %. Ta kogentno določen način za pravno veljavno odstopanje osnovnega osebnega dohodka od izhodiščnih plač ima značaj prisilno pravnega predpisa. Ker tožena stranka, tudi po ugotovitvah revizijskega sodišča, v podjetniški pogodbi ni določila kriterijev, po katerih so lahko osnovni osebni dohodki nižji od izhodiščnih plač iz 16. člena branžne kolektivne pogodbe, niti ni sprejela pravno veljavne odločitve, da bi izplačilo osebnih dohodkov, določenih s to pogodbo, ogrozilo njeno poslovanje, je odločitev obeh sodišč materialnopravno pravilna.

Sklicevanje tožene stranke na neposredno uporabo 33. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90 - SKPG) ne more biti upoštevno, saj se to določilo uporablja do sprejema kolektivnih pogodb dejavnosti, to je v obravnavanem primeru do 29.9.1991, ko je pričela veljati kolektivna pogodba za komunalno in stanovanjsko gospodarstvo (Uradni list RS, št. 14/91).

Ker sta sodišči druge in prve stopnje o sporu pravilno odločili in tudi nista kršili nobene procesne določbe, tožena stranka z revizijo ni mogla uspeti. Zato jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno na podlagi 393. člena ZPP-77 zavrnilo.

Določbe ZPP-77, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).