Jedro

Ali se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, ni odvisno od plačila prispevkov, ampak od tega, ali je bilo delo preko polnega delovnega časa opravljano skladno z v spornem obdobju veljavnimi delovnopravnimi predpisi, tako da se lahko šteje kot poseben delovni pogoj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 12. 2009 in št. ... z dne 18. 9. 2009 ter da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje obravnavalo tožbo, s katero je pokojni mož uveljavljal upoštevanje nadur pri izračunu pokojninske osnove. Postopek je prevzela tožeča stranka, kot dedinja po pokojnem možu. Njen mož je res že v letu 2000 prejel odločbo za nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, ki je vseboval tudi izračun pokojninske osnove, ki je bila podlaga za odmero nadomestila. Ta odločba ni upoštevala nadurnega dela v času od leta 1972 do leta 1982. Sodišče je s sodbo Ps 1127/2001 in ostalimi sodbami zavrnilo v štetje nadur v pokojninsko osnovo. V tistem postopku je tožena stranka zatrjevala, da prispevki za opravljene nadure niso bili plačani in da jih zato ni mogoče upoštevati. Iz tega razloga je zahtevek za obnovo postopka zavrnilo tudi sodišče. Tožeča stranka takrat z dokazili o plačanih prispevkih ni razpolagala. Kasneje pa je ugotovila, da je delodajalec podatke o plačanih prispevkih po navodilih tožene stranke brisal iz uradnih evidenc. Tožeča stranka je pridobila osnovno verzijo z vsemi potrebnimi podatki, vendar pa tožena stranka nadur ni upoštevala, tokrat ob sklicevanju, da nadure niso bile opravljene kot poseben delovni pogoj. Sodišče je tej razlagi sledilo in zahtevek zavrnilo po vsebini in sicer iz razloga, ker tožeča stranka ni predložila aktov delodajalca, v katerih bi bile opredeljene nadure kot poseben delovni pogoj. Sodišče se je sklicevalo na 407. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.). Po mnenju tožeče stranke je omenjena pravna podlaga neustavna in nezakonita, saj noben zakon ni dal pooblastila toženi stranki, da po eni strani pobira prispevke od opravljenih nadur in po drugi strani ne priznava teh prispevkov (pravilno: izplačanih plač) kot osnovo za izračun pokojninske osnove. Predpisi o delovnih razmerjih so določali le pogoje za opravljanje nadur in ne pogoje za vštevanje teh nadur v pokojninsko dobo (pravilno: pokojninsko osnovo). 407. člen ZPIZ-1 je z veljavnostjo za nazaj določil, da se nekatere nadure vštevajo, druge ne. Tudi statut ne more posegati v pravice zavarovancev, ki so lahko določene le z zakonom. Noben zakon pa ni določal, da so nadure, ki so opravljene in od njih tudi plačani prispevki, ločene na takšne, ki gredo v pokojninsko osnovo in takšne, ki ne gredo. Tožeča stranka predlaga, da tožena stranka sodišču predloži originalne obrazce, da bo dokazala, da delodajalec ni sporočal nadur. Tožeča stranka namreč do sedaj od tožene stranke na vpogled ni dobila teh obrazcev. Podatki, ki jih je prvič dobila kot prilogo k izračunu pokojninske osnove, pa se ne ujemajo z dokumenti, ki jih je prejela iz arhiva delodajalca. Podrejeno pa tožeča stranka meni, da tudi nesporočanje nadur s strani delodajalca ne pomeni, da je delodajalec menil, da se nadure ne vštevajo v pokojninsko osnovo. Delodajalec je obrazce M4 izpolnjeval v skladu z navodili tožene stranke in jih tudi popravljal, v kolikor je dobil takšno navodilo. Stranke zakonska ureditev različno obravnava glede na čas opravljanja nadur in njihovo priznanje v pokojninsko osnovo, kljub enako plačanim prispevkom, pri tem pa ni nobenega razloga za takšno ureditev. Vsako obdobje je imelo svoje značilnosti, v vseh obdobjih pa so obstajale omejitve nadurnega dela, ki so imele namen varovati delavca pred izkoriščanjem delodajalcev. Predpisi so torej omejevali dolžnost delavcev, da opravijo nadure in v tem oziru ti predpisi niso sporni. Po mnenju tožeče stranke je ureditev tega področja po letu 1992 skladna z ustavo, korektna in poštena ter vnaprej znana vsem udeležencem. Sporno določilo 407. člena ZPIZ-1 pa za celotno obdobje pred 31. 3. 1992 določa nek dodaten pogoj za priznanje pravic, ki pa nima s samo pravico nobene zveze. Delavec je tako prišel v popolnoma različne položaje ne samo zaradi spreminjajočih se predpisov skozi obdobja delovne dobe, ampak tudi zaradi različnosti ureditve pri posameznih delodajalcih. 407. člen ZPIZ-1 je za čas pred 31. 3. 1992 uvedel nov pogoj in sicer, da se je moralo nadurno delo šteti kot poseben delovni pogoj. Tolmačenje vsebine takšnega dodatnega pogoja pa je dodatno oteženo, saj se sporno zakonsko določilo ne sklicuje na predpise, ki urejajo pokojninsko zavarovanje, ampak na predpise o delovnih razmerjih. Tožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče 407. člen ZPIZ-1 kot neustaven ne upošteva ter da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke z dne 28. 12. 2009 razveljavi (pravilno: odpravi) in vrne zadevo v ponovno odločanje z napotkom, da tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove upošteva tudi opravljene nadure, za katere so bili plačani prispevki. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 28. 12. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 9. 2009, s katero je bilo odločeno, da ima zavarovanec pravico do starostne pokojnine v znesku 626,33 EUR na mesec od 8. 4. 2009 dalje.

V zadevi je sporno upoštevanje prejetih plač, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od 1972 do leta 1982. Tožena stranka omenjenih plač ni upošteval ob sklicevanju na 407. člen ZPIZ-1 in sicer, da delo, ki ga je pokojni zavarovanec opravil v spornem obdobju, ni imelo značaja posebnega delovnega pogoja, zato tudi izplačanih zneskov za to delo ni mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove.

Glede na pritožbene navedbe je v zadevi očitno sporna uporaba 407. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal do 31. 3. 1992 (do uveljavitve Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja – Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami) upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Gre za prehodno določbo, ki ureja upoštevanje izplačanih plač za nadurno delo v času veljavnosti prejšnjih predpisov s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl.) je imel prehodno določbo (312. člen), kjer je bilo določeno, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve tega zakona, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Navedene določbe torej odkazujejo na uporabo delovnopravnih predpisov, veljavnih v spornem obdobju od leta 1972 do leta 1982. Že sodišče prve stopnje je podrobno citiralo tedaj veljavne predpise in sicer gre za Temeljni zakon o delovnih razmerjih (TZDR; prečiščeno besedilo – Ur. l. SFRJ, št. 12/70), Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD; Ur. l. SRS, št. 18/74) in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/77; Ur. l. SRS, št. 24/77). TZDR je vprašanje nadurnega dela urejal v določbah od člena 43 do 46. Določeno je bilo, da je čas, ki ga je delavec prebil na delu dlje kot poln delovni čas, razen v primeru iz 1. odstavka 45. člena tega zakona (ko je delavec dolžan delati dlje kot polni delovni čas, ker delovno organizacijo zadane nesreča ali se takšna nesreča neposredno pričakuje), poseben delovni pogoj, ki ga delovna skupnost upošteva pri merilih, po katerih odmerja pravice, odvisne od dolžine delovnega časa. V 2. odstavku 45. člena so bili taksativno našteti primeri, ko je bil delavec dolžan delati več kot poln delovni čas (ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, ali da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih). V 3. odstavku istega člena pa je bilo določeno, da sme delo, daljše od polnega delovnega časa, delovna skupnost uvesti samo v skladu s statutom, ta pa se mora ujemati z republiškim predpisom, ki natančneje določa primere dela preko polnega delovnega časa in pogoje, pod katerimi je mogoče tako delo uvesti in odrediti. V skladu z določbo 4. člena Zakona o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom, o uvedbi dela preko polnega delovnega časa in o opravljanju dela, ki ne šteje v delovno razmerje (Ur. l. SRS, št. 39/70) je lahko delovna organizacija v skladu s svojim statutom delo preko polnega delovnega časa izjemoma uvedla tudi v primerih, ko se pojavijo dela, ki morajo biti po svoji naravi dokončana brez presledka, da se odvrne škoda ali da se zagotovi nemoten potek rednega dela, ni pa bilo mogoče vnaprej vedeti, koliko časa bodo takšna dela trajala in do kdaj bi morala biti opravljena. Tudi kasnejši delovnopravni predpisi taksativno naštevajo primere dela preko polnega delovnega časa, kot jih v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema že sodišče prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Bistvo vseh teh predpisov je, da je moralo biti delo preko polnega delovnega časa, ki se je štelo kot posebni delovni pogoj, po svoji naravi kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno, kot to poudarja tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu VS RS, VIII Ips 458/2007 z dne 21. 9. 2009. Glede na navedeno torej ni odločilno, ali so bili prispevki plačani (plačilo prispevkov je kot pogoj za vštevanje določen šele s ZPIZ/92, torej za čas od 31. 3. 1992 dalje). Bistvena je ugotovitev, ali je bilo delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju opravljeno skladno s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi in se je štelo kot poseben delovni pogoj. Tako stališče je sodišče zavzelo tudi že v pravnomočno končanih postopkih v zvezi s priznanjem pravice do nadomestila, ko je bil prav tako sporen izračun pokojninske osnove zaradi vštevanja plač, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa (zadeve Ps 1127/2001 z dne 5. 10. 2004 v zvezi s Psp 670/2004 z dne 13. 1. 2006 in Ps 3590/2006 z dne 31. 1. 2008 v zvezi s Psp 214/2008 z dne 3. 12. 2008. Pritožbeno sodišče je že v omenjenih sodbah zavzelo stališče, da 407. členu ZPIZ-1, ki odkazuje na uporabo delovnopravnih predpisov, ni mogoče očitati neustavnosti.

Tožeča stranka tudi v sporni zadevi ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je bilo delo v spornem obdobju opravljeno skladno s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi in da se je delo štelo kot poseben delovni pogoj. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da v primeru neobstoja listin, ki bi izkazovale, da je bilo v tedanjih aktih delodajalca tako delo opredeljeno kot poseben delovni pogoj, je možno omenjeno dokazovati tudi z drugimi dokazi, kot na primer zaslišanje prič, primerjava s sodelavci in podobno. Tožeča stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje v tej smeri ni predlagala nobenega dokaza. Zaslišana je bila le tožeča stranka, ki pa je zgolj pojasnila, kakšno delo je opravljal njen pokojni mož. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je tožničin pokojni mož v spornem obdobju opravljal delo preko polnega delovnega časa, ki se je po tedaj veljavnih delovnopravnih predpisih štelo kot poseben delovni pogoj. Nenazadnje pritožbeno sodišče še poudarja, da tožeča stranka pritožbe ne vlaga zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč zgolj zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Kot pa je bil že obrazloženo, je sodišče prve stopnje pri presoji materialno pravo pravilno upoštevalo in so torej glede omenjenega pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.