Jedro

Tožniku se v bistvenem očita, da je brez okoljevarstvenega dovoljenja vnašal na svoja zemljišča zemeljski izkop, pri čemer je presoja, ali je s tem tudi povzročitelj odpadkov (kot tak je bil določen za zavezanca), izostala. Odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje, Inšpekcije za okolje in naravo, območne enote Ljubljana, št. 06113-121/2012/28 z dne 29. 11. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku naložila, da kot povzročitelj in imetnik odpadkov – zemeljskega izkopa ter lastnik zemljišča parc. št. 467/1, 435/2 in 498/1 k.o. ... do 15. 6. 2013 z njih odstrani nezakonito odložen in v tla vnesen zemeljski izkop v ocenjeni količini 20.000 m3 (1. točka izreka), ga v enakem roku odda ali prepusti zbiralcu ali odda izvajalcu obdelave odpadkov (2. točka), o izpolnitvi naloženih obveznosti pa takoj obvesti inšpektorja za okolje in naravo ter na navedeno inšpekcijo posreduje veljavne evidenčne liste pošiljke odpadkov – zemeljskega izkopa (3. točka). Odločeno je bilo še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka) in da stroški postopka niso nastali (5. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da so zemeljski izkop na tožnikovo zemljišče z njegovo privolitvijo vozila različna gradbena podjetja, da je sam po pridobitvi dovoljenja za poseg v naravo nasipal zemljo in da je podjetje A. d.o.o. po njegovem naročilu poravnalo in vneslo v tla odložene kupe zemeljskega izkopa. Tožnik je za te posege dobil dovoljenje za poseg v naravo št. 356-1/2009-11 z dne 14. 8. 2009, ne pa tudi okoljevarstvenega dovoljenja za vnos zemeljskega izkopa na zemljišči parc. št. 467/1 in 435/2 iz 9. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov. Tožniku je naložena odstranitev odpadkov tudi za zemljišče parc. št. 498/1, in sicer kot lastniku tega zemljišča na podlagi petega odstavka 157. a člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), saj se ni želel opredeliti glede povzročitelja odpadkov. Glede na navedeno je okoljski inšpektor izrekel ukrepa iz 1. in 2. točka izreka v skladu s pooblastilom iz 1. točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da v času izdaje izpodbijane odločbe ni bil več lastnik spornih zemljišč, da ni imetnik odpadkov, niti njihov povzročitelj. Sklicuje se na 6. in 7. točko 3. člena Uredbe o odpadkih. Meni, da sploh ne gre za odpadke v smislu 3. člena ZVO-1, zanje pa glede na 68. člen tega zakona ne potrebuje niti okoljevarstvenega dovoljenja. Poleg vsega je odločba neizvršljiva, ker je nedoločena, saj nima izračuna snovi za vsako parcelo posebej. Izračun ni natančen in ni strokoven, zanj pa bi moral upravni organ imenovati izvedenca gradbene stroke. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženki plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Neutemeljeno je tožbeno stališče, da v izpodbijani odločbi ni razlogov o tem, zakaj je zemeljski izkop odpadek. Upravni organ v njej res ni povzel definicije iz 9. točke 2. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, ki določa, da je zemeljski izkop odpadek, sestavljen iz prsti, mineralnih sedimentov in kamenja, ki nastanejo pri izkopavanju ali odkrivanju tal ali podtalja. Vendar pa je navedel vsebino prvega odstavka 9. člena iste uredbe, na katero je med drugim oprl svojo odločitev, iz katere izhaja zahteva po okoljevarstvenem dovoljenju za predelavo odpadkov po postopku z oznako R10, pri čemer je izrecno navedeno, da se za predelavo odpadkov po tem postopku šteje tudi priprava zemeljskega izkopa za njegovo ponovno uporabo. Iz tega pa po presoji sodišča jasno izhaja, da je tudi sam zemeljski izkop že odpadek, ki se lahko predela in ponovno uporabi.

Tožnik ne pojasni, zakaj meni, da zemeljski izkop iz omenjene 9. točke 2. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov omenjene uredbe ni odpadek v smislu 5. točke 3. člena ZVO-1, po kateri je odpadek snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči. Preizkus te trditve zato ni mogoč, golo nestrinjanje z obravnavo zemeljskega izkopa kot odpadka pa za drugačno odločitev ne zadostuje. Tožnik se sicer sklicuje še na definicije nevarnega, radioaktivnega in komunalnega odpadka iz istega člena ZVO-1, vendar pa v obravnavanem primeru zemeljski izkop ni bil obravnavan kot ena od naštetih vrst odpadkov, zato so te opredelitve za konkretno zadevo irelevantne.

Sodišče se ne strinja niti s tem, da je odločba neizvršljiva, ker da ni izračuna za vsako parcelo posebej. Namen izrečenega ukrepa namreč ni „čiščenje“ posamičnih zemljiškoknjižnih parcel, ampak zemljišča v naravi, pri čemer navedba parcelnih številk kot atributov nepremičnine služi le njenemu opisu v smislu določljivosti lokacije, kjer se nahajajo odpadki in od koder jih je treba odstraniti. Za izvršitev obveznosti pa po prepričanju sodišča v takih primerih, kot je obravnavani, tudi ni bistvena natančnost izračuna do zadnjega kubičnega metra zemeljskega izkopa, ki je bil po neizpodbijani ugotovitvi prvostopenjskega organa že vnesen v tla, ne pa zgolj odložen. Bistveno je, da je s količino (ta v upravnem postopku ni bila sporna), ki jo je upravni organ izračunal na podlagi površine zemljišča in višine nasutja, določil obseg tožnikove obveznosti, kar vse je pojasnjeno v drugem odstavku na 2. strani obrazložitve. Za izvedbo osnovnih računskih operacij (množenje, deljenje) pa upravnemu organu ni bilo treba postaviti izvedenca gradbene stroke, saj ne gre za strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne bi razpolagala (189. člen ZUP).

Po drugem odstavku 20. člena ZVO-1 mora pravna ali fizična oseba, ki predeluje ali odstranjuje svoje odpadke ali odpadke drugih povzročiteljev po predpisanih postopkih, za to imeti okoljevarstveno dovoljenje skladno s tem zakonom. V skladu s prvim odstavkom 82. člena je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje tudi za predelavo ali odstranjevanje odpadkov po predpisih o ravnanju z odpadki, skladno z določbami 20. člena tega zakona. Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov v prvem odstavku 9. člena določa, da mora oseba, ki namerava pripravljati zemeljski izkop zaradi njegove ponovne uporabe ali izdelovati umetno pripravljeno zemljino zaradi njenega vnosa v tla, pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopku z oznako R10 v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, pri čemer se za predelavo odpadkov po postopku z oznako R10 šteje tudi priprava zemeljskega izkopa za njegovo ponovno uporabo.

V zadevi ni sporno, da v obravnavani zadevi za odlaganje zemeljskega izkopa in vnos v tla okoljevarstveno dovoljenje ni bilo izdano. Sporno pa je, ali je inšpekcijski zavezanec za odstranitev nezakonito odloženega izkopa tožnik, saj trdi, da ni povzročitelj in imetnik odpadkov na parc. št. 467/1 in 435/2 ne lastnik parc. št. 498/1 k.o. ... (to ločevanje izhaja iz obrazložitve na 4. strani). Sodišče na to vprašanje iz razlogov v nadaljevanju ne more odgovoriti, ker izpodbijana odločba o tem deloma nima razlogov, deloma pa relevantno dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe niti ni bilo ugotovljeno.

Uredba o odpadkih v 6. točki 3. člena določa, da je povzročitelj odpadkov oseba, katere delovanje ali dejavnost povzroča nastajanje odpadkov (izvirni povzročitelj odpadkov), ali oseba, ki izvaja predobdelavo, mešanje ali druge postopke, s katerimi se spremenijo lastnosti ali sestava teh odpadkov. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, katero tožnikovo ravnanje ustreza kateremu od elementov uporabljene pravne norme in s tem opredelitvi povzročitelja odpadkov (odsotnost subsumcije oziroma pravnega vrednotenje ugotovljenega dejanskega stanja), čeprav ZUP v prvem odstavku 214. člena določa, da mora obrazložitev obsegati ne le ugotovljeno dejansko stanje in določbe predpisov, na katere se opira odločba, ampak tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Tožniku se namreč v bistvenem očita, da je brez okoljevarstvenega dovoljenja vnašal na svoja zemljišča zemeljski izkop, pri čemer je presoja, ali je s tem tudi povzročitelj odpadkov (kot tak je bil določen za zavezanca), izostala. Odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Imetnik odpadkov je po 7. točki 3. člena Uredbe o odpadkih povzročitelj odpadkov ali pravna ali fizična oseba, ki ima odpadke v posesti. To za obravnavani primer pomeni, da bi tožnik lahko bil imetnik odpadkov kot njihov posestnik zaradi nahajanja na njegovih zemljiščih. Sodišče se je zato ukvarjalo še s tem povezanim vprašanjem, in sicer ali je bil tožnik utemeljeno inšpekcijski zavezanec kot lastnik zemljišč, na katerih je bil zemeljski izkop, ki so ga tja z njegovim privoljenjem odlagali tretji in s tem imetnik na njih nezakonito odloženega zemeljskega izkopa. V skladu s petim odstavkom 157. a člena ZVO-1 se v primeru nezakonito odloženih odpadkov na zemljišču v lasti osebe zasebnega prava, odstranitev odpadkov odredi lastniku ali drugemu posestniku zemljišča. S tem v zvezi iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ lastništvo na zemljiščih preverjal po prejemu prijave z dne 20. 1. 2012 in po ugotovitvi, kdo je lastnik, 28. 2. 2012 opravil tožnikovo zaslišanje (četrti odstavek na 2. strani obrazložitve) in 29. 11. 2012 izdal izpodbijano odločbo. Pri tem pa ni ugotavljal lastniškega stanja na zemljiščih oziroma posesti odpadkov v času izdaje odločbe, pa bi ga moral, saj gre za okoliščino, na katero je oprl odločbo. Tožnik namreč trdi, da so bile tedaj lastnice druge osebe. To pomeni, da v tem delu dejansko stanje v času izrekanja ukrepov ni bilo ugotovljeno.

Glede na navedeno je sodišče zaradi bistvene kršitve določb pravil upravnega postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, na podlagi katerega je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena pravilnika). Navedeni znesek se poviša še za zahtevani 22 % DDV (62,70 EUR), saj je družba zavezanka za plačilo DDV. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).