Jedro

Ker sta motorista vozila z nerazumno veliko hitrostjo (200 km/h in ob trčenju 180 km/h), kljub preglednosti ravne ceste 600 m, tožeči stranki ni moč očitati, da je sokriva za nesrečo, ker je zavila levo na neprednostno cesto. Voznik, ki zavija levo, utemeljeno pričakuje, da bo nasproti vozeče vozilo vozilo vsaj v mejah dovoljene hitrosti oziroma z ne tako enormno prekoračeno hitrostjo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožeči stranki in naložilo toženima strankama solidarno plačilo 13.497,00 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženima strankama je naložilo tudi solidarno plačilo pravdnih stroškov v celoti.

2. Proti delu, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo prvotožena stranka. Meni, da je voznica M. prispevala 20 % k nastanku škode. Izvedenec je ugotovil, da bi voznica, če bi previdneje zapeljala po desnem smernem vozišču do sredine križišča, lahko ob ločitveni črti ustavil in omogočila motoristoma, da neovirano prevozita križišče. Voznica pa je brez zaustavljanja zapeljala levo na stransko cesto. Načelo zaupanja v prometu ne velja samo za voznico, ampak tudi za nasprotna udeleženca, ki sta mislila, da ju voznica vidi in zato nista zmanjševala hitrosti. Dejstvo je, da je zavijala z glavne na stransko cesto in bi morala pustiti vse mimo. To je ugotovil tudi izvedenec K. in je zato soprispevala k nastanku škodnega dogodka. Ni dovolj, da je imela dolgoletne izkušnje. Sicer je izpovedala, da ni imela veliko izkušenj z motoristi. Divjanje motoristov je nedopustno, vendar v tem primeru so vozniki napačno ocenili. Tudi voznica K., ki je vozila za M., je izpovedala, da je tudi sama opazila nasproti vozeče motoriste in si dejala, da bo potrebno paziti, saj nikoli ne veš, kako vozijo motoristi. Povedala je, da je voznica M. zavijala bolj počasi. Voznica K. je bolj pravilno ocenila situacijo. Tako pa je M. napačno in počasi zavijala ter napačno ocenila hitrost motoristov. Sodišče ni odločilo pravilno o stroških. Tožeča je uspela v pravdi s 87 %, kar pomeni, da bi sodišče moralo te stroške zmanjšati za 13 %. Sodišče bi moralo odločiti tudi o stroških toženih strank in opraviti pobotanje.

3. Drugotožena stranka vlaga pritožbo proti delu, s katerim ni uspela. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Sodišče je napačno presodilo odgovornost motoristov in voznice M. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca K. je zaključiti, da je do prometne nesreče prišlo zaradi prehitre vožnje obeh motoristov ter napačne ocene voznice M. o hitrosti motoristov. Če bi M. zapeljala do sredine križišča, bi motorista bila že toliko bližje križišču, da bi voznica ob črti ustavila in omogočila motoristoma, da ne ovirano prevozita križišče. Načelo zaupanja v promet velja za vse udeležence. Meni, da je voznica M. 20 % soprispevala k nastanku škodnega dogodka. Pritožuje se tudi proti stroškom, saj je tožeča stranka uspela s 87 %, tožena pa 13 %.

4. Na vročene pritožbe stranke niso odgovorile.

5. Pritožbi nista utemeljeni. Ker obe toženki grajata odločitev o odgovornosti, velja odgovor pritožbenega sodišča obema.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev o odgovornosti toženih strank na določbe OZ. V pritožbi pasivna legitimacija prvotožene stranke ni sporna. Za odločitev o vrsti odgovornosti toženih strank pa je merodajna določba 154. člena OZ, ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženi stranki odgovarjata solidarno za to škodo, katero vtožuje tožnik. Treba je pa še dodati, da način odgovornosti toženih strank za nastalo škodo ureja 186. člen OZ, prvi odstavek. Ker gre za krivdno odgovornost med udeleženci prometne nesreče, je treba njihovo vožnjo presojati po določbah Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Sodišče je na podlagi zaslišanja voznice avtomobila, voznice ki je vozila za M. in na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je pri vožnji vseh udeležencev prometne nesreče bilo zaznati določene kršitve ZVCP-1. Voznica M. je ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 46. člena ZVCP-1, po kateri mora voznik, ki na vozišču zavija levo, mimo pustiti vozila, ki prihajajo iz nasprotne strani in vozijo naravnost. Ugotovilo pa je tudi, da sta motorista, ki sta vozila naravnost, trčila s hitrostjo 180 km/h (omejitev 90 km/h) in s tem kršila 30. in 32. člen ZVCP-1. Sodišče se je tudi oprlo na določbo drugega odstavka 2. člena ZVCP-1, po katerem sme udeleženec v prometu pričakovati, da bodo vsi udeleženci cestnega prometa ravnali v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa. Pred odločanjem o odgovornosti, je še ugotovilo, da je bila cesta izjemno ravna, pregledna 600 m in da so se udeleženci med seboj lahko videli. Pri vožnji vseh udeležencev je še upoštevalo, da sta motorista vozila brez vozniškega dovoljenja in pod vplivom marihuane, voznica pa je imela vozniško dovoljenje skoraj 40 let. 7. Tako se izkaže, da je odločilno tehtanje oziroma presojanje konkurence kršitve pravila o primerni hitrosti in pravila o zavijanju v levo. Sodišče prve stopnje je pri tem tehtanju upoštevalo sodno prakso, ki je pri ekstremno nerazumno veliki hitrosti imetnika motornega vozila (ki za vse 100 % presega vsaj dovoljeno hitrost) vozil proti križišču in je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 432/1999 štelo, da je imetnik motornega vozila izključno odškodninsko odgovoren za prometno nesrečo. Pritožnikoma je treba odgovoriti, da so tudi primeri v sodni praksi, kjer je Vrhovno sodišče ugotovi sokrivdo.(1) Vendar je v vsakem primeru neka okoliščina, ki ni identična z obravnavanim primerom. Zato je pritožbeno sodišče moralo izhajati iz ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje. To je ugotovilo, da sta motorista v celoti odgovorna za nastalo prometno nesrečo. Pri tem je na podlagi ugotovitev izvedenca cestno-prometne stroke B. K. ugotovilo, da bi voznica križišče zapustila brez škodnih posledic, če bi motorista vozila z dovoljeno hitrostjo. Res je voznica M. napačno ocenila hitrost motoristov. Vendar sodišče utemeljeno meni, da je pričakovala, da motorista vozita v skladu s cestno-prometnimi predpisi oziroma, da ne bosta za toliko prekoračila hitrosti, da ne bi mogla manevra zavijanja izpeljati pravilno. Pritožbi menita, da sta tudi motorista menila enako oziroma se zanašala na to, da voznica ne bo zavijala v levo. Vendar je sodišče na to odgovorilo, da voznici ni moč očitati, da bi lahko zaznala tako velike prekoračitve hitrosti. Pač pa bi lahko motorista, ki sta bila še dovolj daleč, prilagodila svojo vožnjo dejstvu, da vidita vozilo, ki zavija levo. Sodišče prve stopnje je celo ugotovilo, da sta pred trčenjem po izvedencu vozila s hitrostjo najmanj 200 km/h. Ob trčenju pa je bila njuna hitrost 180 km/h. Pritožbi menita, da sta motorista bila upravičena do tako hitre vožnje, ker sta se lahko zanašala, da nihče ne bo zavijal levo, ker sta imela prednost. Vendar takšno sklepanje pritožbe ne vzdrži presoje vožnje po merilih povprečno skrbnega voznika. Ni realno pričakovati, da bo skrben voznik, ki namerava zaviti levo, vidljivost pa je 600 m, ustavil ob sredinski črti in čakal, da se približajo in odpeljejo vsi, ki so v daljavi. Če bi motorista vozila z dovoljeno hitrostjo oziroma je ne bi toliko prekoračila, bi do trčenja ne prišlo. Vzrok za nesrečo je bila abnormalna prekoračitev hitrosti.

8. Pritožbi menita, da bi se voznica morala ustaviti ob sredinski črti in počakati, da motorista odpeljeta mimo. Sodišče pa je ugotovilo, da je prvi motorist in nato še drugi trčil v vozilo, ko je že skoraj zavilo, saj je bil avtomobil poškodovan tudi po desni strani. Voznica pa je že dosti prej nakazala, da bo zavila levo (pričevanje priče S. K.) in tudi upočasnila, ter nato zavila s približno 30 km/h. Za pritožbi je tudi pomembno, da je voznica M., to je priča K., izpovedala, da je ocenila, da je treba biti izjemno previden. Vendar je šlo za vozilo za M. in tudi priča ni povedala, kot menijo pritožbe, da voznica M. ne bi smela zaviti levo.

9. Sodišče prve stopnje je tako na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno sklepalo, da dejstvo, da je voznica M. napačno ocenila hitrost motoristov in iz prednostne ceste zavila levo na neprednostno, ni povzročila ali sopovzročila prometne nesreče. Hitrost motoristov je bila tako prekoračena, da povprečno skrbni voznik tega ni mogel pričakovati in zato takšne neadekvatne pozornosti ni mogoče šteti voznici M. v škodo. Tudi dejstvo, da pred zavijanjem ni ustavila ob sredinski črti, ne spremeni tega dejstva. Zanašala se je na normalno oziroma pričakovano vožnjo obeh motoristov in po izračunih izvedenca bi lahko nemoteno zavila, če bi motorista vozila v okviru dovoljene hitrosti.

10. Ker obe toženi stranki grajata odgovornost za prometno nesrečo, je veljal odgovor obema. Obe pritožnici tudi grajata odločitev sodišča o pravdnih stroških. Sodišče se je pri odločitvi o pravdnih stroških oprlo na določbo 154. člena ZPP, tretji odstavek. Tožeča stranka je uspela s pretežnim delom svojega zahtevka, oziroma s sorazmerno majhnim delom ni uspela in zato niso nastali posebni stroški. Toženi stranki sta grajali tako odgovornost za nesrečo kot višino škode. Pretežno so stroški nastali z ugotavljanjem odgovornosti za prometno nesrečo in tožeča stranka je uspela v tem delu v celoti. Po višini pa ni uspela s sorazmerno majhnimi delom. Tako je odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravilna.

11. Zavrnitev pritožb temelji na določbi 353. člena ZPP.

Op. št. (1): primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 444/2007, II Ips 53/2001.