Jedro

Preživljanec sklene pogodbo zato, da si za primer bolezni in starostne onemoglosti zagotovi potrebno pomoč, oskrbo in bližino določene osebe, preživljalec pa zato, da pridobi določeno premoženjsko korist. Glede na to, da ocena koristi in obveznosti ob sklenitvi sporne pogodbe v obravnavanem primeru ni bila določljiva (pokojni je bil v času sklepanja pogodbe v dobri psihofizični kondiciji), stališča pritožbe, da sta pogodbenika z njeno sklenitvijo hotela tožnico izločiti iz dedovanja, ni mogoče podpreti, že z vidika pravice zapustnika, da za čas svojega življenja lahko prosto razpolaga s svojim premoženjem in je tudi svoboden pri izbiri pogodbenega partnerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna vrniti toženi stranki 1.660,00 EUR za odgovor na pritožbo v petnajstih dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke, da se ugotovi, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo dne 10. 2. 2010 sklenila A. A., kot preživljalka, in B. B., kot preživljanec, nična, ker prikriva darilo, in da posledično v obračunsko vrednost zapuščine po pokojnem spada tudi nepremično premoženje, ki je bilo predmet pogodbe ter se zato premoženje v ustreznem obsegu vrne v zapuščino.

2. Odločitev sodišča izpodbija tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Tudi v pritožbenem postopku ponavlja, da pogodba o dosmrtnem preživljanju prikriva darilno pogodbo, ker za toženo stranko iz te pogodbe niso nastale nikakršne obveznosti. Toženka pokojnika ni preživljala, ker pomoči ni potreboval. Sodišče je vrsto okoliščin obravnavalo kot nesporne, čeprav za to v izvedenih dokazih ni bilo podlage in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Edini razlog za sklenitev pogodbe je bil, da je pokojni oče želel tožnico izločiti iz dedovanja po njem, kar je bilo toženi stranki znano v času sklenitve sporne pogodbe, zato je pogodba nična. To je potrdila tudi zaslišana notarka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je osrednje vprašanje, ali je sporni pravni posel darilna pogodba ali pogodba o dosmrtnem preživljanju. Tipični prvini pogodbe o dosmrtnem preživljanju sta zaupnost oziroma osebnost razmerja in aleatornost. Prva prvina onemogoča, da bi bilo mogoče preživljalčeva izpolnitvena ravnanja neposredno odraziti v denarju, ker je neločljiv sestavni del tipičnega razmerja po tej pogodbi tudi kontekst človeškega razmerja med pogodbenima strankama. Prav ta nepremoženjski (človeški) kontekst je za obe pogodbeni stranki v tipičnih primerih odločilnega pomena pri sklepanju pogodbe ter ga v denarju ni mogoče izraziti. Druga prvina, aleatornost, izhaja iz narave stvari. To namreč zaznamuje tančica nevednosti, tako o trajanju preživljalčevega izpolnitvenega ravnanja, kot tudi o njegovem obsegu. Prva je odvisna od trajanja preživljančevega življenja, druga pa od zahtev, ki jih prinaša njegovo duševno in telesno zdravstveno stanje. Prvina tveganosti je drugi dodatni razlog zaradi katerega takšnih pogodb ni mogoče brez zadržkov presojati po določbi o enaki vrednosti dajatev.

6. Bistvena prvina pri sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju je bila tudi v konkretnem primeru zaupnost razmerja med pogodbenima strankama. V pritožbenem postopku ni sporno, da se je pokojni B. B. neskončno bal, da bi moral svojo starost preživeti v domu ostarelih občanov, oziroma podobni insitituciji. Zato je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da je iskal način, kako bi si zagotovil varnost bivanja in nego za leta, ko ne bo več sposoben samostojnega življenja, in da je bila edina, ki mu je to lahko zagotovila prav toženka, saj od tožnice, s katero je bil v sporu, navedenega ni mogel pričakovati. Toženka je imela v svoji hiši primerne pogoje za življenje in bivanje ostarelega očeta. Pri toženki je imel lastno sobo s kopalnico. Prav zaupno razmerje med pogodbenikoma, o katerem je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo izhajajoč iz izpovedb prič Ž., M. in P., je pokojnemu lahko vplivalo upanje, da bo tožena izpolnjevala citirano pogodbo. Posledično je pokojni prodal svojo hišo na Danskem in v času, kadar ni bil v Španiji, Sloveniji, ali na potovanju, bival pri toženi stranki v njeni stanovanjski hiši. Tožbenega prepričanja, da sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju v resnici predstavlja darilo (drugi odstavek 50. člena OZ), zato ni mogoče podpreti.

7. Ni sprejemljivo pritožbeno stališče o nedopustni pravni podlagi sporne pogodbe zaradi nedopustnega nagiba obeh pogodbenikov (39. člen OZ). Razlog za sklenitev konkretne pogodbe je bil, kot sta izpovedali notarka P. in sestra pokojnega M., prav v zagotovitvi, da bo pokojni, ko bo potreboval, imel nekoga, ki mu bo verjel in zaupal, da bo zanj skrbel tako kot si bo pokojni želel. Zato ker je verjel, da bo toženka ravnala po njegovih pričakovanjih, jo je želel nagraditi. Preživljanec namreč sklene pogodbo zato, da si za primer bolezni in starostne onemoglosti zagotovi potrebno pomoč, oskrbo in bližino določene osebe, preživljalec pa zato, da pridobi določeno premoženjsko korist. Glede na to, da ocena koristi in obveznosti ob sklenitvi sporne pogodbe v obravnavanem primeru ni bila določljiva (pokojni je bil v času sklepanja pogodbe v dobri psihofizični kondiciji), stališča pritožbe, da sta pogodbenika z njeno sklenitvijo hotela tožnico izločiti iz dedovanja, ni mogoče podpreti, že z vidika pravice zapustnika, da za čas svojega življenja lahko prosto razpolaga s svojim premoženjem (33. člen Ustave RS – pravica do zasebne lastnine in dedovanja) in je tudi svoboden pri izbiri pogodbenega partnerja (3. člen OZ). Sporno razpolaganje, četudi je s tem zmanjšan obseg zapuščine, ne more biti moralno vprašljivo, z ozirom, da je zapustnik toženi stranki zaupal in se nanjo lahko zanesel, zato je tudi naslovno sodišče prepričano, da je bila sporna pogodba sklenjena z razlogom, da si je zapustnik, kljub dejstvu, da je bil finančno zelo dobro preskrbljen, želel zagotoviti potrebno pomoč in oskrbo, tako kot je izpovedala njegova sestra, predvsem v domačem okolju, v instituciji pa le v primeru, da to doma ne bi bilo mogoče. 8. Glede na vse zgoraj navedeno in tudi glede na nesporno dejstvo, da je tožnica z očetom v sporu, za odločitev v tej zadevi ni bistveno, ali so se njuni odnosi poslabšali, ko je mati umrla, ali pa v času zapuščinskega postopka po njej. Prav tako je nerelevantno, ali sta se s pokojnim očetom srečevala v hiši v Ljubljani enkrat letno, ali pa v času, ko sta nekaj tednom bivala tudi v Ljubljani, več kot enkrat. Nebistveno je, da je oče veliko časa preživel v Španiji, na potovanjih, tudi po Indiji in nekaj tednov v Sloveniji, ker glede na odnos, ki sta ga imela s tožnico, ni mogel realno pričakovati, da bi v času, ko zaradi starostne oslabelosti ali bolezni ne bi mogel več uživati v tako razgibanem življenju, lahko kot družinski član, bivanje v instituciji je namreč odklanjal, bival pri tožnici.

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker tožeča stranka ne beleži pritožbenega uspeha skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna plačati stroške vloženega odgovora na pritožbo toženi stranki (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Stroške je sodišče odmerilo skladno z odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.