Jedro

Vodovodno omrežje je v izključni lasti tožeče stranke, lastniki objektov pa plačujejo vodo po stanju števca oz. glede na porabo. Ker v konkretnem primeru ne gre za solastnino na vodovodnem omrežju, lastniki objektov niso dolžni prispevati k obnovi le-tega, temveč je strošek obnove v celoti dolžna poravnati tožeča stranka.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,91 EUR v 15 dneh od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da se sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 26364/2008 ter VL 26367/2008, oba z dne 17.5.2008, po katerih sta bila toženca tožniku dolžna plačati glavnico vsak po 2.625,05 €, razveljavita, in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki naložilo tudi povračilo stroškov postopka toženima strankama.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da ne drži ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je podlaga za izstavitev računov za uporabo infrastrukture pogodba z dne 16.8.1999, saj le-ta sploh ni bila podpisana s strani tožencev. Zatrjuje, da sta toženca plačevala le uporabnino za gradbeni del infrastrukture in zato ne držijo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da sta plačevala najemnino oz. uporabnino za uporabo vodovodnega omrežja. Toženca tožniku nista plačevala t.i. omrežnine, ki bi zajemala tudi investicijsko vzdrževanje vodovodnega omrežja. V pritožbi navaja tudi, da je tožnik o poteku del z dopisi obveščal vse lastnike objektov na kompleksu I. S., ki jim niso oporekali, vključno s tožencema. Napovedi tožnika glede prenove vodovoda so bile res enostranske, vendar sta se toženca na obnovljeno vodovodno in hidrantno omrežje brez ugovorov priklopila, iz česar po mnenju tožnika izhaja, da je med pravdnima strankama obstajalo soglasje volj o prenovi (15. čl. OZ) in sta bili pravdni stranki v pogodbenem odnosu ter sta na podlagi tega toženca v obveznostnem razmerju do tožeče stranke. Po mnenju tožnika je bistveno, da sta se toženca na prenovljeno vodovodno omrežje priklopila in torej s tem prevzela opravljeno delo, iz česar izhaja, da sta ga dolžna tudi plačati. S tem, ko sta toženca podpisala zapisnik o ugotovljeni kvadraturi njunih poslovnih prostorov, sta z obnovo soglašala. Pritožnik se tudi ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da za vtoževanje sorazmernega dela potrebnih stroškov prenovo vodovodnega omrežja ne obstoji nobena pravna podlaga. Tožnik je namreč saniral vodovod v korist vseh solastnikov poslovnih stavb in prostorov na kompleksu I. S., ki so porabniki vode. Toženca sta s prenovo vodovodnega omrežja, ki jo je plačala tožeča stranka, obogatena, tožeča stranka pa zaradi odklonitve plačila stroškov prikrajšana.

Pritožba je bila vročena toženima strankama, ki sta nanjo odgovorili. Navajata, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine, na kateri je vodovodno omrežje, in lastnica glavnega vodovodnega števca, na takšni podlagi pa je tudi dolžna nositi stroške investicijskega vlaganja v vodovodno omrežje. Glede na to, da je dolžnost tožeče stranke vzdrževanje vodovodnega omrežja in s tem nemotena dobava vode, ji iz tega naslova ne more nastati škoda, toženima strankama pa ne korist, saj sta slednja le uporabnika vodovodnega omrežja. V kolikor bi tožeča stranka želela, da tudi uporabniki s svojimi vložki participirajo pri obnovi vodovodnega omrežja, bi morala z njimi skleniti pogodbo oz. dogovor, česar pa tožeča stranka ni storila. Po mnenju tožencev tožeča stranka ni upravičena do vtoževanega zneska ne iz naslova neupravičene obogatitve ne iz naslova poslovodstva brez naročila. To, da nihče od porabnikov vode prenovi vodovodnega omrežja ni nasprotoval, še ne pomeni, da je dal izrecno soglasje, da bo prispeval k obnovi vodovoda. Korist od obnove je imel v prvi vrsti tožnik, saj po tem ni imel več izgub glede porabe vode. Priča M. je tudi potrdila, da je podatke o kvadraturi poslovnih prostorov zbirala po tem, ko je bil vodovod že obnovljen, iz česar je mogoče sklepati, da lastniki poslovnih prostorov pred obnovo vodovoda niso bili seznanjeni ne s stroški obnove ne o načinu delitve stroškov za obnovo, torej k temu tudi niso mogli dati soglasja. Skladno s tem toženca nista dolžna plačati vtoževanega zneska.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno podlago pri odločanju v konkretni zadevi predstavlja Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da vtožuje sorazmerne stroške obnove vodovodnega omrežja, katerega uporabnika sta tudi tožeči stranki. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je podlaga za obračun uporabe infrastrukture Pogodba z dne 16.8.1999 (priloga B3). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz 5. čl. navedene Pogodbe izhaja, da se uporabnik zavezuje lastniku plačevati nadomestilo, ki vključuje amortizacijo, stroške tekočega in investicijskega vzdrževanja ter stroške upravljanja. Glede na to sta torej toženca z rednim plačevanjem računov prispevala tudi v sklad za investicijsko vzdrževanje. Ne glede na to pa bi tožnik, v kolikor bi želel, da tudi lastniki poslovnih prostorov – uporabniki vode prispevajo k obnovi, moral z njimi še pred začetkom obnovitvenih del skleniti dogovor glede prispevka, česar pa ni storil. Sklenjenega dogovora oz. podpisa pogodbe o sorazmernem prispevku lastnikov objektov pri obnovi vodovodnega omrežja nikakor ne more nadomestiti izjava g. M., ki je po že končani obnovi pri lastnikih objektov zbiral podatke o kvadraturi posameznih poslovnih prostorov in takrat lastnikom tudi dejal, da se bodo stroški obnove delili glede na kvadraturo objektov. Njegova izjava po že zaključenih obnovitvenih delih ne predstavlja zavezujoče obveznosti za toženca. Kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče, tudi dopis tožnika z dne 12.10.2007 (priloga A5, A6), naslovljen na toženi stranki, kaže na to, da pravdne stranke niso imele sklenjene pogodbe glede obveznosti plačila za obnovo vodovodnega omrežja. Iz navedenega dopisa namreč izhaja, da bo tožeča stranka pripravila nove pogodbe o uporabi infrastrukture, česar pa tekom postopka ni izkazala. Pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni izkazal pravne podlage, da od tožencev zahteva plačilo vtoževanega zneska.

Pritožbeno sodišče nadalje zavrača navedbe tožeče stranke, da gre obnovo vodovodnega omrežja obravnavati po določbah OZ, ki veljajo za poslovodstvo brez naročila, saj v konkretnem primeru ne moremo govoriti o opravljanju tujega posla; tožnik je namreč obnovil vodovod, čigar lastnik je sam. Prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da je navedba tožeče stranke o neupravičeni pridobitvi s strani tožencev povsem neutemeljena. Vodovodno omrežje je namreč v izključni lasti tožeče stranke, lastniki objektov pa plačujejo vodo po stanju števca oz. glede na porabo. Ker v konkretnem primeru ne gre za solastnino na vodovodnem omrežju, lastniki objektov niso dolžni prispevati k obnovi le-tega, temveč je strošek obnove v celoti dolžna poravnati tožeča stranka.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo tudi priglašene stroške odgovora na pritožbo (z izjemo priglašene sodne takse, saj ta ob vložitvi odgovora ni bila plačana). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je toženi stranki te stroške dolžna povrniti, kot izhaja iz izreka te sodbe. Tak izrek o stroških temelji na določbah 154. in 155/II ZPP.