Jedro

Odločba o denacionalizaciji je nična, če na vrnjeni nepremičnini obstoji lastninska pravica ali pravica uporabe v korist fizične oziroma civilnopravne osebe (16. člen ZDen), tretjega, ki ni zavezanec za vrnitev. Ker lastništvo tretjih na individualnih prostorih v smislu tretjega odstavka 4. člena SZ-1 v denacionalizacijski odločbi ni bilo upoštevano oziroma kleti in drvarnice niso bile izvzete iz denacionalizacije kot predmet vrnitve, je bilo z denacionalizacijsko odločbo poseženo v lastninsko pravico tretjih - tudi tožnice, izvršitev denacionalizacijske odločbe pa na teh prostorih ne bi bila mogoča.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 490-29/2012-MIZKS/86 z dne 13. 10. 2017 se odpravi in se zadeva vrne toženki v nov postopek.

II. Toženka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožnice za izrek odločbe Ministrstva za kulturo št. 464-134/92, 464-163/92 z dne 4. 6. 1993, v delu, ki se nanaša na parcelo št. *41 k.o. ..., na kateri stoji stavba z identifikacijsko številko ..., naslov ..., ter na skupne dele te stavbe, za nično. V obrazložitvi povzema navedbe predloga, da je bila v nepravdnem postopku II N 443/2013, za vzpostavitev etažne lastnine, uvedenem na predlog Mestne občine Ljubljana, ta s sklepom napotena, da v roku 30 dni v upravnem postopku vloži izredno pravno sredstvo zoper odločbo Ministrstva za kulturo z dne 4. 6. 1993, v delu, ki se nanaša na parcelo št. *41 k.o. ..., ter na skupne dele te stavbe. Predlagateljica meni, da gre ta pravica tudi smiselno nasprotnim udeležencem. Pri uveljavljanju razlogov za predlog se sklicuje na razloge obrazložitve sklepa sodišča o prekinitvi postopka ter dodaja, da se v bistvenem sklicuje na ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, iz previdnosti pa tudi na vse druge ničnostne razloge iz 279. člena ZUP. Navaja, da so bila vsa štiri iz nacionalizacije izvzeta stanovanja izvzeta skupaj s njim pripadajočimi posameznimi individualno odmerjenimi prostori kot npr. kletmi, pritiklinami ter skupnimi deli stavbe, ki so bila tudi predmet kupoprodajnih pogodb. Toženka navaja, da je bilo z denacionalizacijsko odločbo A.A. in B.B. vrnjena lastninska pravica na nacionalizirani hiši na naslovu ..., skupaj z nacionaliziranim zemljiščem parc. št. 41 k.o. ..., na katerem ta stoji, vsakemu do 1/2, razen štirih iz nacionalizacije izvzetih stanovanjih. Na podlagi te odločbe se je v zemljiško knjigo vpisala vzpostavitev lastninske pravice na navedeni stavbi in zemljišču, v korist A.A. do 1/2 in v korist B.B. do druge idealne 1/2, nekvarno vpisu zaznambe lastninske pravice na iz nacionalizacije izvzetih stanovanjih. V zemljiški knjigi je vknjižena tudi odločba o izvzetju iz nacionalizacije OLO Ljubljana Center št. 07/11-3911 z dne 22. 4. 1960, v kateri je bilo poleg navedb posameznih delov izvzetih štirih stanovanj in njihovih površin tudi navedeno, da so v njihovo korist izločene še pripadajoče kleti in drvarnica, souporaba stranišča, pralnice, hodnika, stopnišča in podstrešja, kar pa v zemljiški knjigi ni bilo vknjiženo. Pravni promet z izvzetimi stanovanji ali njihovimi deli se je nato na enak način vpisoval v zemljiško knjigo. Torej brez izrecnih navedb o stanovanjem pripadajočih kleteh in drvarnicah, souporabi stranišča, pralnice, hodnika, stopnišča in podstrešja. Vendar je ta pravica razvidna in tudi povsem nedvoumno konkretizirana iz v s strani predlagateljice predloženih kupoprodajnih pogodbah, ki se nanašajo na izvzeta stanovanja. Pravnomočna odločba o denacionalizaciji je bila v skladu s takrat veljavnimi zemljiškoknjižnimi predpisi in s strani pristojnega sodišča vpisana v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti, prav tako sta bila vpisana sklepa o dedovanju v zvezi s predmetno nepremičnino ter tudi pravni promet z iz nacionalizacije izvzetimi stanovanji. Predmet pravnomočne denacionalizacijske odločbe in njene 1. točke izreka je bila določitev vzpostavitve lastninske pravice v korist obeh denacionalizacijskih upravičencev na zgradbi in zemljišču, za vsakega do 1/2, razen pri štirih iz nacionalizacije izvzetih stanovanjih, pri čemer niso bile posebej dopisane njim pripadajoče kleti in drvarnice, souporaba stranišča, pralnice, hodnika, stopnišča in podstrešja, kar pa tudi ni bilo vpisano že pri vknjižbi izvzetih stanovanj v zemljiško knjigo leta 1960, so pa omenjeno v kupoprodajnih pogodbah prodajalci in kupci točno opredeljevali, pri čemer pa tudi pri vknjižbah kupoprodajnih pogodb to ni bilo zemljiškoknjižno izvedeno. Prehod zemljiške knjige v računalniško obliko in sedaj veljavni Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), Stvarnopravni zakonik (SPZ) in Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVetL) nimajo posebne določbe, ki bi za na navedeni način pravnomočno zemljiškoknjižno vpisano denacionalizacijsko odločbo predpisovali njeno ničnost, zato ni izkazan razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, kakor tudi noben drug ničnostni razlog - odločba je izvršena, izdana v zadevi iz upravne pristojnosti, na podlagi zahteve stranke, z njeno izvršitvijo ni bilo povzročeno nobeno kaznivo dejanje, odločba ni bila izdana na podlagi prisiljenja in kakšnega drugega nedovoljenega dejanja.

2. Tožnica v tožbi povzema izpodbijano odločbo in navaja, da so pravilne ugotovitve toženke v zvezi z denacionalizacijsko odločbo, vpisi v zemljiško knjigo, odločbo o izvzetju iz nacionalizacije z dne 22. 4. 1960 in naknadnimi pravnimi posli. Sporno v zadevi pa je vprašanje pravilne opredelitve skupnih (solastnih) delov zgradbe ter tistih individualnih prostorov, ki pripadajo določenim posameznim delom, to je štirim stanovanjskim enotam kot samostojnim funkcionalnim celotam, ki so bile izvzete iz nacionalizacije in ne morejo biti predmet restitucije v okviru denacionalizacijskega postopka. Sklicuje se na ustaljeno sodno prakso v zvezi z vračanjem zemljišč, ki so pripadajoča funkcionalna zemljišča k stavbam in sicer, da vračanje le-teh v postopku denacionalizacije ni mogoče. Izpodbijana odločba posega v tožničino lastninsko pravico. Toženka je v izpodbijani odločbi izhajala iz zmotnih materialnopravnih izhodišč in glede na izrek napačno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje. Okrajno sodišče v sklepu II N 443/2013 navaja, da v sodni praksi ni več sporno vprašanje, da so bila nekdanja stavbišča in funkcionalna zemljišča, ki so bila v mestih in v naseljih mestnega značaja družbena lastnina, olastninjena v korist lastnikov teh stavb. Vendar pa je obravnavana zadeva v določenih ključnih aspektih brez dvoma specifična. Jasno je, da je odločba o denacionalizaciji konstitutivna odločba državnega organa v smislu SPZ, na podlagi katere se na nepremičnini vzpostavi lastninska pravica, ne glede na zemljiškoknjižni vpis s pravnomočnostjo same odločbe. Vpis v zemljiško knjigo je zgolj deklaratorne narave. Na taki nepremičnini preneha lastninska pravica predhodnega imetnika. Že iz tega razloga je napačno tolmačenje, da ni podan ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. V luči odločitve Vrhovnega sodišča X Ips 242/2013 z dne 2. 9. 2015 je odločitev pravno nedopustna, ter posledično neizvršljiva. Z vpisom lastninske pravice na upravičenca obravnavana nepremičnina v spornem delu ni hkrati niti pravno niti dejansko vrnjena tudi v posest (glej tudi X Ips 748/2006 z dne 3. 8. 2007). Če bi se upošteval izrek denacionalizacijske odločbe, bi to v obravnavani zadevi v smislu stvarnega prava pomenilo, da sta denacionalizacijska upravičenca oziroma njuni pravni nasledniki pridobili lastninsko pravico na vseh delih zgradbe, razen na (pravno in dejansko izredno ozko razumljenih) štirih posameznih delih stavbe, izvzetih iz vrnitve v postopku denacionalizacije, torej izrecno tudi na skupnih delih te zgradbe, ki v izreku odločbe o denacionalizaciji niso bili izvzeti iz vračanja, in celo individualno odmerjenih prostorih (kleteh, drvarnicah) te zgradbe, čeprav imajo na teh, na podlagi kupoprodajnih pogodb, lastninsko pravico lastniki teh štirih stanovanj. Nadalje bi veljalo, da sta denacionalizacijska upravičenca oziroma njuni pravni nasledniki lastninsko pravico pridobila tudi na zemljišču pod stavbo in preostalem zemljišču (tudi funkcionalnem zemljišču). S tem bi na teh delih nepremičnine prenehala vsa upravičenja prejšnjih imetnikov oziroma se preprečila njihova naknadna pridobitev. Tožnica se v bistvenem osredotoča na problematiko dispozitiva v zvezi s skupnimi deli in individualno odmerjenimi prostori predmetne zgradbe. Sporna pa je tudi problematika funkcionalnega zemljišča. Denacionalizacijska odločba z dne 4. 6. 1993 je tudi, kolikor se nanaša na parcelo št. *41 nična, ker se nanaša na stavbišče zgradbe, torej (nujno) funkcionalno zemljišče, pa tudi in predvsem, kar zadeva skupne dele stavbe, ki so v solastništvu etažnih lastnikov stavbe in niso bili izvzeti iz denacionalizacije. Upravno-sodna praksa se je večkrat izrekla o tem, da naj bi denacionalizacijske odločbe ne bilo mogoče izvršiti, če na predmetu vrnitve obstaja lastninska pravica oziroma pravica uporabe tretje osebe. To pomeni, če upravna odločba vsebuje takšen dispozitiv, ki nasprotuje pravnemu redu, npr. če se s to odločbo naloži vpis pravice v zemljiško knjigo, ki je po predpisih o zemljiški knjigi sploh ni mogoče vknjižiti, če je bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena nepremičnina, na kateri obstaja lastninska pravica ali pravica uporabe v korist fizične osebe, je treba takšno odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP razglasiti za nično. Stališče toženke, da je bila denacionalizacijska odločba pravno in tudi dejansko že izvršena, oziroma da naj bi bila pravno in dejansko izvršljiva, ker je bila na njeni podlagi vzpostavljena lastninska pravica že realizirana, je materialnopravno zmotna in v nasprotju z določilom 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Skladno z ustaljeno sodno prakso ni pomembno, da je bila denacionalizacijska odločba že realizirana v zemljiški knjigi, gre namreč le za formalno (deklaratorno) izvršitev, nikakor pa ne za dejansko. Iz razloga pomanjkljive denacionalizacijske odločbe si pravna prednica denacionalizacijskega upravičenca dejansko v celoti lasti vse skupne prostore večstanovanjske stavbe, vključno s prostori vseh tistih kleti, ki sicer pripadajo lastnikom stanovanj, ki so bila iz nacionalizacije izvzeta. Gre za začaran krog, ki ga mora naslovno sodišče presekati na način, da izpodbijano odločbo odpravi, z jasnim navodilom, kako mora toženka pravno nevzdržno stanje pravilno odpraviti. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet upravnega spora odločba toženke, s katero je ta zavrnila predlog tožnice za izrek odločbe toženke z dne 4. 6. 1993 za nično. Tožnica je v predlogu uveljavljala vse ničnostne razloge iz prvega odstavka 279. člena ZUP. Sporno med strankama je, ali je z obrazložitvijo, da je denacionalizacijska odločba z dne 4. 6. 1993 že izvršena (z vpisom v zemljiško knjigo), toženka pravilno presodila, da ni podan tudi ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti.

6. Obstajata pravna in dejanska nemožnost izvršitve odločbe. V primeru pravne nemožnosti odločba vsebuje takšen dispozitiv (izrek), ki ga ni mogoče izvršiti. Tožnica kot predlagateljica je utemeljevala, da so bila v večstanovanjski hiši iz nacionalizacije izvzeta štiri stanovanja, skupaj s pripadajočimi kletmi in drvarnicami ter skupnimi deli stavbe (souporaba stranišča, pralnice, hodnika, stopnišča in podstrešja). Navedena dejstva izhajajo iz odločbe o nacionalizaciji z dne 22. 4. 1960. Ni sporno med strankama, da v denacionalizacijski odločbi z dne 4. 6. 1993 kleti in drvarnice, pripadajoče v korist izločenih stanovanj kot posamezni individualni prostori, ki pripadajo stanovanjem kot prostori, ki niso predmet denacionalizacije, niso bili opredeljeni.

7. Denacionalizacija je vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno na podlagi določb zakonov, opredeljenih v ZDen. Z odločbo o denacionalizaciji, ki pomeni originaren način pridobitve lastninske pravice, upravni organ odloči o nacionaliziranem premoženju, ki se vrača; o upravičencih, ki se jim premoženje vrača; o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača; zavezanci za izročitev premoženja ter o rokih za izpolnitev odločbe (prvi odstavek 66. člena ZDen). Zavezanec za vrnitev premoženja v naravi je pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem (prvi odstavek 51. člena ZDen). V obravnavanem primeru je bilo denacionalizacijskima upravičencema z denacionalizacijsko odločbo z dne 4. 6. 1993 vrnjena lastninska pravica na nacionalizirani hiši skupaj z nacionaliziranem zemljiščem, razen na štirih iz nacionalizacije izvzetih stanovanjih. Obseg iz nacionalizacije izvzetih stanovanj je opredeljen v odločbi o nacionalizaciji z dne 22. 4. 1960, kjer je bilo navedeno, da se v korist izločenih stanovanj izločijo še pripadajoče kleti in drvarnice. Zadnje navedeno v odločbi o denacionalizaciji z dne 14. 7. 1993 ni specificirano kot premoženje, ki ni predmet denacionalizacije, ker je v lasti tretjih, ki niso zavezanci za denacionalizacijo. Postavi se vprašanje, v smislu uveljavljane 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ali bi izvršitev izreka odločbe o denacionalizaciji z dne 4. 6. 1993 pomenila poseg v pravico, ki izvršbo preprečuje. Takšna pravica, ki bi izvršbo denacionalizacijske odločbe preprečila, je nedvomno lastninska pravica fizične osebe. V sodni praksi Vrhovnega sodišča (glej sodbo X Ips 242/2013) je ustaljeno stališče, da je odločba o denacionalizaciji nična, če na vrnjeni nepremičnini obstoji lastninska pravica ali pravica uporabe v korist fizične oziroma civilnopravne osebe (16. člen ZDen), tretjega, ki ni zavezanec za vrnitev.

8. Toženka se je postavila na stališče, da ker je bila odločba o izvzetju iz nacionalizacije z dne 22. 4. 1960 v zemljiški knjigi izvedena brez izrecnih vknjižb o stanovanjem pripadajočih kleteh in drvarnicah, souporabi stranišča, pralnice, hodnika, stranišča in podstrešja, in ker so bila iz nacionalizacije izvzeta stanovanja že predmet pravnega prometa, v kupoprodajnih pogodbah pa navedeno, da k prodanim stanovanjem pripadajo tudi kleti in drvarnice ter souporaba prostorov ter zemljiškoknjižno izvedena tudi odločba o denacionalizaciji, da ničnostni razlog tudi po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ne obstaja. Sodišče s toženko in navedenim razlogom ne soglaša. 9. Po določbi drugega odstavka 3. člena SZ-1 so posamezni deli stanovanjske stavbe stanovanjske enote, poslovni prostori ali drugi samostojni prostori. K posameznemu delu lahko spadajo tudi drugi individualno odmerjeni prostori, če so del stanovanjske stavbe v solastnini etažnih lastnikov. Po tretjem odstavku 4. člena SZ-1 pa so individualni prostori, ki pripadajo določenim posameznim delom lahko atriji, kleti, drvarnice kot tudi garaže, balkoni, terase, lože, če niso sestavni del posameznega dela. V obravnavani zadevi bi iz navedb tožnice izhajalo, da sporne kleti in drvarnice niso sestavni del posameznega dela - stanovanja (definicija iz drugega odstavka 4. člena SZ-1), ki je bilo specificirano v denacionalizacijski odločbi. Kolikor je temu tako, so kleti in drvarnice v stavbi na naslovu ... pomožni prostori (tudi v smislu drugega odstavka 105. člena SPZ), in ker niso sestavni del posameznega dela - stanovanjske enote (štirih iz nacionalizacije izvzetih stanovanj), bi morale biti individualno odmerjeni oziroma v denacionalizacijski odločbi specificirani kot prostori, ki pripadajo določenim posameznim delom - iz nacionalizacije izvzetim stanovanjem. Namreč v nasprotnem velja, torej kolikor individualni prostori, kot so atrij, kleti, drvarnice kot tudi garaže, balkoni, terase, lože posameznim delom - stanovanjem ne pripadajo, da spadajo med skupne dele (5. člen SZ-1, tretji odstavek 105. člena SPZ) ali pa (v obravnavanem primeru, ko se je denacionalizacijskima upravičencema vrnila celotna zgradba razen iz nacionalizacije izvzetih stanovanj) stanovanjskim enotam, ki so bile vrnjene denacionalizacijskim upravičencem. Ker lastništvo tretjih na individualnih prostorih v smislu tretjega odstavka 4. člena SZ-1 v denacionalizacijski odločbi ni bilo upoštevano oziroma kleti in drvarnice niso bile izvzete iz denacionalizacije kot predmet vrnitve, je bilo z denacionalizacijsko odločbo poseženo v lastninsko pravico tretjih - tudi tožnice, izvršitev denacionalizacijske odločbe pa na teh prostorih ne bi bila mogoča. 10. Stališče sodišča, ki terja odpravo izpodbijane odločbe, ne bi bilo enako, kolikor odločba o denacionalizaciji ne bi zajela le v odločbi z dne 22. 4. 1960 navedenih prostorov, ki spadajo med skupne dele stavbe, kot jih opredeljuje 5. člen SZ-1. Ti so glede na določbo četrtega odstavka 105. člena SPZ solastnina vseh etažnih lastnikov, torej po samem zakonu tudi lastnikov iz nacionalizacije izvzetih stanovanj. Šteje se, da je lastninska pravica na posameznem delu zgradbe "glavna pravica", tej pa je akcesorna solastnina na skupnih delih. Solastnine na skupnih delih zato lastniki stanovanj z denacionalizacijsko odločbo, ki ni specificirano izvzela solastnine na skupnih delih, ne bi mogli izgubiti oziroma povedano drugače, njihovega solastninskega deleža, denacionalizacijska odločba ni mogla zaobseči. Določitev solastninskega deleža na skupnih delih pa presega odločanje v denacionalizacijskem postopku.

11. Obrazloženo bi morala denacionalizacijska odločba z dne 4. 6. 1993 upoštevati in izvzeti iz vrnitve tudi individualne prostore (kleti, drvarnice), saj so vsebinsko enaki predpisi obstojali ob njeni izdaji (glej 2. člen SZ; 8. člen SZ). V ponovnem postopku reševanja denacionalizacijske zahteve pa naj toženka upošteva tudi skupne dele, v izogib ponovnim sporom. Glede na navedeno toženka ni pravilno odločila v zvezi z uveljavljenim razlogom po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

12. Ker je bilo v izpodbijani odločbi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

13. Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 15,00 EUR (25. člen ZUS-1) v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.