Jedro

V postopku vračila BPP, iz razlogov po 43., 48. in 49. členu ZBPP, je glede rokov zastaranja treba po analogiji uporabiti določbe ZDavP-2, saj navedeno predstavlja javnopravno razmerje. Odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila tožniku neupravičeno dodeljena BPP, je bila izdana 24. 7. 2017. Tožnik je bil že v letu 2017 pozvan, da se izjavi glede ugotovitev o svojem premoženjskem stanju, ponovno je bil pozvan k izjavi z dopisom z dne 18. 6. 2020. Z vsakim dopisom oz. uradnim dejanjem organa se je tek zastaralnega roka pretrgal. Z vsakim pozivom je začel 5-letni zastaralni rok znova teči, to pa pomeni, da se do izdaje izpodbijane odločbe še ni iztekel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka naložila tožniku, da je na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani dolžan plačati 3.787,19 EUR stroškov brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v 76 zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok v višini 37,19 EUR zapade v plačilo dne 1. 10. 2022, vsi nadaljnjih obroki v višini 50,00 EUR pa zapadejo v plačilo prvi dan v mesecu, do zadnjega obroka v višini 50,00 EUR, ki zapade v plačilo 1. 1. 2029. V primeru zamude s plačilom enega obroka zapade v plačilo celotni dolgovani znesek.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila tožniku z odločbo Bpp 1241/2016 z dne 8. 6. 2016 dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku II P 608/2016. Toženka je z odločbo Bpp 1241/2016 z dne 24. 7. 2017 ugotovila, da je bila tožniku neupravičeno dodeljena BPP, saj je tožnik v prošnji za dodelitev BPP navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. V skladu z 41. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) mora upravičenec pogoje za odobritev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta odobrena. Kolikor je bila upravičencu BPP dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov, oziroma kolikor ni sporočil spremembe podatkov, je dolžan neupravičeno prejeto BPP vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen (drugi odstavek 43. člena ZBPP). V nadaljevanju toženka povzame ugotovitve iz odločbe Bpp 1241/2016 z dne 24. 7. 2017. Pojasni, da je pridobila podatke, da je tožnik solastnik do 7/50 nepremičnine v k.o. ..., parc. št. 2045/68, št. stavbe 1057, del stavbe 1-8. Tožnik je bil s pozivom z dne 15. 6. 2017 pozvan, da se opredeli do navedenih ugotovitev, kar je tudi storil. Pojasnil je, da je bil solastnik nepremičnine in sicer dela stavbe št. 1, katerega je prodal. Ker nima več lastninske pravice, tega tudi ni navedel v prošnji za dodelitev BPP. V zvezi z navedenim toženka pojasni, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom II P 1331/2015 z dne 13. 7. 2015 sklenilo, da se tožniku zaradi zavarovanja nedenarne terjatve prepoveduje odtujiti ali obremeniti nepremičnino. Nepremičnine torej v obdobju učinkovanja navedene zaznambe v zemljiški knjigi tožnik ni smel prodati, podariti ali zamenjati, kar je bilo tožniku znano v času sklenitve prodajne pogodbe, to pa pomeni, da je bil tožnik v relevantnem obdobju še vedno lastnik predmetne nepremičnine. Ker je bil solastnik drugega stanovanja ali hiše, v kateri ni živel, je solastništvo tožnika do 7/50 na nepremičnini v k.o. ..., parc. št. 2045/68, v stavbi št. 1057, del stavbe 1-8, štela kot premoženje tožnika. Vrednost celotne nepremičnine je v času odločanja o dodelitvi BPP znašala 797.616,00 EUR, glede na 7/50 solastniški delež tožnika torej 111.666,20 EUR, kar je izključevalo pravico tožnika do BPP, ker gre za premoženje, ki presega višino mejnega zneska 14.042,88 EUR. Pred izdajo izpodbijane odločbe je toženka tožnika ponovno pozvala k izjavi glede ugotovljenih dejstev, vendar tožnik na poziv ni odgovoril. Glede na navedeno je bil tožniku, upoštevaje 43. člen ZBPP, z izpodbijano odločbo naložen v plačilo znesek 3.787,19 EUR, ki je bil na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1241/2016 z dne 17. 5. 2019 izplačan izvajalcu BPP.

3. Tožnik vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da je bila odločba, s katero mu je bila dodeljena BPP, izdana 8. 6. 2016, izpodbijana odločba pa je bila izdana 27. 7. 2022, torej že po izteku 5-letnega obdobja, v katerem bi lahko toženka terjala vračilo. Ker je toženka izdala odločbo po tem, ko je nastopilo zastaranje pravice do uveljavljanja vračila, je treba odločbo že iz tega razloga odpraviti. Nadalje tožnik pojasni, da je bila nagrada izvajalcu BPP, odvetniku A. A., izplačana neupravičeno. Slednji je namreč obračun stroškov odposlal več kot 15 dni po zadnji opravljeni storitvi, torej glede na prvi odstavek 40. člena ZBPP prepozno, zato bi morala toženka izplačilo odvetniku zavrniti. V nadaljevanju pa tožnik ugotavlja, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Tožnik je posamezne dele nepremičnine prodal 20. 11. 2015, torej pred vložitvijo vloge za pridobitev BPP. Kupci so po pogodbi prevzeli obveznost vknjižbe lastninske pravice, ki zaradi vpisane prepovedi razpolaganja ni bila mogoča. Navedeno ne pomeni, da tožnik svojih nepremičnin ne more prodati, pomeni le, da je riziko možnosti vpisa v zemljiško knjigo breme kupcev. Ker je sedaj sporna prodajna pogodba veljavna, bila je tudi podlaga za vpis v zemljiško knjigo, prestavlja ustrezen dokaz o izvršeni prodaji, v njeni posledici pa dejstvo, da tožnik ni več lastnik predmetnih nepremičnin, ki tako ne morejo tvoriti njegovega premoženja. Tožniku ni bilo obrazloženo, zakaj dejstvo, da kupci nepremičnin le-teh niso mogli vpisati v evidence zemljiške knjige, pomeni, da prodaje ni bilo. Tožnik je jasno izkazal prodajo nepremičnin s predložitvijo prodajne pogodbe in tudi navedel razloge, zaradi katerih prepis lastninske pravice ni bil mogoč, obenem pa tudi predlagal dokaz z zaslišanjem kupcev nepremičnin, ki bi potrdili njegove navedbe glede poteka sklenitve pogodbe. Z neizvedbo dokaza z zaslišanjem kupcev je toženka kršila pravila postopka, v posledici katerih ni mogla pravilno in popolno ugotoviti dejanskega stanja. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

4. Toženka je sodišču predložila spise zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Vrnitev neupravičeno prejete BPP je zakonodajalec uredil v VII. poglavju ZBPP z določbam členov od 41. do 43. člena ZBPP. Po določbi 41. člena ZBPP mora upravičenec pogoje za odobritev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta odobrena. Po določbi 43. člena ZBPP se za neupravičeno prejeto BPP šteje že plačana BPP, ki je bila upravičencu dodeljena ne le na podlagi lažnega prikazovanja, pač pa tudi na podlagi zamolčanja podatkov. V takem primeru je upravičenec dolžan neupravičeno prejeto BPP vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen.

7. Po presoji sodišča je pravilno stališče toženke, da je tožnik dolžan povrniti sredstva izplačana iz naslova BPP v višini 3.787,19 EUR. V obravnavani zadevi med strankama namreč ni sporno, da je bila tožniku z odločbo z dne 8. 6. 2016 dodeljena redna BPP in da je toženka izpodbijano odločbo izdala na podlagi pravnomočne odločbe Bpp 1241/2016 z dne 24. 7. 2017, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila tožniku BPP dodeljena neupravičeno.

8. Tožnik sicer v tožbi obširno pojasnjuje, da je posamezne dele nepremičnine parc. št. 2045/68, št. stavbe 1057, dela stavbe 1-8, k.o. ..., prodal že 20. 11. 2015, torej pred vložitvijo vloge za pridobitev BPP in da so kupci prevzeli obveznost vknjižbe lastninske pravice, ki zaradi vpisane prepovedi razpolaganja ni bila mogoča. Ker pa je prodajna pogodba postala veljavna, predstavlja ustrezen dokaz o izvršeni prodaji in o tem, da tožnik ob vložitvi prošnje za dodelitev BPP ni bil več lastnik nepremičnine in je toženka ne bi smela šteti kot del njegovega premoženja in tožniku odvzeti BPP iz razloga lažnega prikazovanja oz. zamolčanja podatkov. Vendar sodišče pojasnjuje, da za odločitev v tej zadevi niso pomembni razlogi, zaradi katerih je tožnik izgubil odobreno BPP, in presoja, ali je bila taka odločitev pravilna. Tožbene navedbe torej niso povezane z izpodbijano odločbo, ampak se nanašajo na postopek, v katerem se je ugotavljalo, ali je bila tožniku neupravičeno dodeljena BPP. V obravnavani zadevi pa se preizkuša pravilnost odločbe, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora neupravičeno prejeto BPP vrniti, s tem da se je torej že v predhodnem postopku s posebno odločbo ugotovilo, da je bila BPP neupravičeno prejeta.

9. Ob upoštevanju procesnega stanja obravnavane zadeve, spoštovanju načela zakonitosti in določb 43. člena ZBPP1 je toženka z izpodbijano odločbo tožniku torej le še naložila v plačilo znesek, izplačan izvajalcu pravne pomoči (odvetnik A. A.) iz sredstev BPP na podlagi pravnomočnega sklepa Bpp 1241/2016 z dne 17. 5. 2019. Tožnik tudi v zvezi z navedenim ugovarja, da je bila nagrada A. A. izplačana neupravičeno, saj je slednji obračun stroškov odposlal več kot 15 dni po zadnji opravljeni storitvi. Vendar tudi teh navedb sodišče v obravnavanem upravnem sporu, ko odloča o zakonitosti akta o vračilu neupravičeno prejete BPP, ne more upoštevati. Tovrstne navedbe bi moral tožnik uveljavljati v tožbi zoper sklep Bpp 1241/2016 z dne 17. 5. 2019, s katerim je bila izvajalcu odmerjena nagrada za opravljeno delo, vendar tega ni storil. To pa pomeni, da je tudi o odmeri nagrade in njeni višini že pravnomočno odločeno in tožnik z ugovori, ki se nanašajo na neupravičeno izplačano nagrado izvajalcu, ne more biti uspešen.

10. V zvezi z ugovorom zastaranja terjatve sodišče pritrjuje tožniku, da je Vrhovno sodišče RS s sklepom X Ips 291/2016 z dne 17. 10. 2018 zavzelo stališče, da je v postopku vračila BPP, iz razlogov po 43., 48. in 49. členu ZBPP, glede rokov zastaranja treba po analogiji uporabiti določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), saj navedeno predstavlja javnopravno razmerje. Glede na navedeno zakonsko podlago je šteti, da takšna obveznost zastara v 5 letih od odločitve o neupravičeno dodeljeni BPP (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2). Absolutno zastaranje te pravice nastopi po 10 letih od navedene odločitve, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2). Tek zastaranja pa se pretrga med drugim tudi z vsakim uradnim dejanjem organa z namenom odmere stroškov in o katerem je prosilec obveščen, pri čemer po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zakonski zastaralni rok (prvi in četrti odstavek 126. člena ZDavP-2).

11. Sodišče ugotavlja, da je bila odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila tožniku neupravičeno dodeljena BPP, izdana 24. 7. 2017. Tožnik je bil že v letu 2017 pozvan, da se izjavi glede ugotovitev o svojem premoženjskem stanju, ponovno je bil pozvan k izjavi z dopisom z dne 18. 6. 2020. Z vsakim dopisom oz. uradnim dejanjem organa se je tek zastaralnega roka pretrgal. Zato sodišče ugotavlja, da je z vsakim pozivom začel 5-letni zastaralni rok znova teči, to pa pomeni, da se do izdaje izpodbijane odločbe še ni iztekel. Ob izdaji izpodbijane odločbe tudi še ni pretekel absolutni 10-letni zastaralni rok za navedeno obveznost tožnika po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2. Sodišče zato ugotavlja, da tudi tožbeni ugovor zastaranja ni utemeljen.

12. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj pravno relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno.

14. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 1275/2022-11 z dne 24. 11. 2022. 1 Prvi, drugi in tretji odstavek 43. člena, na katere se sklicuje tožena stranka, se glasijo: Za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč se šteje že plačana brezplačna pravna pomoč, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena tega zakona (prvi odstavek). Upravičenec je dolžan neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Vračilo oziroma plačilo sredstev je prihodek proračuna Republike Slovenije (drugi odstavek). O načinu in času vračila neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči odloči pristojni organ za BPP v odločbi, s katero ugotovi neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč in naloži upravičencu vračilo neupravičeno prejete pomoči (tretji odstavek).