Jedro

V tem postopku bistvena dejstva, ki se tičejo objektivnih razmer v zaporu, med strankama niso sporna, saj je tožnik navedbe toženke v tem delu bodisi izrecno priznal bodisi jih ni substancirano prerekal. Sporno je bilo le pravno vrednotenje teh dejstev (vprašanje, ali takšne razmere dosegajo minimalni standard človeškega dostojanstva med prestajanjem zaporne kazni), kar pa ni predmet dokazovanja, temveč pravnega vrednotenja oziroma uporabe materialnega prava.

Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato ni upoštevno sklicevanje na prejšnje vloge v postopkih, temveč mora pritožnik vse pritožbene razloge konkretizirano in jasno zatrjevati v pritožbi. Na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato morajo biti trditve o tej kršitvi konkretizirane, jasno in določno mora biti navedeno, katera ugotovitev sodišča je v nasprotju s katero listino, zapisnikom ali prepisom, in tudi, zakaj je to nasprotje pomembno. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da povzetek navedb strank sploh ni odločilno dejstvo, zato tudi, če bi res prišlo do nasprotja med povzetkom vlog in samo vsebino vlog, to še ne bi pomenilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Presoja, ali je država ravnala protipravno, ker ni zagotovila minimalnih standardov prestajanja zaporne kazni v smislu prepovedi mučenja in ponižujočega ravnanja, je odvisna od objektivnih okoliščin prestajanja kazni, ne pa od subjektivnega zaznavanja posameznega zapornika.

Tožnik je izven sobe bival skoraj polovico dneva, pri čemer je treba upoštevati, da je v preostali polovici (12 ur in 40 minut) tožnik po naravi stvari cca 7 do 8 ur spal, torej je bil le cca. 4 do 6 ur prisiljen (buden) bivati v zaporniški sobi. Tožniku je bilo omogočeno sprehajanje oziroma bivanje na dvorišču, torej na svežem zraku, zato so neutemeljene navedbe, da naj bi bilo dvorišče majhno, osončeno in prenatrpano, saj je bistveno, da je tožniku bilo (sploh) omogočeno sprehajanje po dvorišču in hodnikih (pa čeprav majhnih in zaprtih); jasno je, da so bivalne razmere v zaporih skromnejše in brez hotelskega udobja, vendar je to posledica dejstva, da gre za kazen omejitve svobode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 153 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Tožnik vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi neustreznih razmer med prestajanjem pripora1 in zapora na Povšetovi 5 v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da razmere v zaporu objektivno niso bile takšne, da bi pomenile kršitev človekovih pravic.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki med drugim navaja, da mu je bila odvzeta možnost obravnavanja, ker sodišče ni upoštevalo vseh njegovih navedb in ni zaslišalo tožnika ter ne njegove matere A. A. Zaslišanje je predlagal tudi za ugotavljanje objektivnih razmer v zaporu. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 88/2017 zavzelo stališče, da je stvar ocene vsakokratnih razmer in presoje sodišča, kdaj neugodne razmere, ki so sicer lastne vsakršnemu odvzemu svobode, presežejo raven, ki onemogoča dostojno prestajanje kazni. Tožnik je konkretiziral kršitev v zvezi s površino na zapornika, ki bi morala znašati 7 m2 na zapornika. Pravilnik o izvrševanju kazni zapora2 v prvem odstavku 21. člena določa, da se v skupnih sobah zagotovi najmanj 7 m2 prostora na zapornika, če prostorske razmere to omogočajo. Sodišče v 17. in 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe brez razlogov ne upošteva relevantnih navedb, da je bilo gibanje v sobi onemogočeno oziroma bistveno oteženo zaradi pohištva. V 18. in 19. točki izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje na navedbe toženke, da je imel tožnik na voljo 11 ur in 20 minut za dejavnosti izven sobe. Tožnik res ni nasprotoval številu ur, vendar je konkretizirano navedel, zakaj v tem času ni mogel biti ves čas izven sodbe in zakaj ta čas dejansko ni mogel nadomestiti slabih razmer v zaporu, med odločilnimi dejstvi je zato nasprotje med tem, kar se navaja kot vsebina vlog tožnika in vsebino teh vlog (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku3). Ne drži, da bi bilo nesporno, da je toženka zagotovila centralno sistemsko prezračevanje sanitarnih prostorov. S tem se odvaja zrak iz sanitarij, ne pa tudi iz sobe. Med strankami je bil spor o tem, kakšne so dejanske možnosti zračenja z odpiranjem okna; tožnik je vztrajal, da so okenske rešetke upočasnjevale pretok zraka, poleti niso mogli zračiti, ker je bilo potem še bolj vroče. Zračenje z ventilatorjem je učinkovalo kratek čas in imelo neželene stranske učinke. Zmotni so materialnopravni zaključki o klimatizaciji. Sodišče ni upoštevalo, da so pravosodni policisti zahtevali in dobili klimatsko napravo. Sodišče v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno primerja položaj tožnika in delavca, ker delavec preživi na delovnem mestu 8 ur na dan, tožnik pa je preživljal v zaporu vsak dan. Pri tem je nepomembno, da tožniku ni bilo treba delati. Temperatura je poleti znašala v povprečju več kot 25 -C, kar je tudi ob neupoštevanju trditev tožnika o višji temperaturi visoka temperatura za notranji prostor. O vsem te bi izpovedal tožnik, če bi ga sodišče zaslišalo.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani spor je spor majhne vrednosti, v katerem veljajo posebna pravila postopka, med drugim tudi omejenost pritožbenih razlogov (primerjaj 458. člen ZPP); sodbo, izdano v postopkih v sporu majhne vrednosti, je mogoče izpodbijati le zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

_Glede procesnih kršitev:_

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je dokazni predlog z zaslišanjem tožnika in priče A. A. zavrnilo iz utemeljenih razlogov. Drži, da bi tožnik lahko izpovedal tudi o objektivnih razmerah v zaporu, vendar v tem postopku bistvena dejstva, ki se tičejo objektivnih razmer v zaporu, med strankama niso sporna, saj je tožnik navedbe toženke v tem delu bodisi izrecno priznal bodisi jih ni substancirano prerekal, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Torej dejstva (ki so edina predmet dokazovanja), ki se tičejo temelja zahtevka, niso bila sporna, »sporno« je bilo le pravno vrednotenje teh dejstev (vprašanje, ali takšne razmere dosegajo minimalni standard človeškega dostojanstva med prestajanjem zaporne kazni), kar pa ni predmet dokazovanja, temveč pravnega vrednotenja oziroma uporabe materialnega prava. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo po temelju, tudi ni bilo potrebe po dokazovanju višine (obsega nepremoženjske škode oziroma duševnega trpljenja), čemur bi služilo zaslišanje tožnika.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bilo v sodbi nasprotje med povzetki tožnikovih vlog in samo vsebino vlog, pri čemer pritožba določno ne opredeli, v čem naj bi bilo nasprotje. V opombi št. 7 se sicer sklicuje na določene odstavke pripravljalne vloge, vendar je pritožba samostojno pravno sredstvo, zato ni upoštevno sklicevanje na prejšnje vloge v postopkih, temveč mora pritožnik vse pritožbene razloge konkretizirano in jasno zatrjevati v pritožbi. Na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato morajo biti trditve o tej kršitvi konkretizirane, jasno in določno mora biti navedeno, katera ugotovitev sodišča je v nasprotju s katero listino, zapisnikom ali prepisom, in tudi, zakaj je to nasprotje pomembno. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da povzetek navedb strank sploh ni odločilno dejstvo, zato tudi, če bi res prišlo do nasprotja med povzetkom vlog in samo vsebino vlog, to še ne bi pomenilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Glede domnevno napačnega stališča glede nespornosti določenih dejstev pa gre kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb postopka,4 ki je v sporu majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati.

9. Načeloma drži, kar navaja pritožba, da mora sodišče v vsaki zadevi ugotoviti relevantno pravo in vsa pravnorelevantna dejstva, zaradi česar so okoliščine v podobnih ali navidez enakih zadevah lahko različne, vendar je sodišče prve stopnje ta izhodišča upoštevalo. Nerazumljive pa so pritožbene navedbe, da je »neutemeljeno tudi sklicevanje na bistveno enake okoliščine zaradi uveljavljenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka v predmetni zadevi, zaradi česar so dejanske okoliščine v predmetni zadevi tudi nekoliko drugačne.« _Glede materialnega prava:_

10. Presoja, ali je država ravnala protipravno, ker ni zagotovila minimalnih standardov prestajanja zaporne kazni v smislu prepovedi mučenja in ponižujočega ravnanja, je odvisna od objektivnih okoliščin prestajanja kazni, ne pa od subjektivnega zaznavanja posameznega zapornika, zato so pravno zmotne pritožbene navedbe, da »vsako subjektivno doživljanje razmer v zaporu pomeni podlago za objektivizacijo dejanskih razmer v zaporu kot temelj ugotavljanja relevantnih dejstev o protipravnosti ravnanja toženke.«

11. Standardi Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (skrajšano CPT), ki jih je predložila toženka v odgovoru na tožbo (priloga B7), ne zahtevajo standarda najmanj 7 m2 na zapornika, kot neutemeljeno navaja pritožba, temveč je to le priporočilo. Ta dokument navaja kot minimalni standard 4 m2 na osebo v celicah, v katerih je nastanjenih več oseb, pri čemer pa CPT izrecno opozarja (19. do 23. točka), da je treba razlikovati med minimalnimi standardi ter nehumanim in ponižujočim ravnanjem. V 22. točki je poudarjeno, da bo CPT pogoje bivanja zaprtih oseb označil za nehumane in ponižujoče le v primeru, če bodo celice ekstremno prezasedene ali če bo šlo za kombinacijo več negativnih elementov, kot so nezadostno število postelj, slaba higiena, nezadostno prezračevanje, ogrevanje, osvetlitev ipd. Iz tega sledi, da niti manjše odstopanje od standarda 4 m2 na zaprto osebo ne pomeni samo po sebi kršitve človekovih pravic.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo merila Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP): kadar ima posameznik na voljo manj kot 3 m2 osebnega prostora, se vzpostavi domneva kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), država pa to domnevo lahko izpodbije, če izkaže, da je kratkotrajno in ne preveliko (ne bistveno manj kot 3 m2) pomanjkanje prostora nadomestila z drugimi razbremenilnimi okoliščinami, npr. možnostmi sprehodov ali bivanja izven celice. V konkretnem primeru tožnik ni imel nikoli na voljo manj kot 3 m2 prostora. V primerih, ko ima posameznik na voljo 3 do 4 m2 prostora, je po oceni ESČP kršitev podana, če sovpade z drugimi neustreznimi okoliščinami bivanja; kadar ima na voljo več kot 4 m2 prostora, pomanjkanja prostora sodišče ne šteje kot odločilen dejavnik, kršitev pa je podana le, če to narekujejo druge neustrezne razmere. Bistveno je torej, da se pri osebnem prostoru nad 4 m2 ni mogoče sklicevati na prezasedenost in pomanjkanje prostora, ampak morajo biti podane kakšne druge neustrezne razmere, ki same zase pomenijo mučenje oziroma ponižujoče ravnanje. Zato je neutemeljeno pritožbeno naziranje, da bi se kot protipravno moralo šteti že pomanjkanje prostora pod 7 m2. 13. Tudi materialnopravna presoja v zadevi II Ips 88/2017, na katero se sklicuje pritožba, ne potrjuje tožnikovih navedb, saj je VSRS v navedeni zadevi presodilo, da v obdobju, ko je imel oškodovanec v zaporu osebni prostor med 3 in 4 m2 ter možnost bivanja izven sobe najmanj 8 ur in 20 minut dnevno, ni podana kršitev. Ta sodba se nanaša na isti zapor (ZKPZ Ljubljana, Povšetova ulica 5), torej so vse objektivne okoliščine, na katere se sklicuje tožnik (sobe, pohištvo, rešetke, način zračenja, poletne temperature itd.) v obeh primerih primerljive. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in na te dejanske ugotovitve je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano), da je tožnik imel večino obdobja možnost bivanja izven sobe 11 ur in 20 minut dnevno, kar je ugodneje kot v zadevi II Ips 88/2017. 14. Tudi zadevi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2107/2019 in II Cp 1471/2018, na kateri se sklicuje pritožba, sta v pomembnih okoliščinah drugačni; v obeh zadevah je šlo za pripor (in ne zapor5) in za osebni prostor, ki je znašal med 3,96 in 3,168 m2; v zadevi II Cp 2107/2019 je oškodovanec imel možnost bivanja izven sobe le 3 ure in 40 minut oziroma 5 ur in 2o minut dnevno, v zadevi II Cp 1471/2018 pa v povprečju 5 ur dnevno. Tožnik pa je prestajal zapor in je imel več kot 80 % celotnega obdobja več kot 4 m2 osebnega prostora, v preostalem obdobju pa nikoli manj kot 3,58 m2, pri čemer je imel možnost bivanja izven sobe najmanj 9 ur in 50 minut dnevno, večji del obdobja pa 11 ur in 20 minut dnevno.

15. Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče brez navedbe razlogov ni upoštevalo navedb, da je bilo gibanje v sobi bistveno onemogočeno zaradi pohištva. Sodišče prve stopnje se je do tega opredelilo v 20. točki obrazložitve, kjer je navedlo, da sodna praksa pri izračunu ustrezne površine ne upošteva opreme prostora, torej pohištva. Sodišče prve stopnje je imelo podatke o velikosti sobe, o številu oseb v njej in o tem, katero pohištvo je v sobi, zato je lahko samo presodilo okoliščine v zvezi s pohištvom, zaslišanje tožnika o njegovem subjektivnem doživljanju pa tega ne bi moglo spremeniti.

16. Pritožba priznava, da tožnik ni nasprotoval navedbam toženke o času, ki ga je lahko prebil izven sobe (9 ur in 50 minut oziroma pretežni čas 11 ur 20 minut dnevno), o tem pa se je sodišče tudi opredelilo v 19. in 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je tožnik čas izven sobe lahko preživljal na dvorišču, kjer se je bilo možno sprehajati ali sedeti na klopcah, na voljo je bil tudi fitnes, športna dvorana, prostor za gledanje televizije, obroke so jedli v jedilnici. Torej je lahko tožnik izven sobe bival skoraj polovico dneva, pri čemer je treba upoštevati, da je v preostali polovici (12 ur in 40 minut) tožnik po naravi stvari cca 7 do 8 ur spal, torej je bil le cca. 4 do 6 ur prisiljen (buden) bivati v zaporniški sobi. Tožniku je bilo omogočeno sprehajanje oziroma bivanje na dvorišču, torej na svežem zraku, zato so neutemeljene navedbe, da naj bi bilo dvorišče majhno, osončeno in prenatrpano, saj je bistveno, da je tožniku bilo (sploh) omogočeno sprehajanje po dvorišču in hodnikih (pa čeprav majhnih in zaprtih); jasno je, da so bivalne razmere v zaporih skromnejše in brez hotelskega udobja, vendar je to posledica dejstva, da gre za kazen omejitve svobode. Tožnikove trditve, da bivanje izven sobe dejansko ni moglo nadomestiti slabih razmer v zaporu, niso navajanje dejstev, temveč subjektivno mnenje tožnika, ki pa ne more pretehtati objektivno ugotovljenih dejstev o razmerah v zaporu in pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje.

17. Pritožba navaja, da je tožnik konkretizirano navedel, zakaj v časovnem obdobju (11 ur in 20 minut dnevno) ni mogel biti »ves čas izven sobe« in zakaj to časovno obdobje ni moglo nadomestiti slabih in nehumanih razmer, vendar teh (domnevno konkretiziranih) navedb v pritožbi ne ponovi. Zato je smiselno uveljavljani očitek iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP vsebinsko prazen. Enako pavšalne so pritožbene trditve, da se sodišče ni izjavilo o »negativnih posledicah izhodov iz sobe« in »pomanjkljivih možnostih hlajenja z vodo,« saj pritožba teh (domnevno spregledanih, a pomembnih trditev) ne navede konkretno. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo (in na te dejanske ugotovitve je sodišče druge stopnje vezano, pa tudi pritožba jim ne oporeka), da tožniku ni bilo treba biti ves čas v sobi, temveč je imel skoraj polovico dneva možnost prebiti čas tudi drugje – na dvorišču, hodniku, v jedilnici, prostorih za rekreacijo itd. To pa brez dvoma izpolnjuje standard, ki ga je določilo ESČP v sodni praksi, da lahko država celo pri prostorih, ki so manjši od 3 m2 (tožnikov osebni prostor nikoli ni bil manjši od 3,58 m2), nadomesti pomanjkanje prostora z drugimi razbremenilnimi okoliščinami. V tem konkretnem primeru je država z dodatnimi možnostmi bivanja izven celice (dvorišče, fitnes, športna dvorana, možnost sprehajanja po hodniku, obedovanja v jedilnici, gledanja televizije v posebni sobi itd.) nadomestila relativno pomanjkanje prostora pod 4 m2. 18. Pritožba izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je toženka zagotovila centralno sistemsko prezračevanje sanitarnih prostorov, in navaja, da tožnik s tem izrazom opisuje drugačen sistem prezračevanja kot toženka. Pri tem ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje (primerjaj 22. točko obrazložitve), da je bilo mogoče vedno odpirati okno zaporniške sobe in torej zagotoviti neposredno zračenje z dotokom zraka iz zunanjega sveta. Pritožbene navedbe, da naj bi rešetke onemogočale normalen pretok zraka, so neutemeljene; pritožba ne zatrjuje, da bi bile npr. rešetke tako goste, da bi kovina zavzemala večino površine okenske odprtine ali kaj podobnega, če pa gre za običajne rešetke, katerih namen je preprečitev osebi, da bi zlezla skozi okno, pa je splošno znano, da take rešetke omogočajo pretok zraka in s tem zračenje prostora, četudi v nekoliko manjši meri kot okno, ki je povsem brez rešetk. Pritožba navaja, da centralni sistem prezračevanja v sanitarijah ni klimatska naprava, ki bi poleti zrak ohlajala, pozimi pa ogrevala, vendar tega ni trdila niti toženka niti tega ni ugotavljalo sodišče. 19. Tožnik ni prerekal podatkov toženke o izmerjenih temperaturah, zato zaslišanje tožnika o višini temperatur ni bilo potrebno, saj bi tožnik lahko izpovedal le o subjektivnem doživljanju temperatur, kar pa za presojo obstoja objektivnih pogojev protipravnosti ni potrebno. Ker je tožnik izrecno priznal vrednosti izmerjenih temperatur (jih ni konkretizirano prerekal), pomanjkljivega navajanja oziroma prerekanja dejstev ne bi mogel nadomestiti s svojo izpovedbo; drugače povedano – tudi če bi, na primer, izpovedal, da so bile temperature višje, kot je navedla toženka (in se v odsotnosti konkretiziranega prerekanja šteje za nesporno), sodišče take izpovedbe ne bi smelo upoštevati. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik svojega zaslišanja ni predlagal le o tem, kako je sam občutil visoke temperature, temveč tudi o tem, kako visoke so bile temperature in kdaj.

20. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s klimatizacijo. Noben standard ne določa, da bi morale biti v zaporih klimatske naprave, pa četudi jih imajo številna stanovanja in poslovni prostori v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (primerjaj 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da temperatura nikoli ni presegala 27 -C. Zgornja meja, ki jo Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih6 določa za delovne prostore, znaša 28 -C. Splošno je znano, da oseba, ki dela (lahko tudi naporno fizično) porabi več energije, odda več toplote in se bolj znoji kot pa zapornik, ki mu ni treba fizično delati in lahko ves čas počiva, zato tudi dejstvo, da zapornik v zaporu prebije več časa kot delavec na delovnem mestu,7 ni odločilno. Zato je pravilna materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča, da so razmere v zaporu glede temperatur ustrezne, če ustrezajo vsaj minimalnim standardom glede temperatur na delovnih mestih. Tudi dejstvo, da je toženka klimatizirala prostore pravosodnih policistov, še nikakor ne pomeni, da je bilo protipravno njeno ravnanje, ker ni enako ravnala tudi pri zaporniških celicah. Dejstvo je, da pravosodnih policisti opravljajo zahtevno, odgovorno in tudi nevarno delo, nositi morajo predpisane uniforme in opremo, zato je primerno in smotrno, da se (tudi zaradi zagotavljanja njihove čim boljše psihofizične pripravljenosti in izpolnjevanja nalog) zagotovi klimatizacija njihovih prostorov; po drugi strani zapornikom ni treba delati, niso dolžni nositi uniform, poleg tega jim je bilo tudi omogočeno, da znaten del časa prebijejo izven sobe.

21. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. Ker je tožnik s pritožbo propadel, toženka pa je nanjo vsebinsko odgovorila, ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP), ki obsegajo nagrado za odgovor na tožbo (250 odvetniških točk ali 150 EUR) in 2 % materialnih stroškov (3 EUR). Stroške mora povrniti v roku 8 dni (četrti odstavek 458. člena v zvezi s 313. členom ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika).

1 Del zahtevka, ki se je nanašal na odškodnino za čas prestajanja pripora, je umaknjen, tako da je predmet sodbe le še odškodnina za čas prestajanja zaporne kazni. 2 Uradni list RS, št. 46/2019, v nadaljevanju Pravilnik. 3 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 4 Sodba VSRS II Ips 554/2009. 5 V sodni praksi je utrjeno stališče, da se režima pripora in zapora bistveno razlikujeta, zlasti zaradi obsega možnosti bivanja izven sobe, zato se razmere v priporu štejejo za »težje« oziroma manj ugodne kot v zaporu (glej npr. II Ips 88/2017). 6 Uradni list RS, št. 89/99 in nadaljnji. 7 Pri tem pritožba očitno spregleda dejstvo, da je tožnik lahko več kot 11 ur dnevno prebil izven zaporniške celice.