Jedro

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za sprejem aktov – navodila, s katerim je bilo obvezno nošenje mask – ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalka dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska obveznost glede na 45. člen ZDR-1 in 5. člen ZVZD-1; spoštovanje in izvajanje predpisov ter ukrepov o varnosti in zdravju pri delu je zakonska obveznost delavca (35. člen ZDR-1). Izdano navodilo glede mask ni pomenilo, da bi se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili, niti enostranskega določanja obveznosti iz delovnega razmerja s strani delodajalca, da bi se zahtevala sprememba obstoječe pogodbe o zaposlitvi, kot to neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točka IV izreka).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na poziv na delo (točka I izreka). Dovolilo je spremembi tožbe z dne 8. 12. 2022 in 15. 12. 2022 (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača nagrado za poslovno uspešnost za leto 2020 v višini 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plače za marec 2021 do plačila (točka III izreka). Zavrnilo je zahtevek za razveljavitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2017, podane dne 11. 10. 2021, ugotovitev nezakonitosti in odpravo odpovedi ter, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 11. 10. 2021, ampak je trajalo do 2. 11. 2021, plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 14 mesečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, obračun bruto in po plačilu davkov ter prispevkov plačilo neto plače od 11. 10. 2021 do 2. 11. 2021 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila in plačilo odškodnine v višini 20.000,00 EUR (točka IV izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške (točka V izreka).

2. Zoper odločitev v točki IV izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo nezakonito sodbo. Na naroku za glavno obravnavo določenih dokazov ni snemalo oziroma je snemanje prikrojilo. Sodnica je tožnika obtoževala in mu svetovala posvet s specialistom. V izpodbijani sodbi neutemeljeno navaja, da tožnik ni dokazal, da virus ne obstaja in da so maske škodljive. Izpodbijana odločitev je v nasprotju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-132/21 razveljavilo odlok, ki se nanaša na uporabo mask. Maske niso zaščitno delovno sredstvo. Povzročajo bakterijske pljučnice in oslabijo organizem. Delodajalec ga je silil k uporabi mask in nad njim izvajal genocid, čeprav je bil zdrav. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno odločilo drugače. Odlok ne prevlada nad ustavnimi določbami. Sodnica kaže nepoznavanje prava. V istem sporu sta sodili dve sodnici, kar je v nasprotju z zakonom. Podano je kaznivo dejanje iz 288. člena KZ-1, toženka je storila kaznivo dejanje iz 131. člena KZ-1. Sodnica je sodbo izdala en mesec po končani glavni obravnavi, pri čemer se je izognila bistvenemu, da je predpisana uporaba mask protiustavna. Sodbo je izdala v imenu ljudstva. Ni je lastnoročno podpisala. Ker ga v postopku ni zastopal odvetnik, je njegov zahtevek zavrnila. V pogodbi o zaposlitvi ni določeno, da bi moral uporabljati maske. Ta ukrep ne preprečuje prenosa virusa. Tožnik ni kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Kršena je njegova ustavna pravica do sodnega varstva. V sporu bi upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS moral uspeti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevku ugodi.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti drugih kršitev (kršitev ustavne pravice do sodnega varstva), ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je ustrezno utemeljilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče podani obrazložitvi sledi in glede na bistvene pritožbene navedbe dodaja, kot sledi.

6. Sodišče prve stopnje je 23. 5. 2022 opravilo pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo, 17. 11. 2022 je na naroku zaslišalo tožnika, zakonitega zastopnika toženke in pričo A. A., 15. 12. 2022 še priči B. B. in C. C.; njihove izpovedi je snemalo. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje določenih dokazov ni snemalo oziroma je snemanje prikrojilo, je nekonkretiziran, da bi ga pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Tožnik na narokih ni uveljavljal morebitne kršitve v zvezi z vodenjem glavne obravnave (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Na zapisnike z narokov ni imel pripomb oziroma te niso zapisane na koncu zapisnikov v smislu četrtega odstavka 124. člena ZPP. Prepisa zvočnega posnetka izpovedi sta mu bila vročena skupaj z dopisoma, da ima pravico ugovarjati zoper nepravilnosti, pa takšnega ugovora v zakonsko določenem petdnevnem roku ni podal (četrti odstavek 125.a člena ZPP).

7. Predsednica Delovnega in socialnega sodišča je z odredbo Su 6/2022 z dne 30. 9. 2022, ker je bila predsednica senata sodišča prve stopnje D. D. imenovana na sodniško mesto višje sodnice na Višjem delovnem in socialnem sodišču, zadevo na podlagi prvega odstavka 61. člena Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.) skladno s 158. členom Sodnega reda (Ur. l. RS, št. 87/2016 in nadalj.) predodelila sodnici E. E. Zaradi spremenjenega senata se je glavna obravnava začela znova (tretji odstavek 302. člena ZPP). Tožnik v pritožbi povsem neutemeljeno očita predsednici senata sodišča prve stopnje, da ga je obtoževala, pri čemer nič takšnega iz zapisnikov oziroma prepisov zvočnega posnetka izpovedi ni razvidno (v obrazložitvi je povzela vsebino zdravstvenega kartona, da je bilo tožniku svetovano, da se zglasi pri zdravniku psihiatru). Prav nasprotno. Razvidno je, da je tožnik med zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke in prič podajal komentarje in postavljal vprašanja, ne da bi imel za to dovoljenje predsednice senata (drugi odstavek 289. člena ZPP), poleg tega je uporabljal neprimerne besede in primerjave (_"da je to en kurčev nateg"; "saj je Hitler tudi rekel"_), v zvezi s katerimi ga je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo. Kot določa 303. člen ZPP, je dolžnost sodišča skrbeti med glavno obravnavo za red v sodni dvorani in dostojanstvo sodišča. Predsednica senata tožniku tudi utemeljeno ni pustila predočenja listin, ki v sodni spis niso bile predložene kot dokaz, v zvezi s čimer je tožnik uveljavljal, da gre za nepravično sojenje, česar sicer v pritožbi ne ponavlja.

8. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 15. 12. 2022 glavno obravnavo končalo; sklenilo je, da se izda sodba po poteku roka za ugovor zoper prepis zvočnega posnetka izpovedi prič. To sicer ni razlog za pridržanje odločitve, kot je opredeljena v drugem odstavku 291. člena ZPP, pri čemer bi šlo za kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je tožnik v pritožbi ne uveljavlja. Uveljavlja pa kršitev, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana en mesec po končani glavni obravnavi, kljub temu da je v četrtem odstavku 321. člena ZPP določeno, da sodišče v primeru pridržane odločitve izda sodbo in jo vroči strankam najpozneje v tridesetih dneh od dneva, ko prejme spise, listine, druge podatke oziroma zapisnik. Prepis zvočnega posnetka izpovedi prič, zaslišanih na naroku dne 15. 12. 2022, je sodišče prve stopnje vročalo tožniku skupaj z dopisom z dne 6. 1. 2023. Tožniku je bil vročen po fikciji dne 24. 1. 2023 (toženki 9. 1. 2023), naslednjega dne je začel teči rok za ugovor, ki je potekel 29. 1. 2023. Sodišče prve stopnje je sejo senata opravilo 13. 2. 2023 in sodbo odpremilo 14. 3. 2023 (tožniku je bila vročena po fikciji 31. 3. 2023). Tudi če bi pri tem kršilo instrukcijski rok, določen v tretjem oziroma četrtem odstavku 291. člena ZPP, ne gre za kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo v imenu ljudstva, kot določa prvi odstavek 321. člena ZPP, pri čemer je predsednica senata lastnoročno podpisala izvirnik, kot določa drugi odstavek 323. člena ZPP (izvirnik sodbe se nahaja v sodnem spisu). Tožniku je bila sodba vročena v overjenem prepisu (četrti odstavek 323. člena ZPP). Tožnik v pritožbi povsem neutemeljeno in nekonkretizirano uveljavlja, da je sodišče prve stopnje njegov zahtevek (delno) zavrnilo, ker ga ni zastopal odvetnik. Tožnik je bil v sklepu Pd 158/2021 z dne 12. 11. 2021, s katerim ga je sodišče prve stopnje pozvalo na popravo oziroma dopolnitev tožbe, seznanjen z možnostjo pridobitve brezplačne pravne pomoči (36. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), v vabilu na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo pa, da sme opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu (prvi odstavek 86. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je toženka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonito podala iz razloga, določenega v 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; naklepna hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja), in sicer ker tožnik ni nosil zaščitne maske in si je ni nadel kljub opozorilu varnostnega inženirja ter ker je neprimerno in agresivno ravnal (vpitje, uporaba kletvic; varnostnega inženirja je zmerjal _"da naj ga ne fuka, da ga bo on pofukal nazaj in da maske ne bo nosil"_). V zvezi s slednjim očitkom tožnik v pritožbi niti ne podaja nobenih navedb. Že ta bi, dodaja pritožbeno sodišče, zadoščal za obstoj zakonsko določenega razloga za izredno odpoved.

11. V zvezi z virusom SARS-CoV-2 (novi koronavirus) je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je njegov obstoj oziroma hitro širjenje od marca 2020 splošno znano dejstvo, pri čemer tožniku ni očitalo, da neobstoja virusa ne bi dokazal, ampak je kot nebistvene zavrnilo njegove navedbe glede mask (da te ne ščitijo, niso učinkovite oziroma so celo škodljive), pri čemer je pravilno izpostavilo, da je bistveno vprašanje, ali je tožnik s svojim ravnanjem (neupoštevanjem navodil; navodilo toženke je bilo, da je od 13. 9. 2021 – razen z določenimi izjemami – obvezno nošenje mask) kršil obveznosti iz delovnega razmerja.

12. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-132/21 z dne 2. 6. 2022, s katero so bile kot neskladne z Ustavo RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.) ugotovljene določbe Odlokov o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/2020 in 60/2020) in Odloka o začasnih ukrepih za zmanjševanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 90/2020) v delu, v katerem so urejale ukrep obvezne uporabe zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela. Odloki so bili v tem delu razveljavljeni, ker ni bilo zakonske podlage za uvedbo navedenega ukrepa v zaprtih javnih prostorih, medtem ko se na obveznosti, ki jih je imel v svojih aktih določene delodajalec, niso raztezali.

13. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za sprejem aktov – navodila, s katerim je bilo obvezno nošenje mask – ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalka dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska obveznost glede na 45. člen ZDR-1 in 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011); spoštovanje in izvajanje predpisov ter ukrepov o varnosti in zdravju pri delu je zakonska obveznost delavca (35. člen ZDR-1). Izdano navodilo glede mask ni pomenilo, da bi se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili, niti enostranskega določanja obveznosti iz delovnega razmerja s strani delodajalca, da bi se zahtevala sprememba obstoječe pogodbe o zaposlitvi, kot to neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi.

14. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.