Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V izpodbijani odločbi in v upravnih spisih ni podatkov, na katerih bi morala temeljiti ugotovitev, da je predmetna nepremičnina druga javna površina, za katero veljajo določbe Odloka. Druga javna površina je namreč le tista površina, ki se na podlagi pravnega akta uporablja za javne namene, in njeno vzdrževanje bremeni občinski proračun (6. člen Odloka).
Tožbi se ugodi, odločba Občinskega inšpektorata Mestne občine Koper številka 0611-132/2008 z dne 5.3.2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR, povečane za 20% DDV v 15-ih dneh od vročitve sodbe.
Z izpodbijano odločbo je Občinski inšpektorat Mestne občine Koper tožeči stranki kot inšpekcijskemu zavezancu naložil, da mora v roku 15 dni po prejemu odločbe, iz zemljišča s parc. št. 1358 k.o. ... odstraniti: postavljen montažni kovinski nadstrešek dimenzij 13m x 10m, kovinski bivalni zabojnik sive barve, kovinski bivalni zabojnik zelene barve, leseno montažno hišo s podestom, gostinsko opremo – plastične mize in stoli, temeljno betonsko ploščo dimenzij 13m x 10m x 0,70m, plastično mrežo, ki ograjuje omenjeno zemljišče (višina 4m) in vse rekreacijske rekvizite. Odločil je, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti v odrejenem roku, opravljena upravna izvršba in da bo o stroških izvršbe, stroškov dokončne sanacije ceste in inšpekcijskega postopka izdan poseben sklep (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je zemljišče s parc. št. 1358 k.o. ... po prostorskem dolgoročnem in srednjeročnem planu Mestne občine Koper (spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin srednjeročnega in dolgoročnega plana Mestne občine Koper, Uradne objave, št. 33/01, točka 4.3.3.7 – Plan) uvrščeno med območje vodnih površin, ki obsega obstoječe in planirane vodne površine in ureditev na teh območjih. Območja za rekreacijo in šport in urbano zelenje, ki tudi spadajo v že navedeno območje, so prvenstveno namenjena javnim mestnim zelenim površinam, (rekreaciji in drugim odprtim površinam parka, urejene mestne zelenice, parkovni gozd, športni park, plaže in urejena kopališča, območja začasnih počitniških objektov (točka 4.3.3.3. - Plana). Takšna območja uvršča tudi Zakon o graditvi objektov med javne površine. Ker se, po določbi 2. odstavka 6. člena Odloka o občinskih cestah in drugih javnih površinah (Uradne objave, št. 20/99 in Uradni list RS, št. 23/07) kot druge javne površine obravnavajo površine, ki sicer nimajo statusa javnega dobra, začasno do ureditve v skladu s prostorskimi izvedbenimi načrti, na podlagi ustreznega pravnega akta, uporabljajo za javne namene, se tudi za obravnavano nepremičnino uporablja 42. člen Odloka. Po navedeni določbi pa je za vsako omejitev javne uporabe javnih cest in drugih javnih površin potrebno dovoljenje pristojnega občinskega organa. Uporaba 42. člena Odloka tudi za druge javne površine, izhaja tudi iz kazenske določbe v 5. točki prvega odstavka 81. člena Odloka, po kateri je sankcionirana omejitev drugih javnih površin brez dovoljenja pristojnega organa. Občinski inšpektor za ceste pa je po 77. členu Odloka pristojen za izvajanje inšpekcijskega nadzorstva odloka. Na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka na zemljišču s parc. št. 1358 k.o. ..., ki je v lasti občine, postavila v izreku odločbe navedene stvari in da za njihovo postavitev nima dovoljenja pristojnega občinskega upravnega organa, je po presoji inšpektorja tožeča stranka kršila drugi odstavek 42. člena Odloka.
Župan Mestne občine Koper je z odločbo številka 0611-132/2008 z dne 4.5.2010 kot neutemeljeno zavrnil pritožbo, ki jo je zoper navedeno odločbo inšpektorja vložila tožeča stranka.
Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da ni z ničemer kršila določbe 2. odstavka 42. člena Odloka o občinskih javnih cestah in drugih javnih površinah. Navaja, da je po navedenem določilu treba dovoljenje pristojnega občinskega organa za vsako omejitev javne uporabe javnih cest in drugih javnih površin. Toženi stranki očita, da je njena ugotovitev o posegu tožeče stranke pavšalna saj ni ugotavljala kako je z obravnavanimi posegi tožeča stranka lahko ogrožala promet, poškodovala cesto in povečala stroške vzdrževanja ceste. V obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedeno niti, v čem naj bi tožeča stranka omejevala javno uporabo javnih cest in drugih javnih površin. Preizkus takšne odločbe po navedbah tožeče stranke ni mogoč. Zatrjuje, da bi morala tožena stranka za pravilno odločitev upoštevati specifične okoliščine primera. Meni, da bi ob pravilnem obravnavanju zadeve tožena stranka lahko ugotovila, da tožeča stranka z delom in vlaganji omogoča občanom in predvsem otrokom zabavo, rekreacijo in vadbo v športih na mivki. Sodišču predlaga naj zato, ker izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, tožbi ugodi, odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in ji naloži plačilo stroškov postopka.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvah obeh odločb in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi ostaja sporno vprašanje ali je tožeča stranka s postavitvijo stvari in objektov na parc. št. 1358 k.o. ... omejila javno uporabo drugih javnih površin, ki jih kot druge javne površine ureja Odlok o občinskih cestah in drugih javnih površinah (Uradne objave, št. 20/99 in Uradni list RS št. 23/07 – Odlok), zato, ker za njihovo postavitev ni imela predpisanega dovoljenja.
Kaj so druge javne površine, za katere je varstvo predpisano v 42. in 72. členu, je določeno v 6. členu Odloka. Kataster drugih javnih površin pa vodi javno podjetje, ki jih vzdržuje po vrstah in namenih uporabe (68. člen Odloka). Že iz navedenih določb izhaja, da so druge javne površine tiste, ki sicer nimajo statusa javnega dobra, se pa uporabljajo za javne namene in njihovo vzdrževanje bremeni občinski proračun.
V 42. členu Odloka je urejena pravica do posebne uporabe javne površine in pravica do omejitve javne uporabe drugih javnih površin, za katere je potrebno dovoljenje pristojnega organa. V 72. členu Odloka je med drugim določeno, da se posebna pravica uporabe pridobi skladno z določbami 42. člena in da te pravice ni mogoče pridobiti za otroška igrišča in za urejene zelene površine.
V izpodbijani odločbi in v upravnih spisih, ni podatkov, na katerih bi morala temeljiti ugotovitev, da je nepremičnina s parcelno številko 1358 k.o. A., druga javna površina za katero veljajo določbe Odloka. Druga javna površina je po že navedenih določbah le tista površina, ki se na podlagi pravnega akta, uporablja za javne namene in njeno vzdrževanje bremeni občinski proračun (6. člen Odloka).
Odločitev tožene stranke temelji le na podatku, da je obravnavana nepremičnina v območju, ki je po prostorskem planu Mestne občine Koper, namenjeno javnim mestnim zelenim površinam, rekreaciji in drugim odprtim površinam. V upravnih spisih pa ni ustreznega pravnega akta, na podlagi katerega bi se nepremičnina na parc. št. 1358 k.o. ... začasno, do ureditve s prostorskim izvedbenim načrtom, lahko uporabljala za javne namene in bi jo bilo zato mogoče šteti za drugo javno površino v skladu z 2. odstavkom 6. člena Odloka. Podatek, da je parc. št. 1358 kot druga javna površina vzdrževana v breme proračuna občine, pa mora biti razviden iz katastra drugih javnih površin, ki ga po 68. členu Odloka vodi javno podjetje.
Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni popolno ugotovila dejstev in okoliščin, ki so po določbah Odloka pogoj za to, da se površina s parc. št. 1358 k.o. ... lahko obravnava kot druga javna površina, za katero je z odlokom predpisano tudi varovanje in nadzor. Brez popolne ugotovitve tega dejstva, pa je tudi izpodbijana odločitev vsaj preuranjena. Iz navedenega razloga je utemeljen tudi tožbeni očitek o nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju.
Sodišče je glede na vse navedeno tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo po 2. točki 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka bo zato morala v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 izdati nov upravni akt. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1. Višino stroškov je sodišče odmerilo tožeči stranki, ki jo zastopa odvetnik v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).