Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik je kritičnega dne delo v pralnici opravljal samovoljno. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožnik in prvo tožena stranka krijeta vsak svoje pritožbene stroške.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni tožniku nerazdelno plačati 20.574,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in da je dolžan povrniti prvo toženi stranki 1.794,07 EUR, drugo toženi stranki pa 26,90 EUR stroškov postopka, obema v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).
2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je opravljal delo za zavarovanca drugo tožene stranke (A., d. o. o., v nadaljevanju: A) preko formalnega delodajalca (prvo tožena stranka), kot tudi neposredno za A, če so mu to odredili njegovi nadrejeni. Tožniku so odrejali delo tako nadrejeni pri prvo toženi stranki, kot tudi nadrejeni pri A. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da je bila prvo tožena stranka tožnikov formalni in dejanski delodajalec. Pri tem je nekritično verjelo izpovedbam prič, zaposlenih pri obeh vpletenih podjetjih, dokazno moč pa je neutemeljeno dalo tudi osnutku pogodbe, s katerim sta vpleteni podjetji določili medsebojne poslovne odnose, čeprav je tožnik trdil, da je bil osnutek pogodbe podpisan šele po nezgodi. Zatrjuje, da je prvo tožena stranka posredovala delavce drugim uporabnikom, med drugim tudi A., sodišče pa je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika za dokazovanje te trditve, in sicer ni vpogledalo v finančna poročila prvo tožene stranke za leta 2012, 2013 in 2014, ni pridobilo bruto bilanc za ta leta, ni zaslišalo računovodje B.B. in ni imenovalo izvedenca finančne stroke. Sporazum z dne 1. 2. 2013, s katerim naj bi podjetji lokacijsko razmejili področje skupnih delovišč, je bil podpisan šele po nesreči. Tudi če bi sporazum obstajal v času nezgode, iz njega ni mogoče razbrati, da parilna komora ne spada v skupno delovišče. Vztraja, da je parilnico, kjer se je zgodila nezgoda, treba šteti za skupno delovišče. Nikoli mu ni bilo prepovedano iti v prostor, ki se je kasneje predelal v parilnico. Kritičnega dne se je ravnal po splošnem navodilu, da mora poleg del za prvo toženo stranko opravljati tudi vsa druga dela, ki mu jih odredijo zaposleni v A. Tako je na začetku obratovanja parilnice tožniku delavec, zaposlen pri A, C.C., rekel, naj gre po hlode v parilnico, kar je tudi storil. To je počenjal tudi kasneje, čeprav za to opravilo ni več dobil nadaljnjih navodil, vendar tudi za ostala redna opravila ni dobival posamičnih navodil, saj je vedel, kaj mora delati. Tudi vsi nadrejeni pri obeh podjetjih so vedeli, da vozi hlodovino iz parilnice, pa niso nič ukrepali. Sodišče je verjelo vsem pričam, zaposlenih pri prvo toženi stranki in v A, tožnikovo izpoved pa je neutemeljeno ocenilo kot kontradiktorno, pri čemer je primerjalo njegovo izpoved v tem postopku z njegovo izpovedjo v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII P 1879/2016, v katerem tožnik ni imel tolmača, zato je bil na več mestih njegove izpovedi napačno razumljen. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
3. Prvo tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa odgovarja:
6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično tudi ni kršilo pravice do enakega varstva pravic. Pritožba zgolj pavšalno zatrjuje navedeno kršitev postopka, vseeno pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo odločilna dejstva, opredelilo pa se je tudi do vseh bistvenih argumentov strank. Prav tako pa glede odločilnih dejstev ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe sodišča prve stopnje o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, kot pavšalno trdi pritožba.
7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno kot irelevantne zavrnilo v pritožbi izpostavljene dokazne predloge tožnika (vpogled v finančna poročila prvo tožene stranke za leta 2012, 2013 in 2014, vpogled v bruto bilance za ta leta, zaslišanje računovodje B.B. in imenovanje izvedenca finančne stroke). Tožnik je s temi dokaznimi predlogi želel dokazati trditve, da je prvo tožena stranka, pri kateri je bil po njegovih navedbah zgolj formalno zaposlen, posredovala delavce drugim uporabnikom, med drugim tudi podjetju A, ter da je tožnik dejansko delal tudi za to podjetje. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da tožniku nihče (ne delavec, zaposlen pri prvo toženi stranki, ne delavec, zaposlen pri A) ni odredil dela v parilnici, kjer se je zgodila nesreča, zato niti ni bistveno, pri katerem delodajalcu je tožnik dejansko opravljal delo.
8. Tožnik je zatrjeval, da mu je bilo odrejeno, da mora iz parilnice z viličarjem odpeljati hlodovino. To naj bi mu enkrat naročil C.C., delavec A. Ravnal naj bi se po njegovem navodilu, saj mu je bilo naročeno, da ne sme biti viličar nikdar prazen ter da mora ubogati navodila vseh prisotnih na delovišču. Pojasnil je, da mu kasneje sicer praznjenje parilnice ni bilo več odrejeno, vendar je to štel kot del svojih delovnih obveznosti. Ko je šel kritičnega dne z viličarjem v parilnico, je stopil z viličarja, da bi popravil lego hloda, pri tem pa je padel v parilno komoro in utrpel opekline.
9. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik šel v parilnico po lastni iniciativi, saj mu odvoza hlodovine iz tega prostora ni nihče odredil, zato je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.
10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik formalno in dejansko opravljal delo le pri prvo toženi stranki, ne pa tudi pri podjetju A, in sicer na točno določenih lokacijah, ki so bila pojmovana kot skupno delovišče. Podjetji sta opravljali svojo dejavnost sicer na skupni lokaciji, vendar sta imeli razmejeno lokacijo, kje sta opravljali svojo dejavnost. V skupno delovišče ni sodila parilnica. Pritožba izpodbija navedene ugotovitve, vendar slednje niso bistvene ob ugotovitvi, da je tožnik kritičnega dne opravljal delo v parilnici samovoljno.
11. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika samega oziroma njegove lastne odločitve, da odpelje hlode iz parilnice. Navedeno opravilo ni spadalo v delokrog tožnika, niti mu ni bilo nikoli izrecno naročeno, da mora odvažati hlodovino iz parilnice. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta D.D. in E.E., vodji delavcev pri prvo toženi stranki, skladno izpovedala, da tožniku s strani prvo tožene stranke ni nihče naročil, naj delo opravlja v parilnici. Navedeno mu ni bilo odrejeno niti s strani delavcev podjetja A. Vodja proizvodnje F.F. je izpovedal, da je imelo podjetje A za namen odvoza hlodovine iz parilnice zaposlenega izključno delavca G.G.. Ta je to po izpovedi H.H. delal s posebnim strojem, ki je imel klešče, z viličarjem pa takšnega dela ni bilo mogoče opravljati. C.C., delavec pri A, ki naj bi potrditvah tožnika temu naročil odvoz hlodovine z viličarjem, je po škodnem dogodku umrl, zato njegovo zaslišanje ni bilo mogoče. Sodišče prve stopnje je zato pravilno dalo večjo dokazno vrednost njegovi lastnoročno zapisani izjavi tik po škodnemu dogodku, iz katere izhaja, da tožniku ni odredil dela v parilnici, njegovo pisno izjavo pa sta potrdili priči I.I. in J.J., ki jima je C.C. po škodnem dogodku povedal, da tožniku dela v parilnici ni odredil. 12. Sodišče prve stopnje je pri presoji dejstva, ali je tožniku kdo odredil delo v parilnici, prepričljivo ovrednotilo tožnikovo izpovedbo kot kontradiktorno oziroma neverodostojno. Pri tem je povsem utemeljeno primerjalo njegovo izpoved v tem postopku z njegovo izpovedjo v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII P 1879/2016 in na podlagi te primerjave našlo več neskladnosti, zaradi česar tožnikovi izpovedi ni verjelo. Pritožba sicer navaja, da tožniku v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII P 1879/2016 ni bil postavljen sodni tolmač, zato tožnika v tem postopku niso povsem razumeli, to pa naj bi bil tudi razlog za ugotovljene nedoslednosti v primerjavi med obema izpovedbama. Takšno pritožbeno zatrjevanje predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je zato neupoštevna. Pri tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je tožnik v dokaznem postopku sam skliceval na svojo izpoved v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII P 1879/2016 in v spis v ta namen predložil prepis svojega zaslišanja. Ključna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v nasprotju s trditvami, tj. da mu je C.C. odredil delo v parilnici, policistom po škodnem dogodku povedal, da hlodov iz parilnice navadno ni vozil, da se je kritičnega dne slučajno peljal mimo parilnice ter da je z namenom medsebojne pomoči želel naložiti dva hloda.
13. Zaradi vrste neskladij v tožnikovih zatrjevanjih in njegovih kasnejših izpovedbah v različnih postopkih, do katerih se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 8. člena ZPP utemeljeno dalo večjo dokazno vrednost skladnim izpovedbam prič, zaposlenih pri prvo toženi in pri podjetju A.. Tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je takšna presoja verodostojnosti teh prič nekritična. Res je sicer, da so priče, na podlagi katerih je sodišče gradilo dokazno oceno, zaposlene oziroma bile zaposlene pri prvo toženi stranki in pri zavarovancu drugo tožene stranke, vendar zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovem pričanju.
14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.
15. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), prvo tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi spora (prvi odstavek 155. člena ZPP).