Jedro

Četudi se je tožnica zavedala problema vnašanja domačih pripravkov v savna park, bi bilo nesmiselno, da bi ob že tako previdni hoji pazila še na morebitne nevidne mastne madeže. Takšno početje presega skrbnost povprečnega razumnega odraslega človeka. Zato ni podlage za zaključek o deljeni odgovornosti, pač pa je bila poškodba tožnice v celoti posledica opustitve dolžne skrbnosti tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine. Toženi stranki je naložilo v plačilo 5.229,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2017 (I. točka izreka) in pravdne stroške tožeče stranke v višini 3.862,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo do vtoževane višine 7.410,12 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo njenim trditvam o tožničinem soprispevku k škodnemu dogodku. Navedb tožnice, da je stopala počasi in previdno, ni ustrezno kritično ocenilo. Izvedeni dokazni postopek je namreč potrdil tožničine navedbe, da je stalen in reden uporabnik savna kompleksa pri zavarovancu tožene stranke. S stanjem in vzdrževanjem kot tudi ravnanjem ostalih obiskovalcev je tako seznanjena. Predmetno pot, na kateri je padla, je predhodno že večkrat prehodila. Z vsemi riziki, tako mokroto tal kot pojavom morebitnih mastnih pripravkov, je bila seznanjena in bi skladno s tem mogla in morala računati tudi v danem trenutku kljub dejstvu, da morebiti masten madež na tleh s prostim očesom ni bil viden. Ta dan je bilo v savna parku večje število ljudi, tudi njene prijateljice, vsi so uporabljali predmetno pohodno pot in drugih padcev zavarovanec ne beleži. Vsled tega ne gre spregledati, da je tožnica v danem trenutku ravnala s premajhno mero skrbnosti in pazljivosti ter je tako tudi sama delno prispevala k nastanku škode. Vsak posameznik je namreč v prvi vrsti dolžan sam skrbeti za svojo varnost. Tožnica je bila seznanjena z vsemi kritičnimi okoliščinami in jih je sprejela. Za svojo varnost bi torej lahko poskrbela v večji meri, tako da bi se kritičnemu mestu izognila ali pa bi tako kot ostali obiskovalci ravnala previdneje. Tožnici je pripisati vsaj 30-odstotni soprispevek za nastali padec in utrpelo škodo. V skladu s tako upoštevanim temeljem tožena stranka izpodbija tudi odmero odškodnine.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Navedbe slednje so neutemeljene in zmotne. Tožeča stranka je nesporno redna uporabnica savn, zaradi česar jih je uporabljala skladno s pravili savnanja. Prav tako je pri hoji stopala izredno previdno, vendar kljub temu padca ni mogla preprečiti, saj so bila tla na mestu padca izredno spolzka, tako da je tožečo stranko kar spodneslo. Zatem je spodrsnilo tudi A. A., ko je želela pomagati tožeči stranki. A. A. je potipala tla in ugotovila, da gre za masten madež od olja, posledično padca ni bilo mogoče preprečiti niti še s tako skrbno hojo. Tožena stranka se s kopališko dejavnostjo in savnami ukvarja poklicno, zaradi česar je njena odgovornost strožja, ravnati mora kot dober strokovnjak. Do škodnega dogodka je pripeljalo več vzrokov, ki so vsi izključno na strani tožene stranke: nezadostno opozarjanje gostov savn na pravila obnašanja, nepreverjanje gostov o uporabi lastnih sredstev v savna parku in pod tuši, neopozarjanje na nedovoljeno početje oziroma dopuščanje nepravilne uporabe savn; nadalje nezadostno čiščenje savna parka oziroma predolgi intervali med čiščenjem glede na množično obiskanost savna parka na dan škodnega dogodka in, kar je bistveno, nezagotovitev ustrezne protizdrsne pohodne površine. Pritožbene navedbe o tem, da bi lahko tožeča stranka za svojo varnost poskrbela v večji meri, so neživljenjske in pretirane. Tožeča stranka je hodila po mestu kot običajno ter ker ni bilo opaziti nobene posebnosti, je povsem absurdno, da bi morala za svojo varnost poskrbeti tako, da bi se mestu, kjer je padla, izognila. Tožena stranka je po padcu tožnice mastni madež očistila ter postavila opozorilno tablo, s čimer je preprečila, da bi prišlo do dodatnih padcev.

5. Tožeča stranka je prav tako vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. V delu sodbe, v katerem je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo za 2.000,00 EUR, je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabljeno materialno pravo. Kar zadeva telesne bolečine in neugodnosti, sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma ni upoštevalo v zadostni meri, da je bila tožeča stranka zaradi obravnave poškodbe dva meseca nezmožna za delo in bila posledično na bolniškem staležu, da je opravila dva sklopa fizioterapij in imela med zdravljenjem ter ima še sedaj zmerne do hude telesne bolečine, ki si jih mora občasno še lajšati z analgetiki. Na podlagi doktrine jajčne lupine je treba tožečo stranko ob nastanku škodnega dogodka upoštevati takšno, kot je, kar v konkretnem primeru pomeni upoštevanje tožničinih predhodnih težav v vratni hrbtenici in levi roki, ki so se zaradi padca poslabšale. Tožnica je tudi nosila pestovalno ruto štiri do šest tednov. V okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti tožeča stranka izpostavlja anatomske in funkcionalne posledice škodnega dogodka in poškodbe desnega ramena, preskakovanje tetive palca desne dlani, pri čemer zopet opozarja na teorijo jajčne lupine, ter omejitve pri izvajanju fizičnih in športnih aktivnosti. Po mnenju tožeče stranke pa dosojena odškodnina tudi odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah.

6. Na vročeno pritožbo tožena straka ni odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

_Glede temelja odškodninske odgovornosti_

8. Tožena stranka se z argumentom soprispevka tožnice k nastanku škodnega dogodka smiselno opira na pravilo o deljeni odgovornosti iz 171. člena Obligacijskega zakonika2 (v nadaljevanju OZ), po katerem ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ravnanje oškodovanca, ki v pravnorelevantnem smislu lahko prispeva k škodnemu dogodku, mora imeti znake neskrbnega ravnanja3. Po naziranju tožene stranke je tožnica v danem trenutku ravnala s premajhno mero skrbnosti in pazljivosti, ker bi se lahko glede na to, da je bila seznanjena z vsemi riziki v savna parku, tj. stanjem in vzdrževanjem tal ter nedovoljeno uporabo domačih mastnih pripravkov, izognila kritičnemu mestu ali pa bi ravnala previdneje tako kot ostali obiskovalci. Hkrati naj bi bila edina, ki je padla. Z vsemi riziki bi morala računati, tudi če masten madež ni bil viden.

9. Kot je utemeljeno pojasnilo sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve sodbe, je tožnica tistega dne stopala počasi in previdno, vajena je bila tudi rizika mokrih kopaliških tal. Opozorilne table proti zdrsu ni bilo, poleg tožnice pa bi lahko padla tudi priča A. A., če se ne bi oprla na partnerja. In kar je ključno, madež na tleh ni bil opazen. Četudi drži, da se je tožnica zavedala problema vnašanja domačih pripravkov v savna park (kot je izpovedala na glavni obravnavi z dne 22. 10. 2020, l. št. 35), pa bi bilo povsem nesmiselno, da bi ob že tako previdni hoji pazila še na morebitne nevidne mastne madeže. Takšno početje presega skrbnost povprečnega razumnega odraslega človeka, v konkretnem primeru povprečnega obiskovalca savne, zato ga tudi ni mogoče zahtevati od tožnice. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da podlage za zaključek o deljeni odgovornosti ni, pač pa je bila, kot izhaja iz 10. točke obrazložitve sodbe, poškodba tožnice v celoti posledica opustitve dolžne skrbnosti tožene stranke, ki ni zagotovila ustrezne protidrsne talne obloge na območju savna kompleksa in tušev kakor tudi ne zadostne kontrole in čiščenja tal, ne nazadnje pa tudi ni dosledno redno prepovedovala vnosa in uporabe domačih piling pripravkov, masti in podobnih od zunaj vnesenih negovalnih sredstev oziroma ni vršila nadzora nad prepovedjo takih izdelkov.

10. Pritožbeni očitek tožene stranke, ki smiselno graja zmotno uporabo materialnega prava sodišča prve stopnje, je tako v celoti neutemeljen.

_Glede odmerjene višine odškodnine_

11. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skladu s 179. in 182. členom OZ temelji na načelu individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom mora denarno zadoščenje odražati stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu konkretnega oškodovanca, po drugi strani pa mora biti višina odškodnine primerljiva z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse skladno z ustavnim jamstvom enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije4).

12. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede intenzitete in trajanja telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je sodišče na podlagi izvedenca medicinske stroke, medicinske dokumentacije in zaslišanja tožnice ugotovilo v 17. in 18. točki obrazložitvi sodbe. Ob tem je sodišče navedlo vse relevantne okoliščine, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi (nezmožnost tožnice za delo, trajanje bolniškega staleža, fizioterapija, še prisotne bolečine, uporaba analgetikov, vpliv predhodnih težav v vratni hrbtenici na stanje tožnice po škodnem dogodku, nošenje pestovalne rute). Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem tožnice, da sodišče prve stopnje s tem, ko ji je za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 3.000,00 in ne 4.000,00 EUR, kot je zahtevala, navedenih okoliščin ni upoštevalo v zadostni meri. Kot namreč izhaja iz izvedenskega mnenja v spisu na l. št. 123 in 124, tožnica občasno še čuti blažje in kratkotrajne bolečine in ne zmerne do hude, kot navaja v pritožbi, obenem pa si jih le redko lajša z analgetiki pri večjih obremenitvah (l. št. 123). Še zlasti pa je pomembno dejstvo, ki ga je izpostavilo sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve, izhaja pa tudi iz izvedenskega mnenja na l. št. 123, da so trajne posledice po letu 2019 v 25 odstotkih posledica naknadne poškodbe desnega ramena, ki jo je tožnica utrpela leta 2019. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je glede na navedene dejanske okoliščine višina odmerjene odškodnine pravilna.

13. Prav tako ni moč pritrditi pritožbenim očitkom tožnice glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kot izhaja iz 21. točke obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje tudi v tem delu dosledno sledilo izvedenskemu mnenju (l. št. 124 in 125), na katerega pravdni stranki nista podali nobenih pripomb, glede trajnih anatomskih in funkcionalnih posledic, ki so po škodnem dogodku prisotne pri tožnici. Prvostopenjsko sodišče je ob tem utemeljeno izpostavilo, da tožnica nima trajnih težav v komolcu (prim. izvedensko mnenje na l. št. 125) in da njeno drugačno izpovedovanje (na glavni obravnavi z dne 17. 2. 2022, l. št. 142) glede na strokovno utemeljeno izvedensko mnenje ni prepričljivo. Pri obsegu škode pa ravno tako ni upoštevalo tožničinih težav s preskakovanjem tetive palca desne dlani, kar mu sicer očita tožnica v pritožbi. Sodišče druge stopnje se strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da povezava med škodnim dogodkom in težavami v palcu ni prepričljivo dokazana, saj je po oceni izvedenca bolj verjetno posledica degenerativne geneze. Tožnica v zvezi z navedenim zdravstvenim stanjem ni podala nobenih trditev oziroma ni predložila dokazov, s katerimi bi izpodbijala takšno izvedenčevo mnenje, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost navedene ugotovitve. Pritožbeno sodišče se zato strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožnici prisodi 1.500,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti namesto vtoževanih 2.500,00 EUR.

14. Kar zadeva tožničin pritožbeni argument, da dosojena odškodnina odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah, pritožbeno sodišče najprej odgovarja, da je v postopku, ki je predmet v pritožbi citirane sodbe VSRS II Ips 847/2008, višina celotne odmerjene odškodnine znašala nekaj več kot pet povprečnih neto plač in ne šest, kot navaja tožnica. Petkratnik v pritožbi navedene povprečne neto mesečne plače znaša 6.181,33 EUR, medtem ko v obravnavani zadevi višina celotne odškodnine za nepremoženjsko škodo znaša 5.000,00 EUR. Tožnica je imela v primerjavi z oškodovancem v omenjeni zadevi resda dolgotrajnejše in intenzivnejše bolečine, imela je več fizioterapij, pregledov in daljši bolniški stalež, ob škodnem dogodku pa je bila stara 47 let in ni utrpela večjega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot navaja v pritožbi. Kot namreč izhaja iz izvedenskega mnenja na l. št. 125, tožnica opravlja športne aktivnosti v nekoliko zmanjšanem obsegu, vendar posebnih omejitev na delovnem mestu nima, ima le občasne bolečine ob prestavljanju težjih predmetov in delu nad nivojem ramena, medtem ko ima omenjeni oškodovanec, ki je bil v času škodnega dogodka v starostni skupini od 30 in 35 let, težave pri gibih, ko z roko rotira navzven, zaradi česar je oviran pri opravljanju poklica upravnika občine in je nekoliko oviran pri ponavljajočih delih na kmetiji.

15. Po drugi strani pa je višina odškodnine, odmerjene tožnici, višja od zneska, prisojenega v zadevi, ki jo je VSRS obravnavalo v sodbi II Ips 303/2005. Oškodovancu, ki je bil v času škodnega dogodka star 28 let in je utrpel zvin desnega ramenskega sklepa z delno rupturo kite nategovalke, imel zaradi tega deset dni zmernih bolečin, ki so se pojavljale še nadaljnje štiri mesece in pol, zaradi tega pa so bile njegove zmožnosti športnih in ostalih aktivnosti zmanjšane, je bila odmerjena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 500.000,00 SIT, za strah v znesku 50.000,00 SIT in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti v znesku 400.000,00 SIT ali skupno v znesku 950.000 SIT – sedaj 3.964,28 EUR. Odškodnina v obravnavanem primeru se tako vsekakor uvršča v okvir primerljivih zadev v sodni praksi.

16. Višina odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo tožnici za telesne in duševne bolečine v celoti ustreza tako subjektivnim kot objektivnim merilom pravične denarne odškodnine po 179. členu OZ. Pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje v zavrnjenem delu tožbenega zahtevka zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, je zato v celoti neutemeljen.

17. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izrek o stroških pritožbenega sodišča temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Stranki nista uspeli s pritožbo, odgovor pa tudi ni prispeval k rešitvi te zadeve.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami. 3 N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 964. 4 Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami.