Jedro

Iz izpodbijanega sklepa tako izhaja, … da je (obdolženi) s požarom iz malomarnosti povzročil nevarnost za premoženje velike vrednosti … pri tem pa je lahkomiselno mislil, da se ogenj ne bo razširil … dejanje pa je storil v stanju neprištevnosti … s tem pa je storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Takšen izrek pa je nerazumljiv. Neprištevnost storilca kaznivega dejanja je namreč okoliščina, ki že sama po sebi izključuje kazensko odgovornost in zato neprištevnega storilca tudi ni mogoče spoznati za krivega storitve kaznivega dejanja, kot je to storilo prvostopno sodišče. Razlogi prvostopnega sklepa pa so tudi sami s seboj v nasprotju. Prvostopno sodišče, ki zatrjuje, da je obdolženec "lahkomiselno mislil, da se ogenj ne bo razširil ..." bi naj bil ob tem v stanju neprištevnosti, saj zaradi duševne motnje - amnestičnega sindroma izzvanega z alkoholom F10.6, imenovanega tudi psihoza Korsakova, sploh ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svojega ravnanja. Glede na to, da je bil obdolženec torej neprišteven, so zaključki, da je ob vsem tem lahkomiselno mislil … nerazumljivi, pa tudi v nasprotju sami s seboj.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega A. A. se sklep sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi ter se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 492. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 70.b člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) obdolženemu A. A., ker je storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1, izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Odločeno je bilo, da se izrečeni ukrep izvaja v Zdravstvenem domu B., psihiatrična ambulanta B. in sme trajati dve leti. Po preteku šestih mesecev bo sodišče vsakokrat znova odločilo o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno. V kolikor bi obdolženec zdravljenje samovoljno opustil ali se ne bi hotel zdraviti, ali če bi bilo zdravljenje neuspešno, bi lahko sodišče, ob pogojih iz prvega odstavka 70.a člena KZ-1 odredilo, da se ukrep izvršuje v zdravstvenem zavodu. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je prvostopno sodišče odločilo tudi o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper tak sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, saj po oceni obrambe iz obtožnega akta oziroma predloga za izrek varnostnega ukrepa, po modifikacijah, v „tenorju sklepa zapisanega dejanja ne izhaja zadosten opis nastopa konkretne nevarnosti ogroževalnega delikta, niti iz opisa obdolženčevega dejanja in ravnanja ne zadosti pravnemu standardu gotovosti ali velike verjetnosti, da bi navedeno kaznivo dejanje obdolženi storil ...“ Obdolženčev zagovornik v pritožbi tako izpostavlja, da obdolžencu storitev obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče dokazati, izpostavlja pa tudi, da so bili neupravičeno zavrnjeni dokazni predlogi obrambe, zaradi česar je podan dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in kazenski postopek zoper obdolženega A. A. ustavi.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje: Ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v obravnavani zadevi prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je izrek izpodbijanega sklepa nerazumljiv in sam s sabo v nasprotju.

Iz izpodbijanega sklepa tako izhaja, … da je (obdolženi) s požarom iz malomarnosti povzročil nevarnost za premoženje velike vrednosti … pri tem pa je lahkomiselno mislil, da se ogenj ne bo razširil … dejanje pa je storil v stanju neprištevnosti … s tem pa je storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Takšen izrek pa je nerazumljiv. Neprištevnost storilca kaznivega dejanja je namreč okoliščina, ki že sama po sebi izključuje kazensko odgovornost in zato neprištevnega storilca tudi ni mogoče spoznati za krivega storitve kaznivega dejanja, kot je to storilo prvostopno sodišče. Razlogi prvostopnega sklepa pa so tudi sami s seboj v nasprotju. Prvostopno sodišče, ki zatrjuje, da je obdolženec „lahkomiselno mislil, da se ogenj ne bo razširil ...“ bi naj bil ob tem v stanju neprištevnosti, saj zaradi duševne motnje - amnestičnega sindroma izzvanega z alkoholom F10.6, imenovanega tudi psihoza Korsakova, sploh ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svojega ravnanja. Glede na to, da je bil obdolženec torej neprišteven, so zaključki, da je ob vsem tem lahkomiselno mislil … nerazumljivi, pa tudi v nasprotju sami s seboj.

4. Glede na navedeno, ker ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka vselej zahteva razveljavitev izpodbijane sodne odločbe je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

5. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve, nakar bo v zadevi znova odločilo. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja še, da se glede na ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka s pritožbenimi navedbami obdolženčevega zagovornika, ki sicer s svojimi pritožbenimi trditvami uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ni moglo ukvarjati.